Kukova špica … končno!

Ne, zdaj pa res grem na to Kukovo špico. Dovolj let sem odlašal in se prepričeval, da se mi pač ne “poklopi”, ampak vse so samo izgovori. Pač odločiš se in greš. In ko sva se s Sašo pogovarjala za hribe in se naposled odločila, da greva, sem takoj predlagal ta cilj. In skoraj bi se mi gora spet izmuznila, ker je bil napovedan močan veter in je bila Saša glede tega zelo skeptična. Naposled sem po moško udaril po mizi “ma dej kurc, greva, važn da pada ne”.

Glede na objave v skupini Hribolazec so bile razmere na poti zelo dobre. Tudi prvopristopnika v letošnji zimski sezoni, Lea in Jurij, ki nas razveseljujeta z zapisi na blogu jbvertical.com, sta turo označila kot odlično, čeprav sta reveža pet ur gazila po deviškem snegu.

Ture mi ni bilo potrebno posebej študirat, ker sem jo planiral že ne vem kolikokrat poprej (vselej zaman, a vse enkrat prav pride), vseeno pa sem na hitro naložil gps sled na svoj telefon, tako za vsak slučaj. In vzel sem tistih 30m vrvi, ki sem jo tako pogrešal na Grintovcu nekaj tednov nazaj. Nekako imam občutek, da jo bom imel sedaj nekaj časa vedno sabo, dokler ne bom rekel, da je itak nikoli ne rabim in bo ostala doma ravno takrat ko bi prišla prav.

Štart iz Ljubljane določiva ob šestih zjutraj, saj tempirava začetek hoje ravno ob prvem svitu, se pravi nekaj minut čez sedmo zjutraj. Noč bi lahko bila kratka, ampak tokrat sem bil “močan” in odšel iz Gibit sindikalne zabave v doglednem času. Hkrati se zavoljo odlične večerje zjutraj nisem prav preveč “matral” z zajtrkom.

Speljem izpred hiše ter zavijem na cesto in med zadnjim “miselnim preletom” spakirane opreme ugotovim, da manjka zemljevid. In potem se je začela bitka misli med tistimi, ki prisegajo na linijo najmanjšega odpora in tistimi bolj odgovornimi. Prevladale so slednje.

Ne bodi neodgovoren in pojdi po zemljevid. Saj veš… za vsak slučaj.

Sašinih akademskih deset je bilo kot nalašč, da sva bila tako oba “točna” na zbirnem mestu v Šmartnem. Ker se je odločila, da vzame s sabo še psičko Mijo, sem prisedel v njen avto. Nisva še prišla do Vodic, ko se primem za čelo in sočno zakolnem. Zemljevid je namreč varno ostal v vratih mojega avtomobila. In čez nekaj minut sem postopek ponovil, ko sem se spomnil, da sem v avtu pustil tudi pohodne palice. No to je tisti “davek”, ki ga plačuješ, če si skoraj vedno ti šofer. Imaš pač vse v avtu, ampak avto moraš pa le “vzet” sabo. Ni panike, bomo preživeli, sploh ker ima Saša slučajno dvoje v avtu.

Parkirišča v dolini Vrat so prazna. Prvi in drugi znak za zaporo ceste sva obvozila na način “a si kej vidu? Ne. Ti? Ne, jst tud ne.” in pravtako osamljeno dušo na dveh nogah, ki je hodila po cesti. Predno sem se spomnil, da bi mu lahko ponudila prevoz, sva bila že daleč naprej.

Kot sva načrtovala, parkirava nekaj minut čez sedem pri izteku plazu Črlovec. Edini avto, ki je tam parkiran ima tako zaledele šipe, da zagotovo ni “današnji”. Čeprav neučakan, da se poženem v hrib, je kar malo težko stopit iz toplega avta na mrzel zrak v alpski dolini. Malo pretegnem ude in se razgledujem okoli, ampak Sašino preobuvanje traja predolgo, zato se grem še malo pogret.

