365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

“Polovička”, ki zahteva celega človeka

Toplo in sončno petkovo popoldne je bilo neverjetno spokojno in ko sem zapiral vrata vrtne ograje, sem za trenutek postal. Počutil sem se, kot da odhajam na neko dolgo pot, na potovanje v neznani svet. In takrat se ponavadi pred odhodom še enkrat vprašaš, če imaš vse potrebno, če si uredil vse zadeve in seveda, če si res “ready to go”.

Pa ni bilo treba daleč. Samo do Kopra, po tisti cesti, kjer poznam že vsak meter ograje, čeprav jo vsako leto nekaj popravljajo. Bil sem neverjetno miren, tudi gužva na cesti me ne bi mogla vreči iz tira. Misli so bile drugje, pa tudi pogovor z Babsi je tekel več ali manj samo o plavanju, kolesarjenju, teku, njeni natrgani mišici, triatlonskih “menjavah”, zapostavljanju socialnega življenja, skratka o načinu življenja v zadnjih nekaj mesecih.

Že v petek zvečer prevzameva štartne številke in se udeleživa sestanka za tekmovalce. Sicer bomo to skupaj z Andrejem naredili še v soboto, ampak vseeno. V mestnem središču ni čutiti neke tekmovalne mrzlice, v bistvu čisto navaden živahen večer ob morju, na nedeljski veliki dogodek opozarjajo le pripravljenje zaščitne ograje in nekaj transparentov.

Ko v lokalni trgovini, z uradnim nahrbnikom tekmovanja Ironman na hrbtu, odprem hladilnik s pivom, si dva Poljaka za mano glasno oddahneta, češ da nista edina “športnika”, ki sta si zaželela hmeljevega napitka. Nasmejano odgovorim, da je pivo pa ja najboljša regeneracija ter da je nedelja še daleč. Pri pomikanju proti blagajni me prigoda pri hladilniku spomni na “pub crawl” v Valencii tri dni pred krstnim nastopom na maratonu. Ne, tisto res ni bilo ok.

Sobota je bila precej vroča in malo smo se začeli spogledavati, češ da če bo tkole žgalo, bo na teku jeba. Po začrtanih časovnih okvirjih naj bi namreč tekli ravno nekje med eno in tretjo popoldne. Čez dan so v Koper prikapljali še tretji bodoči “železni mož” Andrej ter navijači Polona, Kristi in Miklavž.

Matr smo frajerji 🙂 Foto: Polona Žehelj

Dan pred tekmo imaš kar nekaj dela. Vso tehnično opremo moraš namreč prijaviti in pustiti v menjalnem prostoru že dan prej, nam debitantom pa je nekaj časa vzelo tudi “študiranje” preoblačenja in procedure menjave disciplin. Veljajo namreč stroga pravila, kje, kako, kdaj in kaj spada v katero vrečko in na katero stojalo, kdaj lahko kaj vzameš in kam lahko kaj odložiš.

Če se spomnim, kako “munjen” sem na svojem do sedaj edinem triatlonu prišel iz vode, ne bi bilo čisto nič čudnega, če bi šele na kolesu ugotovil, da so čevlji na hitro spremenili barvo. Zato sem večrat prehodil pot od vode mimo modre vrečke s kolesarsko opremo, čez “garderobni” šotor do kolesa in potem od kolesa mimo rdeče vrečke s tekaško opremo, čez “garderobni” šotor ven, na začetek tekaške trase.

Se človek upravičeno vpraša, če mogoče šef Protokola Republike Slovenije tudi nastopa.

Kolesa so spala na prostem 🙂 Foto: Ironman 70.3 Slovenian Istria

Zvečer presenetljivo nisem čutil nobene treme in okoli devetih zvečer se me je lepo začela lotevati zaspanost. (Žal) pa so naši odbojkaši poskrbeli, da nismo prehitro zaspali, ko se se znašali nad razglašeno Bolgarijo. Bolj ko se je ura bližala polnoči, bolj sem bil buden.

