365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Srfarija po Azijsko

Utrujen od dolge poti ležerno stopam po hodniku letališke zgradbe Jožeta Pučnika, ko na Vibru zapiska “surfer naš, kdaj se vrneš”. Mojemu odgovoru, da sem ravnokar pristal, sledi logično vprašanje “kako je bilo”. Z nasmeškom na obrazu napišem oceno 12 pri ocenah 1 do 10, pospravim telefon ter pomolim potni list policistu na kontroli. Dvajset minut kasneje, ko sem nekaj metrov od praznega traku za dvig prtljage, še z nekaj zagorelimi nesrečniki, stal v vrsti pred okencem “izgubljeno/najdeno”, sem si brundal tisto o hvaljenju dneva pred nočjo.

A nasmešek ni izginil. Ne meni ne ostalim. Tudi zapoznela prtljaga ni mogla pokvariti vtisov preteklih štirinajstih dni…

V drugi polovici lanske jeseni sem vsaketoliko vrgel uč na cene letalskih kart za Vietnam. Lani so ravno precej visoke cene le-teh pretehtale, da sem celo zimo gulil bele strmine. Pa saj ne, da bi bilo kaj narobe s tem, vendar sem si želel po kakem letu ali dveh premora, za nekaj dni pozimi odleteti nekam na toplo.

Ekipa Quiksilver windsurf šole je zdaj že tretjič zapored v februarju tam izvedla dvotedenski windsurf kamp in ravno na njihovi zabavi nekje sredi novembra, mi Veronika tudi pove za neko ugodno varjanto. Takoj steče akcija pri STA in po odločitvi, da vzamem s seboj še svojo opremo, je bilo v dneh dneh tudi vse urejeno in rezervirano.

Že vnaprej sem se odločil, da se bom odpovedal “bekpekarskem” delu počitnic in bom pač “samo” srfal. Razlog zato je okrog 30kg velika vreča z opremo, ki je pač ne moreš kar tako vlačit naokoli, pa tudi pomankanje energije za prečesavanje “lonelyja” in organizacijo vsega ostalega. Tako mi praktično ni bilo potrebno urediti ničesar, saj je ekipa QSWS poskrbela za nastanitev, prevoz do hotela ter za ostala pomembna navodila glede vize, lokalne valute, najema motorja itd.

Odleteti z Brnika je luksuz. Osebni taksi me odloži pred letališko zgradbo in s figo v žepu, da je surf vreča dolga le 240cm, hitro opravim check-in, čeprav ima Turkish Airlines dokaj smotano politiko glede plačevanja dodatne prtljage. Nato je sledil dvourni let do Istanbula, po dvournem postanku pa še deveturni let do Ho Chi Minha. Z dolgimi leti nimam problemov, saj večino časa spim. In kmalu bi prespal še obrok pred pristankom, pa sem ravno še uspel pocukati stevardeso za krilo, da mi je postregla z “zajtrkom” ob treh popoldne po lokalnem času.

Prvi pogled na deželo. Foto: Nejka Šerbela

Izdajanje vize in pregled potnih listov poteka, kakopak, počasi. Cena vietnamske vize je 25 ameriških dolarjev in ko gospe pomolim dva dvajsetaka, mi vrne nazaj 345.000 “nečesa” v bankovcih. Ker se pred odhodom nisem pozanimal o tečaju lokalne valute, sem se seveda za trenutek sam sebi zdel strašno bogat.

Ta občutek me je zapustil, ko sem zunaj ob čakanju na lokalni transfer za tri pire odštel sto jurjev.

Po dobrih dveh urah letališke birokracije smo končno stali zunaj pred zelo živahnim letališčem, nad katerega se je ravnokar spustil mrak. Sedem duš se je skobacalo v en kombi, Črt, Žiga in jaz pa naj bi z drugim kombijem pripeljali našo in njihovo prtljago. Ko je njihov kombi odpeljal, se je pri nas začela veselica, saj je bil po šoferjevi oceni kombi premajnen za ves tovor. Vreče noter, vreče ven, mojo opremo smo tlačili not po kosih, pa spet ven. Meni so popuščali živci, šofer je pa čedalje bolj zavzeto tulil v google prevajalnik na svojem telefonu.

