365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Celodnevno napadanje Brane z vzhoda

No, pa se je končno začela ta, t.i. kopna sezona. Letos smo kljub ne preveč radodarni zimi morali nanjo kar dolgo čakati. Pa tudi ta zamik verjetno ne bi nobenega motil, če ne bi blo vreme zadnji mesec in pol, pošteno povedano, “bl za en kurc”.

Drugi vikend junija smo z AO Kamnik preživeli na Kokrškem sedlu, kjer smo neprestano napadali ostenje Kalške gore in za nameček še izravnali z Lune opazen kup šodra, da bo okolica lepa za množice, ki se bodo vse do prvega jesenskega hlada zgrinjale proti Grintovcu. Prijetno s koristim torej.

Boleče noge v prvih dneh tedna, ki je sledil, so mi dale jasno vedeti, da sem “mal vn padu”, a so me hkrati opomnile, kako zelo sem pogrešal hribe. Če sem še v petek malce nejevolno pakiral nahrbnik, saj sem moral oddati štartnino za maraton Franja, kjer sm imel letos visoke cilje, sem v nedeljo razmišljal samo še od naslednjem vikendu, kjer ni bilo vprašanja, da ne bo čisto in samo “hribovsko” obarvan.

Letošnji “to do” list, tako kot vsako leto, nima konca. Plezalni vzponi, brezpotja, izpolnjevanje obljub prijateljem, vodniške obveznosti. In kar naenkrat je potem tukaj konec leta, gorniška statistika polna, pildek z željami pa, na žalost ali pa na srečo, daljši kot na začetku sezone.

Ampak tako pač je, če gora ne pride k Mohamedu 🙂

Po nekaj neuspelih poizkusih cukanja za rokav izkušenejših od mene, mi navezo z “načeloma velja” potrdi Franci. Predlagam Virensovo smer v Koglu oz. Zgornji steber Brane s Šijo, nekaj kar ni težko in je “blizu”. Čez teden sem se bolj nagibal k slednji varjanti in smer tudi dobro naštudiral. Ko v petek po telefonu preverim, če dogovor velja, Franci potrdi z “velja, greva v Zajedo Brane”. Ammm, ja, aha, Zajeda Brane, ammm, ok.

O tej smeri sem si že prej nekaj prebral in na podlagi ocene smeri ter opisov sem nekako ocenil, da bo tista prečka mogoče pretežka za začetek. Ampak namesto ugovarjanja, sem s pomočjo vodnička in slik “strica gugla” raje začel študirati nov sobotni izziv.

S Francijem se dobiva v Kamniku ob šestih zjutraj in skupaj odrineva proti Kamniški Bistrici. Pri domu je seveda že bilo nekaj avtomobilov, a nič v primerjavi s tem, kaj je bilo na Jermanci. Vedno vsi godrnjajo, kako ne marajo zgodaj vstajat, samo očitno jim gre dobro. Ko sva z mojim karavanom zapolnila še zadnje centimetre parkirnega prostora, sta se za nama pripeljala še Ambro in Nejc. Nejčev Subaru je pristal v strmem bregu in zdaj pa res ni bilo več prostora.

Hodila sva v zmernem pogovornem tempu in prehitela kar nekaj pohodnikov. Jutro je bilo jasno in prijetno, edino veter je bil proti koči na Kamniškem sedlu vse močnejši. Vso pot od Pastircev do koče sem dvigal pogled proti izraziti poševni strehi v vzhodni steni Brane pod katero gre tista prečka in nekajkrat sem moral pregnati skomine, da predlagam, če vseeno splezava najprej Zgornji steber. Tako za pokušino.

Zdaj ko to pišem, sem hvaležen, da sem bil tiho.

Jutranje ogrevanje 🙂

Pogled v dolino, ki je zaenkrat še v soncu.

Vzhodna stena Brane.

Na sedlu sva se odpovedala drugi jutranji kavi in se zapodila preko trav pod steno. Močan veter je prinesel tudi temne oblake, ki so se vili iz zahoda. “Kva pa je zdej to” razmišljam na glas in Franci z “ne vem” potrdi, da se to ne sklada z vremensko napovedjo. V Zgornjem stebru je že ena naveza, trojica pa se nama približuje po travnatem pobočju. Gužva bo.

“Okrancljava” se okoli bokov in stopiva v grapo med Zgornjim stebrom in Zajedo. To je bil Francijev predlog, ker naj bi bil prvi raztežaj uradne smeri po strmih tratah in skrotju “smotan za znort”. Ko sva vstopila v grapo, na štantu desno od sebe vidim Gorazda, ki pleza z Andrejem. O sami naši, bi rekel Kreslin.

Po grapi se vzpneva nekaj metrov, potem pa je sledila prečka do rušja. Franci je odločil, da bova to izvedla šolsko, tako da sva se že tukaj navezala in uredila sidrišče. Povsem trivialen začetek mi je “popopral” metulj, ki ga nikakor nisem mogel izvleči. Trajalo je tako dolgo, da se Franci zagotovo spraševal, kaj kvačkam, tako da sem kriče izustil “ej frend me jebe, čaki”.

Najina vstopna varjanta po gredini iz grape. Levo naveza treh v Zgornjem stebru.

Od rušja sledi prvi raztežaj IV. Franci si obuje plezalke in zagrize v kaminček. Pa nekako ni našel pravega stopa in je motovilil, tako da sem se upravičeno začel spraševat “ajmebože, i kako onda ja da to sredim”. Medtem naju je že dosegla naveza treh Domžalčanov.

