365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Toplo hladno nad Spittalom

V nobenem primeru nisem mogel zavrniti povabila. Na voljo sem imel turno smuko ali pa plezanje v Vipavi, same dobre stvari. Če smo končni odločitvi v torek dali še nekaj menevrskega prostora, je bilo že v sredo vse odločeno, kajti če ti gleda palec ven iz plezalk pač ni varno, kaj šele udobno.

Glede na trenutno pripravljenost sem na vprašanje, kakšne ture lahko planira, odgovoril s “sky is the limit”. In tako je predlagala Gmeineck, za katerega v turnosmučarskem vodniku že na začetku piše, da gre za eno daljših tur. Tako je tudi prav, če se že pelješ v Avstrijo, potem naj bo vsaj 1500 višincev, drugače je škoda “benza”.

Vremenska napoved je bila odlična, podatki o turi pa shranjeni v glavi in na telefonu, potrebno je bilo samo še vse časovno optimalno umestiti v program. Po povratku v Ljubljano me je čakalo namreč vodenje nočnega pohoda na Kriško goro, kjer si zamude nisem smel privoščit, “bomo šli pač prej od doma” pa tudi ni prišlo v poštev, ker po koncertu v Cutty Sarku še nikoli nisem šel spat pred drugo zjutraj.

Samo enkrat se živi ane? Ja dopovej to telesu, ko nima dovolj časa za regeneracijo.

Štart iz Ljubljane določiva ob šestih zjutraj. Po precej ohlapni oceni trajanja ture z vožnjo vred imava kako uro in pol rezerve, da bova pravočasno nazaj. Tokrat sem res čisto vse do zadnje malenkosti pripravil že popoldne.

Priljubljeni pub v Knaflju je bil na dan koncerta nabito poln, saj je bil drugi dan dela prost, tako da o nekem zgodnejšem zaključku koncerta nisem niti zgubljal besed. Pa tudi iskreno rečeno, če si v dobri družbi, se ti res ne sme mudit in ker ob takih priložnostih čas prehitro teče, sem naposled ujel slabe tri urce spanca, časa za kavo ni bilo, Saši pa se je izpolnila napoved, da bo ona šofer.

Med vožnjo proti tako željeni kavi na Hrušici začnem na glas razmišljati, da je današnja tura primerljiva z vzponom na Kredarico in Saša predlaga, da kaj če bi šla kar tja. Predlog je bil seveda na mestu, vsaj kar se časovne rezerve tiče, ampak spomini na zadnje dva zimska vzpona nista najlepša, pa še zna bit gužva za znoret, tako da opustiva to idejo.

Na Hrušici je izgledalo, kot da so smučarske karte in kava na slovenski kulturni praznik po novem zastonj. Postajališče je bilo namreč oblegano s strani Slovencev, Hrvatov in prebivalcev ostalih držav južno od Karavank, tako da je bilo “kuhanje” dveh Petrolovih kav precejšen podvig.

Kako uro za tem pri Spittalu zapustiva avtocesto in zavijeva proti Lienzu. Pogled na blatne travnike in redke zaplate snega na nižjih pobočjih mi iz grla izvabita glasen krohot. “Saj si preverila snežne razmere ane? Ej res se mi ne da prvo uro nositi smuči.” Letos sem se že tolikokrat “nasral” glede debeline snežne odeje, da sem kar malo zlovoljno opazoval hribe nad nama, smuči so pa že sredi sezone kot švicarski sir.

Stric Google naju je kmalu usmeril desno v hrib in naju po nekaj kilometrih pripeljal do gostišča Kolmwirt, kjer sva malo naprej tudi parkirala. Naložena gps sled je sicer kazala začetek vzpona na parkirišču nekaj sto metrov višje, ampak glej ga zlomka, cesta je bila zasnežena.

Še predno sem izstopil iz avta, je bil moj sarkazem že “poplačan” z smejočeustnim navedkom “lej koliko snega”.

Ura je že krepko čez osem, ko kreneva na pot. Čaka naju približno štiri ure vzpona, čas pa priganja, a vseeno začneva počasi. Po približno destih minutah prideva do parkirišča pri kapelici in do zapornice, ki označuje začetek zelo zložnega in štiri kilometre dolgega vzpona po dolini.

Uraden začetek dirke 🙂

Štiri kilometre bo tkole.