V mislih sem kolesaril po vseh tistih klancih in se spraševal, če bodo noge prave. Veselil sem se kolesa, veselil sem se tudi teka. V zadnjih nekaj tednih sem spet dobil pravi občutek v tekaških čevljih. Tempo okoli štiri minute na kilometer mi je spet postal udoben in povrnila se mi je motivacija ter samozavest, ki je sredi poletja zagotovo nisem imel. Toda 21 kilometrov je dolgih. Kolikokrat je bil že samo polmaraton eno samo trplenje, če se zadeve tisti dan niso “poklopile”.

V zadnji uri sem šel že trikrat scat. Res nisem navajen toliko piti, cedevita mi gleda že iz ušes. Zdaj postajam že rahlo nervozen, ura je že pol ponoči in čez dobrih šest ur bo treba ustat. Če ni spanca, ni počitka, ni regeneracije. Nazadnje sem razmišljaš o plavanju. O najbolj monotoni zadevi. Leva, desna, vdih, leva, desna, vdih. Pod tabo pa praznina.

In nekje tukaj sem utonil v spanec. Trden da bi me lahko ukradli, vse do zvonenja budilke, ki me je vrgla po konci, da mi na začetku ni bilo čisto jasno, s kom hudiča sem danes zmenjen za hribe.

V pižami stopim na teraso apartmaja in usta se mi razlezejo v nasmeh. Morje je ravno kot ogledalo, zrak pa ravnoprav topel in svež. Ne duha ne sluha o vetru, sonce pa potrebuje le še nekaj minut, da pokuka izza Slavnika. Kavica, sladek in kalorični zajtrk, jutranja smena na wc-ju, vse teče gladko in po urniku, tako da nekaj čez sedem zjutraj že “maširamo” mimo ciljne ravnine proti menjalnemu prostoru.

Dolga pot bo do sem.

Zjutraj imaš še čas, da še enkrat preveriš kolo in ostalo opremo, ter da si v vrečke namestiš hrano in pijačo. Sam sebi sem se zdel res precej miren, čeprav ko se zalotiš, da si že tretjič odšel do kolesa potipat “bare” v plaščih in štirikrat pogledal, če imaš v pravi vreči superge za tek, potem pač ne moreš rečt, da si “hladen kot špricer”.

Nč, to je to. Gremo na štart. Če sem bil še dan prej odločen, da bom opravil plavalno ogrevanje, sem se premislil in šel samo malo poskusit slanost vode. Poslovili smo se od navijačev, si zaželeli vse dobro in se pomaknili v štartne cone.

Naj se zabava začne 🙂 Foto: Polona Žehelj

In tako je končno napočil tisti trenutek. Trenitek, ki sem ga tako težko čakal eno “nosečnost”, še posebej v zadnjih dveh tednih, ko sem prekipeval od energije, a sem moral spočiti telo. In zdaj se mirno lahko “snamem s ketne”. Bil sem dobre volje, samozavesten, osredotočen, neizkušen in … zelo glasen pri petju naše Zdravljice, ki je tik pred štartom zadonela iz ozvočenja. Ponosa torej tudi ni primanjkovalo.

Z Andrejem sva se postavila nekje na konec štartne cone predvidenega časa plavanja med 35 in 40 minut. Glede na hudo zapletene fizikalne izračune treningov v bazenu, upoštevajoč parametre slanosti vode in razlike v drsenja telesa s prirojenim ali kupljenim neoprenom, naj bi bil moj čas plavanja 36 min.

Nekaj sem pač moral preračunat, ker brez zastavljenih časovnih okvirov ne znam tekmovati, a v realnosti sem si želel samo, da bi bil čimprej spet na suhem.

Poženem se v vodo in pogumno naredim nekaj prvih zamahov. Vse klapa, vse štima, prostora imam dovolj okoli sebe. Plavali smo v kontra smeri urinega kazalca, kar ni bilo ravno najbolje, saj sem imel boje na levi strani, diham pa na desno. Tako sem se, kao kot veliki poznavalec, pomaknil čisto na levo stran, da bi imel plavalce na svoji desni. V gužvo me tako ali tako ni vleklo.