Vse skupaj je trajalo debelo uro, nato pa smo mediatorsko rešili situacijo. Zbarantali smo, da godrnjavi šofer odpelje mene, potovalne torbe in eno surf vrečo, Žigo in Črta s preostalo opremo pa pobere drug kombi bogsigavedi kdaj. Ko je mestni vrvež in hupanje vozil čez kake pol ure v predmestju potihnilo, sva sva s šoferjem opravila edini “pogovor” na poti v stilu “Music?… Vietnam?… No, music please… Vietnam… Aha, ok, put on some rock or something… Aaa, ok, Vietnam”. No in tako sem v blagem zvoku činelic in malo manj kot štiriurnem dremežu malo pred polnočjo prispel v hotel.

Ej stari, kva mislš, oni zihr trupla prevažajo 🙂

Moj cimer Jurij je že vedel s čim me mora pričakati. Z mrzlo modro pločevinko lokalnega piva Tiger. Naslednjih dvanajst dni sva vseskozi pazila, da tega v najinem hladilniku nikoli ni zmanjkalo, ne ponoči ne podnevi. Če pa so zaloge slučajno skopnele, pa se je bilo potrebno podati na 50 metrov dolgo potovanje do lokalne trgovine, kar pa tudi pri dopustniškem “lenoritisu” ni predstavljalo težav.

Prvo jutro sem se v restavraciji zraven hotela najprej naučil, da moram eksplicitno naročiti “hot coffee”, če ne želim kave natočene v kozarec poln ledu. Tisti, ki pijejo grenko kavo, pa so morali poudarjati “no sugar”. Večinoma je bilo ok, samo včasih se je to razumelo “more sugar”.

Restavracija mi je prirasla k srcu, saj si na zajtrk lahko odšel v pidžami, jedel odlične omlete in palačinke s sadjem ter vedno imel družbo za jutranji klepet. Samo enkrat sem na zajtrk odšel na Food Court, kjer smo ponavadi večerjali, a so imeli zjutraj v ponudbi samo “fruitbowl”, s čimer pač ob bojevanju z vetrom ne zdržim do večerje in pa omleto, na katero sem čakal eno uro, tako da sem do konca dopusta ostal pri preverjeni varjanti.

Nekateri so značilno juho z rezanci (po vietnamsko “pho”) zmazali kar za zajtrk 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Dvorišče pred hotelom in restavracija levo, v kateri smo zajtrkovali.

Predno se zliješ z okoljem je potrebno okolje seveda spoznati. Dopoldne smo imeli uvodni sestanek v windsurf centru Surf4You, do katerega je bilo prijetnih 100 metrov hoje po peščeni plaži. Center je imel tudi hotelsko nastanitev, kjer je bila nastanjena polovica udeležencev kampa, z bazenom na sredi in seveda teraso z barom, kjer smo imeli videoanalize in kamor sem pogosto odšel dopoldne spit drugo kavo.

Surf4You, ko so vsi na videoanalizi 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Kar se srfarije tiče se je vse dogajalo tam, tako da si za ogrevanje naredil dve, štiri oz. pač neko sodo število “špur”, da si po vodi prišel do tja. Ker nam je bil veter naklonjen, je bilo večkrat težje popoldne priti nazaj “dol”.

Sto metrov nižje je naš hotel. Na desni značilne ribiške “banjice”.

Pokopališče školjk. Foto: Nejka Šerbela

Izplen jutranjega sprehoda po plaži.

Prva dva dni ni pihalo. In mogoče je bilo tako celo prav, kajti ekipi in Toniju so opremo pripeljali z dvema dnevoma zamude in si vsaj niso grizli nohtov na kopnem. Tako sem lahko v miru pripravil opremo in prva dva dni tudi malo potreniral ravnotežje s kakim “lightwind” trikom. Ampak seveda nisem prišel po to v Vietnam, tako da nisem dolgo vztrajal v vodi.

Priprave na “session” 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Potem so se stvari obrnile na bolje. Napoved je prvi teden kazala do 19 vozlov, ampak je ponavadi kar konkretno zapihalo. Večinoma sem vozil jadra 4.5 in 5.2 kvadrata. V nedeljo, ravno na sredi, je pihalo bolj medlo in čas je bil, da namočim tudi največje jadro 5.7, ampak smo toliko časa “kalkulirali” v senci kaj bi in kaj ne bi, da smo se ob pivu tudi dokončno “zakalkulirali”.

Pomemben del treninga je tudi počitek in regeneracija, mar ne?