Sledi dvosmernega prometa 🙂

Kmalu odvržem iz sebe vse kar sem lahko. Čeprav sva hodila po gozdu in večinoma po ravnem, je bilo dovolj toplo za eno samo majico. Pot po približno treh kilometrih pripelje do razpotja, kjer bi morala zaviti desno. Pa nisva. Tabla za Gmeineck je kazala naprej po cesti in tudi “špura” je bila dobro vidna. Meni se ni zdelo smiselno preverit gps, Saša pa ni bila dovolj vztrajna, tako da sva nadaljevala naprej po dolini. Napaka.

Čez nekaj sto metrov stopiva iz gozda na prostrane pašnike. Sonce pripeka in čas je za stalno uporabo sončnih očal. Na levi opazim nekaj plazovin južnega snega in jih kakopak prav turistično poslikam. Malo kasneje prečiva potok in desno nad nama opaziva precej “zvoženo” pobočje in malo naprej tudi kočo Kolmaierhütte. Pod njo narediva kratko pavzo za požirek ali dva in se seznaniva z dejstvom da sva precej iz smeri.

Pašniki v zgornjem delu doline. Svet se odpira.

Tukaj se je pa dobro izrecno držati sledi 🙂

Še vedno sem vztrajno “turiral” po sledeh predhodnikov, a kmalu po precej odločnem ukazu od zadaj zavil desno in povzpela sva se do koče. Pri koči se je sled zgubila v vseh tistih neštetih vijugah, tako da je bilo treba malo stisnit zobe in na precej strmem pobočju iskati najlepše prehode v zmrznjeno grudastem in mestoma poledenelem snegu. Totalno brezvetrje in sončna pripeka je naredila to početje še bolj utrujajoče.

Nekaj malega višincev višje doseževa še eno manjšo kočo. Za njo vodi cesta v levo in na njej je zopet vidna sled vzpona. Oddahnem si, skrnem požirek in počakam Sašo, da me dohiti. Veselje, da sva zopet na pravi poti, se razblini takoj za naslednjim ovinkom, ko spoznava, da to ni to. Cesta zavije v desno in se nadaljuje naravnost brez sledi, levo nad nama pa še hujši breg.

Matr je navkreber, pa razrito, pa vroče… same težave 🙂 Foto: Saša Požun

Nobenega ni bilo doma, da bi dal kakega za pogum 🙂

Pogledam na uro. Hodiva že več kot dve uri, naredila pa sva borih petsto višincev. Tretjino vsega. Na telefonu preverim položaj in ugotovim, da če greva naravnost po cesti, bova prišla na pot po kateri bi se dejansko morala vzpenjati. Ker res nikomur ni bilo za ponovitev vaje, ki sva jo izvajala zadnje pol ure, gentlemensko zagazim v cel sneg in utiram pot dalje po cesti. Za gaženje se mi je takoj zahvalila s predlogom, da naj si kupim širše smuči, ker moja špura za njo ni dovolj široka.

Ah ta današnja mladina. Nobene olike več.

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bila časovno omejena in zato sem precej nestrpno pričakoval, kdaj bova spet zagrizla levo v breg. Kdor čaka dočaka in po približno petnajstih minutah hoje po ravnem nama to tudi uspe. Z desne se nama namreč priključi sled, tista po kateri bi dejansko morala priti in se zložno nadaljuje naprej v breg, ki pa je sedaj posejan le še z redkimi smrekami.

V iskanju prave poti. Foto: Saša Požun

Smreke so višje vse bolj osamljene. Foto: Saša Požun

Je rekla počas pa z andahtjo 🙂

Če bi imela več časa, bi pa počakala kakega gamsa 🙂

Po treh urah hoje sva bila nekje na polovici vzpona. Razgledi so bili res čudoviti in na prostranem pobočju sva bila čisto sama. Ta spokojnost je verjetno še najbolj preganjala misel na ne povsem najboljše počutje. Noge zavoljo pomanjkanja spanca niso bile prave in začenjala me je boleti glava. Zaradi vročine sem “zašvical ful” in zaloga čaja je hitro kopnela.

Končno zagledava tisto znamenito prostrano “flanko” Gmeinecka ter nekaj kar bi lahko bilo vrh. Zaradi meglene kape nisem točno razločil kje se pobočje konča. Na izravnavi pred vršnim vzponom naredim še zadnji postanek (no vsaj načrtovan). Še petsto višincev. Na pobočju nad nama opaziva štiri smučarje in že po načinu vijuganja sem predvideval, da je sneg skorjast. Ko me Saša dohiti, krenem dalje.