Končno nam vsem trem uspe odrinit po plazu navzgor. Čelka je svetila natanko pet minut, potem pa sem jo ugasnil in ob prvem “slačenju” tudi pospravil. Pot kmalu preide v gozd in je res zelo dobro sledljiva. Zložno vzpenjanje skozi gozd in prebujajoč se jasen dan iz naju privabi prve vzdihe navdušenja. O vetru zaenkrat ne duha ne sluha.

Tja nekam gor greva.
V pričakovanju prvih sončnih žarkov.

Hodiva precej hitro in temu je primerna tudi debata, ki se opira predvsem na kratke stavke z mnogimi premori. Kmalu doseževa prvi sneg in zagledava sonce, ki je začelo pronicati skozi redko vejevje. Narediva kratek odmor za požirek čaja in “nabereva” malo materiala za Instagram ter blog. Glede tega bom danes očitno prepuščen sam sebi, ker ima Saša tok kulski telefon, da ji ne shranjuje slik oz. mi je razložila postopek, kaj mora narest, na kar lahko odgovoriš samo s “čudo tehnike”.

Živjo “prjatu” 🙂
Romantika 🙂

Po približno eni uri doseževa pot, ki desno pelje na Vrtaško sleme. Nisem čisto prepričan ali je to res ta pot ali pa je samo še en ovinek na poti in zato preverim lokacijo na telefonu. Izkaže sva, da sva res dosegla omenjeno pot in tako nadaljujeva levo. Ko sva se vračala, sva na tem mestu opazila ogromnega možica. Ali lahko NE opaziš pol metra visokega kupa kamenja sredi gozda, ki je za nameček še v višini tvojih oči?

Lahko. V bistvu je čisto enostavno, če bolj buliš v telefon kot pa gledaš okoli sebe.

Pot se od tu dalje za nekaj časa položi in postane lepo razgledna nad zgornjim delom doline Vrat. Kmalu se na poti začnejo pojavljali spolzke zaplate zmrznjene zemlje ter listja in pri prečenju grape Velikega Črlovca je pot že popolnoma zasnežena. Glede na to, da imava uhojen korak, se mi še ne zdi, da bi nadela dereze, a ko se je pri izstopu iz hudournika Saša lotila “kolenske tehnike”, sva to nekaj deset metrov kasneje, pred prečenjem manjše grape, tudi storila.

Važno, da so dereze (še) varno v ruzaku 🙂

Odcepa desno proti Kukovi špici trenutno ne moreš zgrešit, ker je precej shojeno. Stopinje na prvem zasneženem melišču so mi zgledale, da tukaj bolj hodijo dol zato prečiva še malo v levo in nato desno naravnost gor. Tako, zdaj pa “roknrol” do vrha.

V bistvu je nemogoče razložit kako je lahko strma hoja navzgor en sam užitek. Temperatura je bila odlična, razgledi fantastični, in kar je najpomembnejše, sneg je bil dobro predelan in kompakten. Med nama se je naredil manjši razmak in napredovala sva zatopljena vsak svoje misli, Mija pa je tekala gor in dol.

Da se ti da delat toliko nepotrebnih višincev.

Prvi skalni skok je dobro zalit, zato ga smeje preplezava in malo nad njim dolijeva nekaj goriva tako sebi kot psu, si razdeliva Snickers in preventivno nadeneva čeladi. Zopet zagrizeva v strmino in kmalu zaslišim od zadaj “eeeej, kolk je še”. Ustavim korak in se ozrem, če prav slišim, da tako zagnana tečajnica AO Železničar sprašuje take neumnosti. “Pol ure” se zaderem nazaj, čeprav nisem imel blage veze, koliko je v resnici še do vrha.

Z nasmeškom čez prve “težave”.
Še malo pa bomo na sedlu.
V varni razdalji, da pri razmišljanju ne motiva en drugega 😀

Naenkrat opaziva, da nisva sama. Spodaj za nama se vzpenja še ena postava in Saša nekako predvideva, da je tisti, ki sva ga zjutraj obvozila. Pravtako opaziva dvoje smučarskih “podpisov”. Uf to pa je zagnanost, da “trogaš” smuči do sem gor.