Malce neučakan, malce negotov, končno zaslišim “varujem”. No zdaj gre pa zares. Obujem plezalke, podrem štant, globoko vdihnem in glej ga zlomka en dva tri sm na vrhu prvega raztežaja. Uživam sto na uro. Zmotil me ni niti na vrvi viseč “frend”, ki se je več kot očitno iztaknil.

O prjatu moj, a ti pa kr tkole 😀

Franci na začetku drugega raztežaja.

Nadaljujeva poševno levo navzgor po dokaj izpostavljeni polici, nato pa še malo navzgor na udobno gredino, kjer je Franci na že zabitih klinih uredil sidrišče. Kolikor se je le dalo sem poskušal v mislih slediti skici in vrisu smeri, ampak je bilo več ali manj neuspešno. Tako sem že začel študirat gibe v poševni poki nad nama, ko je Franci krenil naprej desno po gredini. Aja, tukaj greva. Eh, sej to pa ne bo problem.

Ta, za moje pojme najlažji raztežaj, res ni bil problematičen, kar pa ne bi mogel reči za kaplje, ki so začele padat z neba in pa seveda močan veter, ki je tulil med skalovjem. Tole ne kaže dobro. In najtežji del naju še čaka in tam bom že tako ali tako imel dovolj dela sam s sabo, ne rabim še oteževalnih okoliščin, npr. sluzaste skale.

“Kva mislš, a zarineva dalje?” zaslišim nad seboj. “Amm, a ti to mene sprašuješ?” Po hitrem posvetovanju se odločiva za izstop iz smeri, ker sva si to pač lahko privoščila. Seveda vedno nimaš te možnosti, ampak če je, zakaj jo ne bi izkoristil. Tako sva na izplezala na severno stran, se oblekla in čakala, da se zadeva razkadi. Če se bo seveda.

Čez dobre četrt ure je kazalo bolje in odločila sva se za povratek v smer. Sedaj je bilo potrebno splezati nekaj metrov navzdol in potem desno. Prvi je šel Franci in mi pustil dva “frenda” za boljši občutek. Med najinim vračanjem v smer naju je domžalska naveza zopet dohitela.

A vidva sta pa falila? Ne ne, sam na malco sva šla 🙂

Se mi zdi od vsega najbolj zanimivo to, da prečke pod streho sploh ne vidiš, dokler dejansko nisi v njej. Tako je, vse odkar je Franci izginil za ovinkom, v meni naraščala radovednost in pa seveda adrenalin, še posebej ker je vsak njegov gib komentirala trojica za nama, ki pa je imela štant toliko stran, da so imeli karte za predstavo v prvi vrsti.

Začetek najtežjega dela. Najprej malo navzgor in potem sledi prečka.

Komentatorska kabina 😀

Zdaj ni blo več poti nazaj. Pomočim prste v magnezij in korajžno preplezam krajšo zajedo in “voila”, pred mano se odpre nov svet. Pred mano gladka plata, ki jo od poševne strehe nad njo loči le poč z odličnimi “grifi”, za katere se večkrat zahvališ “unemu”, pod mano pa, hja, zrak. In to veliko zraka.

To je najtežji raztežaj smeri in zagotovo najlepši. Skala je odlična in plezarija je res en sam užitek. Tudi ni bojazni, da bi ti ratalo dolgčas. Za dodatno dozo adrenalina vsaketoliko pogladaš proti dnu in nagovarjaš podplate plezalk, da naj se, kar se da lepo, zlijejo s skalo, pa bo vse v redu. Nasmejan do ušes, hitro priplezam do sedečega Francija. Sledil je še zadnji raztežaj navpično navzgor, kjer je bilo potrebno malo potelovadit, ampak sem “tok not padu”, da bi se res želel še kakšnega.

“The” prečka 😀 Foto: Franci Brcar

Še zadnji raztežaj strmo navzgor.

Mal sm mogu pa tud okol pogledat 🙂

Naveza dveh se je odločila, da bo šla kr mimo vseh. Ne vem kako so se na koncu zmenili 🙂

Zadnji raztežaj od zgoraj. Foto: Franci Brcar

Po približno treh urah sva na vrhu smeri, nasmejana, zadovoljna. Hitro se strinjava, da se nobenemu ne da iti zdaj še Zgornjega stebra, ampak vseeno bi pa še malo izkoristila dan, glede na to, da se zopet kaže sonce. Tako se odločiva, da greva čez Šijo na vrh Brane.

Najprej plezava nenavezana, potem pa Franci odloči, da vaje ni nikoli premalo in greva spet “by the book”. V lažjem svetu me je spustil naprej in večkrat poudaril, da naj postavljam vmesna varovala, kolikor bo le mogoče. To sem vzel tako resno, da mi je pač zmanjkalo robe in sem bi primoran “štantat”.

Začetek Šije.

Krušljiv svet.

Še tole pa sestop, pol smo pa s ta hudga vn 😀

Vsekakor je bilo zanimivo, krušljivo, mestoma tudi izpostavljeno, vroče, hladno, ampak kakorkoli že, okoli treh popoldne sva osvojila še vrh Brane. Izmenjala in pospravila sva opremo in se po “normalki” vrnila do koče na Kamniškem sedlu, kjer sem odvrgel nahrbnik in postavil kratko vprašanje: “Union, Laško?”. Debelo sem pogledal, ko je predlagal, da greva kar dalje in bova raje pri Jurju šla na pivo, ker drugače se človek zasedi.

Čez slabi dve uri, ko sva bila na verandi pri Jurju, z ledeno hladnim hmeljevim napitkom pred seboj, sem bil še drugič tisti dan hvaležen, da nisem ugovarjal 🙂

Pokaži kaj imaš 😀

Rdeča – originalna smer. Modra – najina vstopna varjanta. Zelena – izstop za malico 😀

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2019 365 dni povišanega utripa