Čudoviti razgledi. Foto: Saša Požun

Na izravnavi pred vršnim vzponom.

Tja nekam gor gremo 🙂

Vidljivost je postajala vse slabša in sled je bila mestoma čedalje bolj poledenela. Zdrsavanje smuči mi poje še zadnje atome moči in ob redkih požirkih čaja zbašem vase dve frutabeli. Da bo sigurno držalo do vrha.

“Ali vidiš vrh?” je začelo prihajat od spodaj. Hja, kaj naj ti rečem. Nisem prepričan, megla je. In ker so bila vprašanja čedalje bolj pogosta, nisem več odgovarjal ne z “da”ali “ne”, temveč samo s “pridi, čisto malo je še”. Kao spodbudne besede, ampak sem malo kasneje izvedel, da ni ravno pomagalo. Megla je bila sedaj tako gosta, da sva morala precej zmanjšati razdaljo. In če sonca ni, postane mraz.

Sledil sem špuri in poskušal držati tempo, da se bova še videla. Višinomer mi je kazal, da sva zelo blizu cilja in kmalu se res skoraj zaletim v nekaj rumenih smernih tabel na drogu. Pred sabo vidim silhueto vršne glave, ki je le nekaj višinskih metrov višje od stojišča, a odločim se, da bo to najin cilj. Desno od vrha vidim namreč opasti ter pod njimi prepadne stene in hoja v takem svetu je v megli smrtno nevarna.

Saša se moji odločitvi ni čisto nič upirala, pa saj sva praktično dosegla vrh. Po dobrih štirih urah. Časa za martinčkanje ni, pa tudi razmere niso bile ravno idealne za to. Bratsko si razdeliva s seboj prinešene zaloge. Ona meni sendvič, jaz njej borovničke, nato pa sledi priprava za spust. Čeprav sva bila na vrhu samo dobrih deset minut, se na vetru pošteno namraziva, zato po hitrem postopku odrineva.

Prvih nekaj zavojev je bilo hudičevo previdnih, da ne zgrešiva poti. Pod vrhom je bila megla redkejša in že si lahko bolj pogumno vijugal, a kaj ko je bilo vse skorjasto. Čimprej iz te megle.

Osenčeno pobočje je skorjasto, spodaj na soncu bo bolje.

Nižje pod seboj zagledam s soncem osvetljeno široko pobočje, ki ponuja celo še nekaj deviškosti. Saša me je že na vrhu opozorila, da bo šlo počasi, ker jo nekaj boli koleno, zato sva senčno pobočje presmučala z večimi krajšimi postanki. A sonce je spodaj naredilo svoje delo in skorje ni bilo več. Sledilo je vriskanje in vijuganje po ravnoprav zmehčanem snegu. Ustavil sem se šele na začetku gozda.

Kle sva začela vriskat 🙂

Konec flanke, zdaj pa v gozd.

Stegna me pečejo, izpod čelade mi teče znoj in zadihano se ozrem nazaj. Saša je še visoko nad menoj in med čakanjem na njo si malo odpnem oblačila. Čez nekaj časa me s širokim nasmehom dohiti in skupaj začneva iskat najlepše prehode skozi gozd in po jasah pokritih z mešanico južnega in zmrznjeno grudastega snega, premočena od potu, doseževa kočo Kolmaierhütte in pod njo potok ob kateremu vodi cesta nazaj na parkirišče.

Smučanje spodaj je bilo bolj utrujajoče od vzpona.

Sneg spodaj postaja dobro ojužen in težak.

Z mešanico vožnje po bob stezi in teka na smučeh premagava še tiste štiri kilometre ceste do avtomobila. Vmes si seveda ogledava še kje sva zgrešila, kjer sem pač moral požreti še tisto “če bi me poslušal, bi…”. Med “smučanjem” naravnost sem se tudi malo preveč sprostil in med opazovanjem lepot narave levo ter desno bi se kmalu nepričakovano znašel v grabnu.

Pripeljala sva se čisto do avtomobilov, kjer sva po dobri uri “toplo hladne” smučarije odvrgla in ožemala oblačila ter opremo. Višek zaključka pa je predstavljala pločevinka piva, ki jo je Saša zbrskala nekje v prtljažniku in sva jo bratsko razdeljeno “uničila” v momentu.

Včasih se splača kaj pozabit v avtu 🙂

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2019 365 dni povišanega utripa