V dogovarjanju sva prečesala vse gorske skupine v Sloveniji, katerih vrhovi segajo višje od 2000m nadmorske višine. Seveda sva si najbolj želela v Julijce in sicer v tisti (vsaj uradno) neoznačen svet severno od Škrlatice, vendar je sprva kazalo, da nama bo vreme prekrižalo načrte in se bo potrebno usmeriti bolj proti vzhodu naše dežele.
Vremenska napoved je bila zanimiva. Napoved v “besedi” je obetala oblačnost na zahodu z občasnim rahlim rosenjem, medtem ko je napoved v “sliki” na istem območju kazala “šajbo” do enih popoldne. Nadvse čudna reč. V soboto vseeno pade končna odločitev, da se po Jugovi grapi povzpneva na Dovški križ in mimo bivaka II sestopiva v Vrata.
Sva rekla, da bova pač bolj verjela sličicam kot besedam.
Pred odhodom sva morala urediti samo še zagato glede prevoza. Iz doline Vrat se absolutno ne bi nobenemu dalo pešačit nazaj do Gozda Martuljka oz. kot je Miha strokovno ocenil, bi bila odprava prenevarna zaradi števila gostiln ob poti. A kljub vsem naporom nisva našla dobre duše, ki bi naju prišel iskat, zato sva iz Ljubljane odšla vsak s svojim avtom. Mogoče na prvi pogled malce potratno, vendar pa vseeno ne gre za take razdalje, da bi se zaradi tega odpovedal tej “klasiki”. Sicer pa takih tur ne delaš vsak dan.
Natanko nekaj minut čez pol tretjo zjutraj stopim iz hiše. Na nebu vidim zvezde. Po avtocesti ga “tišim”, saj je prazna in seveda hočem biti točen. Miha je rekel ob 3:30 pri Peričniku. Nekaj ur kasneje mi je bilo seveda žal, da ga nisem prej vprašal, zakaj hudiča se dobiva tam, če pa je Poldov rovt precej naprej po dolini, cesta je pa kopna.
Miha pripelje nekaj minut za mano, moj avto pustiva tam ter se z njegovim odpeljeva v Gozd Martuljek. Noč je topla in jasna. Termometer kaže nekaj nad nulo, po radiu pa še kar opozarjajo na padavine na zahodu. A ob pogledu na številne zvezde na nebu brez obotavljanja zagrizeva v strm kolovoz proti Martuljškim slapovom.
Hitro se ogrejeva na delovno temperaturo in slečem se do prvega sloja ter zaviham rokave. Težak nahrbnik in več kot mesec dni od kake resnejše ture mi na začetku povzroča nekaj preglavic, saj korak nikakor ne steče. Vseeno kar hitro napredujeva, pot je namreč dobro označena in uhojena.
Malo pred zahtevnejšim delom poti srečava prve snežne zaplate, ki so dodobra pomrznjene. Izpostavljeno prečko prečiva z vso previdnostjo, saj je zasnežena, nato pa hitro odplezava še tisti strm zavarovan del, ki je res dobro zavarovan in nama kljub mestoma poledenelim delom ni delal preglavic. V dobri uri sva na začetku krnice Za Akom.
“Kot po jajcih” stopiva na zasneženo prodišče. Od trdote snega je še kako odvisno najino napredovanje. Prvi korak … ok … drugi korak … tudi v redu … tretji … odlično, udira se komaj za centimeter. Nasmejana nadaljujeva naravnost po ravnem. Na svoji levi nad grebenom zagledam prvi svit. Pogledam na uro, ki kaže šele petnajst čez pet. Eskpresno hitro (veliko hitreje kot poleti) prečiva prodišče.
Ob pol šestih zjutraj je že tako svetlo, da ugasneva čelke ter zagrizeva v strmino proti dobro vidni in nepogrešljivi orientacijski točki … Trem macesnom.
V strmini se je že malce bolj ugrezalo, vendar je bila to voda na najin mlin, saj še ni bilo potrebno nadeti derez. Hodila sva po dobro vidnih sestopnih sledeh nekoga, ki ima očitno zelo dolg korak, ali pa se mu je samo mudilo v dolino.
Kmalu sva pod Tremi macesni, do katerih sva prispela malo bolj po desni strani. Za zadnji zaključni del do njih bi si morala nadeti dereze, zato prečim v levo pogledat razmere.
V žlebu, ki macesne obide po levi, vidim sledi. Sneg se še vedno ravnoprav udira. Medtem ko čakam Miho, da pride izza ovinka, mi med kolovratenjem odleti palica z rok in za las jo ujamem. Oddahnem si, ker bi lahka palica obtičala nekje, kamor se mi absolutno ne bi ljubilo jo iti iskat.