Skalnat skok pod sedlom napadem malo desno od poti. Saši na vprašanje “zakaj greš pa tam” odgovorim, da “tako malo za gušt”. Bohve kaj si je mislila in je raje odšla po poti, jaz pa tudi nisem bil pretirano navdušen nad svojo odločitvijo, ker je bil sneg že preveč odjužen.

Nekje v treh urah več ali manj uživantske hoje doseževa sedlo Čez Gulce in kar takoj kreneva desno na vrh. Pot je postajala vse bolj strma, midva pa vse bolj skeptična zaradi psa. Ampak Mija se nekako ni dala motit in je še naprej tekala gor in dol. Še predno doseževa vrh se ozračje zavoljo vetra močno ohladi in takoj se oblečeva, ker veva, da na vrhu ne bo nič bolje.

Hoja po vseh štirih do vrha je bila en sam užitek. Dereze so dobro prijemale, veter nama je bril v obraz in kamorkoli so pogledal povsod s soncem obsijane prepadne stene. Zato verjetno ni potrebno posebej razlagat, zakaj sva vriskala na vrhu. Res noro!

Sej je skos treba bit previden, sam kle še mal bolj 🙂
Človk bi skor lohk reku, da je pozirala 😀
Mija prva na vrhu.
Zdej pa res sam še par korakov 😀

Pogoji za martinčkanje na vrhu res niso bili idealni, zato sva hitro naredila nekaj fotografij in se odpravila nazaj dol. Veter niti ni bil tako močan, kolikor je bil res ledeno mrzel.

Midva greva gledat predstavo 🙂
Tale gopro se včasih kr sam sprož 😀
Pogled na Vrtaško sleme in zadaj Karavanke.
Amfiteater.

Sestopala sva v obratnem vrstnem redu. Saša prva z Mijo tesno za petami, jaz pa za njo. Nekje na polovici vršnega vzpona srečava možakarja in se prijazno pozdravimo. Model čisto mirno vpraša, če je kdo on naju izgubil ključe od avta. Takoj se pošlatam po žepu, če so slučajno moji. Ko pa doda, da je našel avtomobilske ključe znamke Opel, je jasno da so od Saše. Ko je oblačila jakno so ji padli iz žepa.

Ko na samotni poti ne pričakuješ nikogar in ti ta “nikogar” prinese izgubljene ključe od avta. Neprecenljivo.

Sestop “počas pa z andahtjo” 🙂

Saša se mu seveda zahvali in mu pove, da ga v piceriji Kot v Mojstrani čaka šnops in pir. Olajšano si zaželimo srečno pot in krenemo vsak svojo smer. Pri sestopu so sonce zakrivali oblaki in takoj ni bilo več tako toplo. Mogoče tudi zavoljo tega nisva že kake tri ure naredila niti požirka tekočine in rahla bolečina v glavi me opomni, da bi bilo dobro kaj skrnit.

Ustaviva se na istem mestu kot prej in rit počim na nahrbtnik. Ravno ko hočem seči po ploščici zlimanih otrobov, mi Saša ponudi sendvič z razlago, da so jo naučili, da moraš za tovariša vedno poskrbet. Se vidi, da imajo dekleta materinski nagon. Enostavno imajo vedno kaj za pod zob.

Po okrepčilu je šlo dvakrat lažje v dolino. Telo je dobilo gorivo, pa še nahbtnik je bil lažji. Do prečne poti sva sestopila malo bolj po levi strani, dereze pa obdržala na nogah vse dokler nisva prečila Črlovca. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.

Sestop skozi gozd je minil hitreje kot sva pričakovala. Morda tudi zato, ker sva se zaradi zmrznjene podlage prekrite z listjem oba nekajkrat znašla na riti. Za konec pa še malo šodra in smotan peščeni “tobogan” na koncu plazu.

Reklama za Black Diamond 🙂

Tura za obliznit prste. In za na zdravit. Po hitrem postopku se spraviva v picerijo Kot na “smrekce” in pivo ter na “antisklerozo”, pico s česnom, da ne pozabiva kok je blo fajn. Po drugem pivu sva se pa še na glas strinjala, da je blo to za ponovit.

Na zdravje!

Dodaj odgovor