Drugi teden je še pojačalo. En dan še posebej. Potem ko sem se pol ure prepričeval, da mi jadro trga iz rok zaradi včerajšnjega spontanega “pool partyja”, sem vseeno šel menjat za najmanjše jadro 4.0. Kakšno vriskanje je bilo to. Vozili smo dokler nismo omagali. Tako kot vsak dan.

Gas do podna 🙂 Foto: Quiksilver Windsurf School

Obrnt bo treba 🙂 Foto: Quiksilver Windsurf School

Toni bi mal skoču 😀

Vseskozi so pihali vetrovi vzhodnih smeri, kar je pomenilo skoraj čisti “sideshore” veter. Voda je precej valovita, zravna se le čisto ob obali. Ker piha veter malo pod kotom, se na ven, na levo nogo, super skače. Dolžina “špure” je odvisna od tvojega razpoloženja, s tem da upoštevaš, da dlje ko si od obale, bolj piha. Torej si lahko “igrišče” začrtaš čisto po svoje.

Čas za akcijo 🙂

Voda je topla. Za moje pojme celo pretopla, ampak glede tega se res ne pritožuješ. Edina slabost spota je precej usrana voda, v kateri plavajo določene “zadeve”. Nič življensko ogroženega, ampak vseeno bolje da ne zadaneš kakega stola, kosa tekstila ali pa kake živali, npr. mrtve kure. Sicer pa za windsurfanje rabiš veter, ne pa turkizno vodo, kajne?

Izplen dvanajstih dni na spotu je bil torej devet dni odlične srfarije od tri do štiri ure na dan, ostale tri dni pa malo drajsanja ali pa preprosto počitka. Tisti, ki bi se pritožil nad tako statistiko, je bodisi Chuck Norris ali pa pač moten.

Prevozno sredstvo za po vodi na cesti zamenja motor. Izposojevalnico motorjev smo imeli nasproti hotela, bencinsko črpalko oz. bolje rečeno stojnico z gorivom pa tudi. Matej nam je zdilal ceno 40 dolarjev za deset dni. Nobenega formularja, nobene zahteve po izkazu vozniškega dovoljenja, ključ v roko in to je to.

Seveda je bil to z naskokom najcenejši in najpreprostejši najem vozila ever.

Pumpa 😀 Foto: Nejka Šerbela

Je pa Jurij vseeno uspel še tako enostavno zadevo zakomplicirat. Verjetno je “zinil”, da še v življenju ni vozil motorja. Šefe je to enostavno rešil. Posedel ga je na motor in mu naročil naj se pelje 100m po cesti gor in dol. Ker se je vrnil v enem kosu, je pač lahko najel motor. Simpl.

Krstno vožnjo sem opravil prvi dan zvečer, ko smo se skupaj odpeljali na večerjo na Food Court. Hitro ugotoviš, da v kaosu na cesti vlada red oz. se moraš držati le dveh pravil. Ko prehitevaš potrobi in pa absolutno prednost ima avtobus. Zakaj avtobus? Hja poskušaj ga izsilit, pa boš dobil odgovor.

Na cesti skorajda ni objestnežev in vsi vozijo dokaj počasi in strpno, čeprav kot rečeno z zunanje perspektive izgleda, da se bodo pobili. Zanimivo je tudi, kaj vse lahko pelješ z motorjem. Izredno popularen je prevoz ogromnih kock ledu, dolgih lojter ali drogov, na motorju za dve osebi pa se brez težav pelje tudi petčlanska družina. Težav s parkiranjem ni, ker ga pač lahko “prisliniš” kamorkoli, zavoljo toplega ozračja podnevi in ponoči, pa tudi ne rabiš s sabo vlačit kakršnihkoli ogrinjal. Skuter je torej “must have” zadeva.

Ledena kocka, vreča “nečesa” in brisanje nosu med vožnjo 😀 Foto: Nejka Šerbela

Ena sama zabava 🙂

Turistas 😀 Foto: Nejka Šerbela

Prednost pred njo ima le avtobus 😀

Na štrom se ne spoznam, ampak v kasou je red ane? 😀 Foto: Nejka Šerbela

Oblečena po zadnji modi. Foto: Nejka Šerbela

Mui Ne smo “prekruzali” podolgem in počez. Proti vzhodu imaš tri zadeve. Rdeče sipine, Malibu Beach in ribiško vas. Predel s sipinami, ki je bil od hotela proti vzhodu najbolj oddaljen, je edini predel v mestu, kjer znajo bit lokalci do turistov vsiljivi in te precej agresivno vabijo, da parkiraš pred njihovim lokalom, za kar ti zaračunajo.