Zagrizeva v strmino v žlebu, vedoč da naju na vrhu čaka zajtrk. Ampak tu so se začele prve težave. Mestoma se je udiralo čez kolena in seštevek strmine ter mehkega snega je enako napredovanju “za en kurc”. Poleg tega žleba kar ni in ni bilo konec in macesni so bili vedno bolj pod nama. Končno dosežem točko, kjer lahko prečim v desno na položnejši svet, steptam dve polički, eno za ruzak in drugo za rit, ter zadihano sežem po čaju in zlepljenim otrobom.
Miha prisopiha za mano in po izrazu na obrazu tudi njemu tale del ni bil po godu. Zrak je bil tu občutno hladnejši in nadela sva si jopico in vetrovko. Natakneva dereze, sam v roko vzamem cepin, Miha pa pravi, da bo še nadaljeval s palicami, saj je sneg še zelo mehak.
Željan trde zasnežene strmine in še relativno spočit se zapodim navkreber, a sem že po nekaj korakih do jajc v snegu. Poskusim malo bolj levo, dva koraka ok, potem spet isto. Desno podobna zgodba. Izpod kape mi pritečejo prve kaplje znoja iz ust pa kaj pa drugega kot nekaj sočnih kletvic. Če kje, si tukaj lahko dam duška. Po vseh štirih gazim dalje v upanju, da čimprej dosežem položnejše pobočje pod ostenjem Široke peči.
“Ej piz…, če bo tkole, bova obrnila”, se zaderem dol proti Mihi. Sledi razočarano tih odgovor: “Se strinjam”.
S pomočjo trme naposled dosežem izravnavo pod ostenjem in tam izsledim v strmini izgubljene stopinje. Hoja po ravnem in trdem ter seveda razgledi na s soncem obsijane skalne vršičke Velike Martujške ponce mi povrneta sapo in voljo. Relativno kratek žleb mimo Treh macesnov in nato še vzpon do izravnave nama je vzel debelo uro.
Pri vstopu v grapo si nadeneva čeladi in podobno kot prej na začetku krnice tudi tukaj previdno zasadim zobe derez v strmino, v upanju seveda, da ne zarijem cele noge v sneg. Udira se za pol stopala. Super. Akcija.
Razmere v grapi so bile več ali manj vseskozi enake in en sam užitek. Hodila sva po utrjenih stopinjah predhodnikov, zatopljena vsak v svoje misli, v nekaj desetmeterski razdalji. Grapa ima nekaj ovinkov, na katerih sva pazila, da si nisva izginila iz oči. Vsake toliko je sledil postanek za kako besedo, zbadljivko, posnetek ali pa preprosto samo za vdih svežega zraka v spokoju neokrnjene narave.
Študija Jugove grape s pomočjo zapisov na blogih nama je velevala naj raje izbereva levi izstop, ki pripelje skoraj pod vrh Dovškega križa, s čemer se izogneš izpostavljeni prečki in spustu v škrbino na drugi strani, desni izstop pa ima na koncu še neroden skalni skok.
Stojim nekaj metrov od nezalitega skalnega skoka na začetku levega izstopa in čisto nič me ne mika, da bi se ga polotil. V glavi se mi prepleta naučena teorija s “prakso” realnih razmer na terenu. Odločim sem, da bom skok vseeno od bližje pogledal in tako zakorakam iz prijetno uhojenih stopinj na deviško strmino.
V dveh korakih sem spet do riti v snegu. Zdaj nisem bil več prepričan, ali imam res tako kratke noge, ali pa se res toliko udira. Skobacam se nazaj v utrjeno pot. Gremo v desnega.
Grapa se na vrhu postavi precej pokonci in za res kratek užitek vsaj nekajkrat zapičim okla cepinov v sneg. Dobro dene. Še nekaj kratkih korakov in že stojim na udobni snežni polici pod skalnim skokom tik pod vrhom grape. Miha me dohiti s komentarjem “das ist nicht prov preveč bohvekaj”. Oba sva namreč pričakovala bolj strmo grapo, ampak koneckoncev je potrebno priznati, da v primeru poledenelih razmer, bi bili občutki verjetno drugačni.
Po izmenjavi komentarjev se oblečem in polotim skoka. Nekaj metrov višje namreč slišim tuljenje vetra. Skalni skok res ni visok, je pa smotan. Oprimki so majhni in krušljivi. Sam sem izbral levo stran, ki je bila popolnoma kopna in manj izpostavljena. Cepine sem zataknil za nahrbnik in plezal z rokami. Z izkupičkom dveh modric na kolenu zlezem iz grape. Na vrhu je urejeno sidrišče in Mihi sporočim, da mu bom vrgel vrv, a je po ogledu mojega kobacanja izbral sicer bolj izpostavljeno, vendar dokaj zalito desno stran in tako sva čez nekaj trenutkov oba brskala po nahrbniku za sončnimi očali.