Sprva se je zdelo, da bom tole zelo suvereno odplaval, potem pa so se začele težave. Nekako sem zavil preveč levo in skoraj obšel bojo po napačni strani. No ti šment, a bom kar že zdajle zaključil? Pomaknem se nazaj med tekmovalce in nikakor ne ujamem ritma. Prehitevajo me iz vseh strani, silim ven iz glavnine in se spet znajdem skoraj na napačni strani boj.

Končno pridemo do prve obračalne boje po 900-tih metrih. Obrnemo se za 90 stopinj, kjer je sledil krajši 200m odsek, ko naj bi spet zavili levo. Meni se je sicer zdelo, da gremo preveč levo, ampak sem zaupal “množičnemu posluhu”, kar pa je bila napaka. Ogromna skupina  plavalcev nas je družno naredila lep podaljšek proge, predno smo dejansko obšli pravo bojo. Res krasno no. Pa v vodi še klet ne morš normalno.

Ko smo končno zmanevrirali še drugega od vsega dveh ovinkov na plavalni trasi in “mlatili” nazaj proti koprski mestni plaži, so me še kar prehitevali. Čisto nič mi ni bilo več jasno. Vmes sem se enkrat ozrl nazaj in videl, da je kolona za mano veliko redkejša kot prej.

No tole res ne gre po načrtih in obala se približuje groznooo počasi.

Končno prisopiham na obalo in pogledam na uro, ki kaže 44 min in 2250 metrov. Jao bože milo. Če bo šlo tkole naprej bom jaz jutri na cilju. Stečem do vrečke in se poklapano vsedem na klopico v šotoru za preoblačenje. Nekaj sekund sem samo sedel, kot da ne bi vedel kaj naj sedaj. Res nisem zadovoljen. Ne samo to … razpizden sem.

Menjavo bi lahko hitreje opravil, ampak mi je bilo tisti trenutek čisto vseeno za čas. Med preoblačenjem pojem gel in srknem nekaj požirkov vode ter “odštorkljam” do kolesa. Z roko se popraskam po vratu, kjer me je nekaj skelelo in na prstih zagledam kri. Še neopren me je ožulil, pa tako sem se hvalil, da me nikoli ne.

Ozrem se proti belemu Andrejevemu krmilu, ki je bil na istem stojalu kot moj in seveda ne duha ne sluha o kolesu. Pa ne samo, da ni bilo njegovega kolesa. Stojalo je izgledalo bolj kot kak “lost and found” sektor.

Spravim se na kolo in toliko sem še imel pameti, da nisem zaril na škrge v klanček proti Titovem trgu. Zgoraj je čakal Miklavž, ki se mi zadere nekaj vzpodbudnih besed. Tako sem se veselil kolesa, začel pa sem z zelo slabo popotnico. Čeprav v glavi precej poklapan, pa sem se fizično počutil odlično. Noge so bile sveže, nobene zadihanosti in pri Luki Koper sem že začel prehitevati prve tekmovalce. Po nekaj krajših skokih sem bil že v Miljah, kjer me je čakala ravnina do Ospa. Še kar sem konstantno prehiteval in števec je kazal slabih 40km/h, kar mi je seveda povrnilo veselje do “dela”.

Na Titovem trgu še precej zmeden.

Kmalu sem bil boljše volje.

Pa še boljše 🙂

Ena izmed prelomnih točk je bil sigurno vzpon pri Gabrovici. Tam je eden izmed najbolj strmih odsekov proge in posledično se je cela karavana upočasnila in zgostila na desni strani. Klanec sem v zadnjem mesecu prevozil dvakrat, tako da sem točno vedel kaj in kako. Odpeljal sem ga malodane z nasmehom, vmes pa prehitel en kup bitij s skafandri na glavi.

Malo pred koncem dohitim še Andreja, izmenjava nekaj besed o plavanju, si dava “kepco” in zaželiva srečo v nadaljevanju. On ima rad kolo ravno toliko, kot jaz plavanje. Se pravi ne preveč.