Drugje podobnih problemov ni, saj večinoma delujejo po liniji najmanjšega odpora. Edino, kar se moraš navadit je, da te pogosto kdo pokliče, ko se voziš po cesti in da to ni zato, ker si tako popularen, pač pa ker si samo turist, ki bo mogoče od lokalnega dilerja kupil kak gram ali dva opojnih substanc.

Malibu Beach.

Ej puni ku… mam tega peska! Kje je beer bar? 😀 Foto: Nejka Šerbela

Ribiška vas je res vredna ogleda tako podnevi kot ponoči. Gre za zaliv pisanih ribiških ladjic in “banjic” na motorni pogon. Podnevi lahko občuduješ poslikave plovil in pa seveda dnevni ulov lokalnih ribičev. Nekateri raki in lignji zaradi svoje velikosti kar vredni ogleda.

Ponoči pa se na morju vse svetlika, saj ima vsaka ladjica svojo utripajočo zeleno ali rdečo luč. En večer smo tja odšli z Tonijem, Nejko in Lucijo ter uživali v pogledih na “lightshow” na vodi ter na živahno pospravljanje dnevne tržnice in pa štetju podgan, ki so iskale večerni obrok.

Terna, če iščeš kraj za zmenek.

Fishing village. Foto: Nejka Šerbela

Dnevni ulov gre v promet 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Friški kalamari 🙂

Ej stari, ni da ni 😀 Foto: Nejka Šerbela

Ena izmed glavnih znamenitosti Mui Neja je Fairy Stream. Blatna rečna struga po kateri hodiš v eno smer dobre pol ure. Vode je ponekod do kolen, večinoma pa skoraj ne. Najprej smo se eno popoldne tja odpravili z Lucijo in Markom in kar nekaj časa porabili, da smo našli ta “veletok”. Popotovanje se začne pod mostom, kjer je reka široka le kake dva metra, spominja pa bolj na odtočni kanal kot kaj drugega in glede na vonjave smo se obrnili.

Potem smo dobili informacijo, da je najbolje iti zgodaj zjutraj, ko ni ljudi. In nekaj dni zatem smo se ob pol sedmih zjutraj zbrcali iz postelj in ob spokojnem petju ptic ter ležernemu odpiranju restavracij ob reki naredili super jutranji sprehod.

Blatna reka in peščene stene.

Vitnamski slackline 😀 Foto: Nejka Šerbela

Welcome to the jungle 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Lep zaključek poti 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Zadnji dan smo se podali na najdaljši “mototrip”, in sicer proti zahodu v večje mesto Phan Tiet. Vožnja do tja traja dobre pol ure, malo pred mestom pa se splača povzpeti še na hrib, kjer so ostanki budističnih templjev ter pa opuščena vojaška opazovalnica, od koder je lep razgled daleč naokoli.

Ena izmed rek v mestu Phan Tiet. Foto: Nejka Šerbela

Budistični tempelj na griču pred Phan Tiet-om.

Barve lokalne tržnice.

Fresh fish 😀 Foto: Nejka Šerbela

Motor je bil nepogrešljiv tudi pri prehranjevanju. Na večerje smo namreč hodili na Food Court, ki je bil od hotela oddaljen slabih deset minut vožnje. V bistvu gre za neke vrste odprto kuhinjo, kjer lahko izbiraš med različnimi kuhinjami sveta, seveda prevladujejo azijske.

Sistem je preprost. Izbereš si mizo, oddideš do stojnice, naročiš, plačaš, poveš številko mize, spotoma pri šanku vzameš pivo, se usedeš in počakaš na obrok. Bomba. Imeli smo tudi nekako domenjeno, da odhajamo na večerjo ob šestih, tako da družbe nikoli ni manjkalo.

V dvanajstih dneh niti enkrat nisem ponovil naročila. Vedno sem izbral nekaj novega in vse je bilo odlično. Kulinarika je res fantastična in vsekakor je cenovno ugodno.