Ob pol desetih dopoldne je bila namreč še vedno “šajba”.
Zadovoljna, da sva opravila z zadanim ciljem št. 1, Jugovo grapo, prečiva pobočje proti vrhu. Najprej zgrešiva možica in prideva previsoko od koder je škrbina nedosegljivo daleč. Spustiva se nazaj, najdeva možica in prečiva naprej v desno proti škrbini.
Veter piha za znoret. Če se želiva pogovarjat morava biti čisto skupaj. Pogled na zasneženo ojuženo prečko nobenemu ni všeč, še posebno ker vidiva, kje bi prišla ven, če bi lahko izstopila iz grape po levi strani. Obrnem se s trebuhom proti pobočju in začnem prečenje. Noge sem sicer lahko dobro zaril v sneg, vendar v primeru zdrsa, mi cepin ne bi čisto nič pomagal, do “dna” pa je daleč. Naredim še dva koraka in se oziram za kakim sidriščem, da si urediva varovanje. Nič.
Pogledam vrh, pogledam Miho. Treba se bo odločit. Želja je velika, vendar ni nujno priti na vrh, nujno je priti v dolino. Miha na glas razmišlja, da če bi bila to enosmerna ulica, bi še šlo, vendar morava tu nazaj in v taki pripeki je iz minute v minuto slabše. Vem, da ima prav. Še enkrat se ozrem proti vrhu, “prijatelj vidimo se naslednjič”, se obrnem in previdno odkorakam nazaj.
Kadar se odločim, da obrnem, nikoli ne razmišljam, ali sem storil prav, ker vem da sem. Pretehtala sva vse možnosti in če bi kljub temu nadaljevala, bi to pomenilo z glavo skozi zid, za kar pa seveda v tem svetu ni prostora. Zato tudi ni nobene slabe volje, pač pa nasmejana sestopava po mehkem snegu proti Šplevti.
Razgledi so fantastični. Mnogi pravijo, da se ravno z Dovškega križa Triglav najlepše vidi in bi se kar strinjal z njimi. Sestopava sproščeno ter “škljocava” s telefoni. Miha predlaga sestop kar naravnost po strmem žlebu desno od letne poti. Na sredi le-tega pogled na iztek zapira štrleča skala. Ker ni daleč, grem pogledat, kaj je za njo. Nad njo je sneg precej trši od tistega zgoraj. Mihi zavpijem, da bo šlo.
Spet izberem levo kopno stran, Miha pa desno, ki je izgledala poledenela, vendar mene ni prepričala. Nekako istočasno obideva štrlečo skalo, Miha stoji na snegu, jaz pa kake dva metra na njim. “Škoči, lahko je”, mi pametno svetuje. Mogoče bi to celo storil, vendar je bilo v steni sidrišče in sem raje speljal čez štrik in ga gosposko “pomolzel” do snega.
Do bivaka je šel Miha po riti, jaz pa sem si med potjo vzel čas za študijo Rokavov. Z zahoda so se že nekaj časa zgrinjali nič dobrega obetajoči oblaki, vendar so vztrajali na enem mestu, zato sva si pri bivaku privoščila daljšo pavzo.
Zastavila sva težko debato o kajenju in vodništvu, tako da je bilo prav mučno vstat. Dvesto višincev nižje je sneg komaj pokrival melišče in hoja je bila precej naporna. Sledila sva sledem in Miha je dobro ocenil, da sva precej nizko in morava v levo. Po prečenju mehkih snežnih zaplat v redkem gozdu, sva naposled dosegla potko ter dokončno snela dereze.
Pot sva nato še kar nekajkrat zgrešila, pa potem po “občutku” spet našla, vse dokler se ni malo pred vstopom v gozd dokončno izoblikovala v široko stezo. Malo predno sva dosegla cesto, sva v gozdu srečala gozdarja. Sem bil kar vesel, ko sva srečala “živo” dušo. Res ne pomnim, kdaj sem nazadnje doživel, da nisem srečal nikogar. Že res, da je bila napoved slaba in da je ta del Julijcev odmaknjen od trume turistov, pa vseeno.
Pri “nabijanju” makadama in asfalta v težkih zimskih čevljih sva z Miho tudi razčistila, zakaj nisva imela avta bližje, ampak to bo šlo v pozabo. V lepem spominu pa bo sigurno ostalo tisto, kar se je dogajalo nekaj sto višincev višje.
In pa seveda to, da so vremenarji pošteno “usekali” mimo. V dobrem smislu, se razume.