Odpeljem dalje in čez nekaj metrov sem na položnem vzponu proti Kozini in z vsem zanosom uživaško vrtim pedala in se vzpenjam. Ko leti, pač leti. Imel sem krasen tempo in kar malo mi je bilo žal, da sem moral malo popustit. Na vrsti je bil namreč prvi obrok in modri ljudje so mi zabičali, naj se res strikno držim prehranjevalnega načrta. Ubogal sem.

Proti Kozini.

Približeval sem se odcepu za Kastelec, kjer naj bi čakale Polona in Kristi. In ko sem se oziral za njima, zagledam znani bradat obraz s transparentom v roki, ki se dere k jeshar. Sej to je Matevž. Pa Manca. In Ana s slovensko zastavo. Tukaj so. O kakšno presenečenje. Noro. Stisnem pest v pozdrav in nasmejan ter poln dodatnega “goriva” še bolj pritisnem na pedala.

Sej ne morem verjet. Ekipa je tukaj in vedel sem, da nas bodo na teku tudi vzpodbujali. In spodaj čakata še Petra in Miha. Bolj ko bom “bogi”, več jih bo. Nisem sam. Bravo banda. Hvala vam.

Moral sem se umiriti in osredotočiti zopet na progo. Pri spustu nazaj proti Črnemu Kalu smo imeli nekaj vetra v prsa, tako da ni preveč letelo dol po klancu. Osebno mi je bilo to še všeč, saj sem moral vseskozi malo poganjati, tako da se noge niso nič ohladile.

Navijaški team, ki je gotovo vliv nekaj dodatnega zagona tudi drugim tekmovalcem. Foto: Petek Kastelic

Po srečanju navijačev je šlo še lažje v klanec 🙂 Foto: Petek Kastelic

Na polno v dolino 🙂 Foto: Peter Kastelic

Klanec proti Gračišču sem napadel enako kot tistega proti Kozini in ga brez problema zvozil, potem je prišel del, ki sem se ga najbolj bal. “Gore dole” do Merezig. Kratki strmi klanci, ki so me na obeh ogledih proge “izpili” do konca.

V tistem trenutku me je prvič malo stisnilo pri srcu, da po tem še ni konec. Da me čaka še tek in to ne prav kratek. “No Žiga, zdej bo treba pa mal zgarat”, sem si zabrundal v brado in malce nesuvereno zagrizel v prvega od, v spominu naštetih, petih “klančkov”.

Pa je bil cmok v grlu popolnoma odveč. Zletel sem čez tiste klance večinoma kar v kronometerski pozi in na spustu iz Merezig se mi je smejalo, saj sem že po občutku vedel, da sem dobro odpeljal. Spodaj na ravnini sem prvič na kolesu pogledal na uro, ki je, slabih 15km do cilja, kazala 2 uri in 19min. Uf, tole bo konkretno bolje od začrtanega časa, ki je bil okol 2 uri in 55min. Spet občutim grenkobo, ko se spomnim katastrofalnega plavanja. Če tam ne bi zgrešil … če bi se postavil bolj …

Po 90 km počutje še odlično.

Zadnjih nekaj kilometrov sem po zbirki nasvetov “triatlon za butle” odpeljal kar se da sproščeno, da vseeno malo odpočijem noge, ki kljub dobremu občutku, le niso bile več tako sveže. Po dveh urah in tričetrt sem že drugič tisti dan sedel v šotoru, na isti klopici, le da tokrat malo bolj židane volje. Tole je bila povprečna konkretno nad 30km/h, ampak upam, da ne bom plačal zdaj davka za to.

Pogoltnem gel, dvakrat udihnem in kot po jajcih začnem tečt. Tale prehod je vedno vrečka presenečenja, vsaj po mojih izkušnjah. Stegna sem sicer dobro čutil, ampak zgoraj sem bil še vedno sproščen in sploh nisem čutil neke utrujenosti. Po nekaj sto metrih je bil čas da pogledam na uro, ki mi bo pokazala, kako hitra je ta moja “cona udobja”.

Ura pokaže 4:20 na kilometer. Top šit. Če bo tkole bo bomba.