Najti parkirno mesto pred Food Courtom ni vedno najlažja naloga. Foto: Nejka Šerbela

Školjke na žaru s česnom, njam njam 🙂

Rezanci s piščancem, tofujem in zelenjavo, posuti s sezamom 🙂

Sladko kisla svinjina z rižem in zadovoljni Jurij 🙂 Foto: Nejka Šerbela

It’s “Long Island Ice Tea” time 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Samo dvakrat nisem odšel na Food Court. Dva dni pred odhodom smo imeli zaključno večerjo v restavraciji, kjer si na žaru pečeš sam. Svoje ritke smo okoli dolge mize posedli na stole, kakršne imajo v vrtcih (mene seveda to ni motilo), in nato si je vsak naročil meso, ki ga bo spekel. Specialiteta je krokodil, naročili smo pa tudi goveje, svinjsko, piščanje meso, lignje ter seveda kačo, noja itd.

Najprej so na mizo znosili marinirane kose mesa, na vsako mizo pa prinesli še posodo z žarečim ogljem, pokrito z rešetko. In potem smo v slogu “večeras je naša fešta” nalagali kose na žar, kramljali, pljuckali pivo ter okuševali to in ono žival. Odlična hrana, mastni stoli, od oglja črne roke, prekajena oblačila in grozljivo ozek hodnik do wcja je definitivno kraj za zmenek št. 2.

Slow food 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Mnjam, slastno pečen kos krokodila. Foto: Nejka Šerbela

Zadnjo večerjo smo opravili v morski restavraciji Mr. Crabs. Naročevanje hrane je en sam … kaos. Stojiš v vrsti pred bazenčki z morsko vodo v kateri plava več ali manj vse kar v morju pač plava. In potem pokažeš malo škampov, školjk, ribo, vzameš kakega polža ali raka, “natakar” pa to vse stehta in zmeče v en škaf ter nekaj nakraca na listek. Edino kar sem razumel je bilo “steamed? grilled?”. Izbral sem drugo varjanto, odšel do mize, si z eno roko natočil pivo, z drugo pa sem se prijel za glavo.

A čez kako uro, ko sem si po odlični večerji s polnim želodcem oblizoval prste, sem se še enkrat zavedel, da v kaosu vlada red.

Jap, lih prov škampov si mi dal … zdej bi pa še mal školk. Kva maš kej na zalogi? 😀 Foto: Nejka Šerbela

Ko smo zvečer napolnili želodce, smo se počasi nakapljali nazaj v hotel. Včasih smo se zdrenjali okoli mizice na majhni terasi pred najino sobo z Jurijem, ali pa se razkomotili po ležalnikih ob bazenu. Večer je bil večeru enak, pa vseeno vsak zase poseben. Največkrat smo s piva “prešaltali” na odličen lokalni rum, poslušali glasbo, kramljali o tem in onem, plesali in se seveda sem ter tja tudi vrgli v bazen. Lepo bi bilo, če bi imeli kitaro, ampak potem bi bilo že kičasto.

Nepogrešljiva obiskovalka naših večernih zabav je bila tudi mala vietnamska deklica Lam, ki smo jo (ne vem zakaj) krstili “mjavmjav”. Od vseh stalnih prebivalcev hotela, je verjetno ona še najbolj znala angleško in njena radovednost “what’s this? what’s this?” ni poznala meja. Vzeli smo jo za svojo. Seveda pa nimamo nič pri tem, da je vprašanje “Where is my teddy bear?” iz neznanega razloga spremenila v “Where is my Tiger beer?”.

Prikupna deklica Lam (aka “mjavmjav”) 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Najbolj popolarna palma daleč naokoli 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Gasilska ob zaključku 🙂 Foto: Quiksilver Windsurf School

Ekipa Quiksilver Windsurf šole brez katere vsega tega ne bi bilo 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Kugla skor dol … Foto: Nejka Šerbela

… in kugla že dol 😀

Matej je praznoval 28 let in se seveda spodobi .. kar se pač spodobi 🙂 Foto: Nejka Šerbela

Eden izmed “pool partijev”. Foto: Nejka Šerbela

Tista majhna terasa in bazen je bilo vse kar smo po odlični srfariji in okusni večerji potrebovali. No, pa rum, pivo ter seveda … eden drugega. Postali smo prava mala družinica. In prijatelji, ne pozabite, da smo zadnjo noč pred sobo 1.05 tudi nekaj zakopali. Nekaj, s čemer bomo, ko se srečamo ob letu obsorej, lahko nazdravili.

Nazdravili na veter, sonce in zagorele nasmejane obraze. Na večere pod zvezdami in lovljenje nudlov s palčkami. Na razbolele roke in žulje. Na šumenje morja in palmovih listov.

Na nas in na Vietnam.

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2019 365 dni povišanega utripa