Začetek tekaške trase je vodil skozi Koprsko promenado, kjer zagledam Petro in Miho, ki sta bila daleč najglasnejša. Podarim jima nasmeh in pomaham v pozdrav. Malo kasneje se zgodba ponovi pri Kristi in Poloni. Tempo je konkretno hitrejši od vseh ostalih, kar mi seveda vseskozi daje psihološko prednost.

Prvi kilometer teka. Osredotočen na tempo 🙂

Pri Luki Koper vidim Andreja, ki prihaja na menjavo. “Ajde Andrej, gremo”, se zaderem in obenem pomislim, kaj se dogaja z Babsi. Kako kaj njena noga? Bo zdržala?

Po treh kilometrih se mi tudi stegna malo sprostijo in čutim, da bi šel lahko hitreje. Najprej pospešim, potem pa si premislim. Pa ne da ne bi zmogel, ampak enostavno sem bil prepričan, da se mi bo požrešnost maščevala. Zakaj? Zato, ker se mi je že. Ničkolikokrat.

Ostanem pri 4:15 na kilometer in tako sem držal do zadnjih dveh kilometrov. V Žusterni sem imel zopet podporo navijačev, Pero, Ana in Matevž pa so celo tekli nekaj časa ob meni. Tako spremstvo je sicer prepovedano in malo sem pošpegal za sodniki, ampak koneckoncev mi je bilo vseeno. Še najhuje je bilo, da sta fanta take “stresala”, da sm postal zadihan od smejanja.

Nikar na pot brez malice 😀

V Izoli, ko sem zagrizel v zadnjo četrtino tretjega dela tekmovanja, mi je prvič postalo težko. Noge so bile hudičevo težke. In nikjer nikogar. Nebo so že nekaj časa prekrivali temni oblaki in sem ter tja je že padla kaka kaplja. Kilometri so se vlekli ko čreva. Na obalni cesti proti Kopru sem si postavljal vmesne cilje. Ajde, še do tistega stebra. Zdaj pa do konca ograje.

Res nisem bil več svež, čeprav so moji “suporterji” rekli, da ne zgleda tako. Nisem jim verjel.

Pot postaja vse težja in težja. Foto: Peter Kastelic

Roko sem še lahko dvignil v pozdrav 🙂 Foto: Peter Kastelic

Kakšna energija navijačev! Foto: Peter Kastelic

Zadnja dva kilometra sta bila najtežja, tudi tempo je začel padati. Čeprav sem vedel, da je to to, da bom prišel do cilja, da mi je bilo vreme naklonjeno, da sem več kot odlično preračunal porabo energije, da bom dosegel dober čas, pa so se noge upirale in se hotele ustavit. V nekem transu oz. bolje rečeno naveličan vsega, sem pretekel tisti drevored in zavil na Koprsko promenado, mimo oznake 21km.

Potem pa ni bilo več težko. Na rdeči preprogi si dam duška. Tečem v paradnem tempu. Naj traja. Na črnem oboku pred mano se izpiše moj priimek in čas. Dvignem roke, zaprem oči in zmagoslavno zaključim 113 kilometrov dolgo pot , ki je trajala 5 ur in 14 minut.

Veselje na rdeči preprogi.

Letiiiiimmmm 🙂

Prihod v cilj kot se spodobi 🙂

Tudi na drugi strani ciljne črte sem si dal duška 😀

Trud je poplačan, zmagal smo. Vsedem se na klopco. Ulije se mi nekaj solz. Srečen sem. Dokler se bom lahko trudil za take trenutke, bom živel.

Komaj se preoblečem, vse me boli. V cilj pride tudi Andrej. Objameva se. Poskušam nekaj pojesti, ampak vase spravim le nekaj tortelinov. Zdaj ni časa za hrano. Oddideva iz ciljne arene do navijačev. Ta dan bo šel v anale.

Navijaški transparent in medalja.

Del najbolj glasne ekipe na prireditvi! Foto: Peter Kastelic

Hvala vsem, ki ste bili ob nas, novopečenih “ironmanih”. Pa ne samo  danes, temveč od začetka naše triatlonske poti.

In hvala … tebi … za nepozabno rojstnodnevno darilo 😉

Next Post

Komentatorska kabina

© 2019 365 dni povišanega utripa