365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Zlatolaska v vsem svojem sijaju in Tračarije za v anale

Stojim na nečem vaški situli podobnem, ki štrli iz stene kakih sto metrov nad tlemi. Moj manevrski prostor je omejen na polkrog radija dvajset centimetrov, kolikor je vrvi od plezalnega pasu do bičevega vozla v sidrišču. Zvit v klobčič poskušam vseh svojih 168cm spraviti na minimum in se stiskam pod previs. Nad menoj gravitacija opravlja dobro delo s skalami velikosti žoge za rugbi. In ko se po tistih neskončno dolgih (ne vem natančno koliko) sekundah zadeva umiri, sklenem, da se je tisti dan zgodilo že dovolj “zanimivega” za novo zgodbo na blogu.

Ura pa je na tisto majsko nedeljo odbila šele poldne.

Pretekli teden je bil športno precej pester in večer prej sem, še predno se je čisto zmračilo, zaspal ob razmišljanju, če ni vseh aktivnosti že morda malo preveč. A “ponovna” svoboda gibanja po koronski karanteni je botrovala temu, da smo lepe pomladne dneve zajemali s polno žlico. Tako sem v nedeljo okoli pete ure zjutraj poln energije kuhal kavo in skozi okno opazoval rdečo jutranjo zarjo. Med zajtrkom vedno preverim, če vremenska napoved še “drži” in res je bila taka kot večer prej. Dopoldne delno oblačno, potem pa sonce.

Anžeta poberem ob šestih in skupaj se odpeljeva na Jermanco. Jutro je jasno z nekaj koprene in predvsem toplo. V pogovornem tempu “odvijeva” z “avtoceste” na Kamniško sedlo v Repov kot. Malo preden prideva iz gozda Anže za menoj glasno vpraša: “No kje si zdaj?”. Začuden se obrnem proti njemu in ko doda “sonce”, se tudi sam zavem, da se je popolnoma zoblačilo. Ampak silhueta sonca nad Srebrnim sedlom se bo kmalu prebila čez, segrela dolino, zapihal bo veter in razkadil oblake. Stoodstotno zaupajoč v najino znanje vremenoslovja “tišiva” dalje v hrib.

V uri in pol sva na lovskem pogorišču nad tolmuni, kjer pustiva pohodne palice in s poti kreneva levo proti veliki votlini. Dostop do začetka smeri Tračarije ter njen potek sem si dodobra ogledal že v petek, ko sva s Francijem po preplezani smeri Plavi ponedeljek sestopala čez lovski prehod s Planjavskih zelenic v Repov kot, tako da z iskanjem vstopa nimava težav.

Pri votlini se začneva “krancljat” z opremo in žreb dodeli prvi raztežaj meni. Imel sem kar nekaj težav z izbiro oblačil, ker je bilo vreme tako čudno. Bilo je oblačno, a toplo, poleg tega (še) ni bilo napovedanega vetra. Vseeno se odločim za dolge rokave in jopico. Ura je bila nekaj čez osem, razjasnitev pa naj bi prišla šele okoli poldneva.

Anže je na polici pri vstopu že pripravljal svojo polovico vrvi in ravno ko sem prijel za skalo, da se zavihtim do njega, sem na rokah začutil nekaj mokrega. Osupel pogledam v nebo in ugotovim, da to ni nekaj kapelj “pomotoma”, temveč da prši. Dej ne me jeb… Brez besed sežem po telefonu, izklopim “flight mode” in odprem radarsko sliko padavin. Trikrat prevrtim animacijo, ampak vsi trije posnetki kažjo konkretne padavine na severu države. Wtf?

Pogledam Anžeta, ki s telefonom v roki in ciničnim “o ja” potrdi, da je njegova radarska slika padavin enaka. V takem pač ne morava vstopiti, še posebej ker se smer začne z ogromno plato. Zavlečeva se v vlažno votlino in počiva zadnjici vsak na svoj štrik. Prvih nekaj minut samo nemo zreva v Staničev vrh pred nama, vedoč da o tem, da dež sploh ni bil napovedan, nima smisla izgubljati besed.

Trenutno so pomembna samo tri dejstva. Zdaj tukaj dežuje, skala se čedalje bolj lesketa, jaz pa brskam po svojem repertoarju kletvic. Pika.

Kot kup nesreče 🙂 Foto: Anže Podgoršek

A hitro sva si priznala, da bi lahko bilo slabše. Recimo če začnemo pri temu, da ne bi imela strehe nad glavo. Ugotovila pa sva, da bi lahko tudi bolje. Lahko bi na primer imela s seboj termovko vročega kafeta, ki bi ga med čakanjem v miru srkala. Uf Anže, to bi bla zmaga, a si se mogu tega spomnit.

Moja rit ni dolgo zdržala pri miru in kmalu sem se začel sprehajat gor in dol po skrotju in poličkah pod steno. Verjetno sem iz čistega dolgčasa začel celo dvomit o začetku smeri in šel iskat svedrovce še naprej po gredini, pa se potem spet vrnil v votlino in naštudiral previsni vstop v smer Nad oblaki. Če sem že tukaj.

Kar nekaj navez je prišlo za nama, večinoma so zavile proti Staničevem vrhu, dve pa so čakale v spodnjih votlinah pri lovskem pogorišču. Verjetno si nihče ni mislil, da bo danes moker. Z eno od njih sem na daljavo opravil tudi zelo konstruktiven pogovor v smislu: “Greste plezaaaat? Jaaaa. Vi tudi? Tudi jaaaaa. Ampak dežujeeeeee. Dežuje ja, zato čakavaaaaa. Ja midva tudi. Ja nimaš kaj. Ja sej, nimaš kaaaaaj.”

Okoli pol enajstih je skala suha in napovedi se uresničijo. Iznad oblakov začne kukati sonce. “Plezam”, rečem Anžetu in se zavihtim prvih nekaj metrov višje. Prvi raztežaj smeri Tračarije je ne pretežka, lepo plezljiva monolitna plošča in uživaško sem se gibal proti polici nad mano. A v vršnem delu sem se znašel v malce preveč monolitnem terenu za to oceno težavnosti in pri plezanju nekaj metrov nazaj navzdol mi je za nameček še spodrsnilo. Tistemu, kar sm držal z desno roko, ne bi nikoli rekel dober “grif”, a je bilo ravno dovolj, da me Anže ni dobil v naročje.

Anže se je v drugem raztežaju s police zavihtel na novo ploščo, nato pa pri prehodu na desno stran le-te izvedel spektakualren gib s špago, ki je lahko pomenil zgolj dvoje. Da je raztežaj težji kot se zdi ali pa da je kako “štengo” spregledal. Ko se je višje gori spet začel lotevat nekih vratolomnih gibov, sem ga vseeno začel diskreno usmerjat. Kasneje mi je povedal, da me sploh ni slišal in da naj drugič zadevo komentiram bolj odločno.

Izkazalo se je, da je raztežaj res uživaški, če seveda ne spregledaš nekaj ključnih stopov, ki se konča na vrhu kamina. Praznino pod nogami je Anže opisal z “this is epic”.

Nadaljeval sem po še eni, v desno nagnjeni plošči in se preko majhnega previsa zavihtel na šodrasto polico, ki se je končala s čisto nič zaupanja vrednim skalovjem, ki je štrlelo iz stene. Ok, potek smeri je očiten, ampak, a to je to? Svetleči svedrovci so mi pritrdilno odgovarjali na vprašanje.

Proti koncu kompaktnega sveta. Foto: Anže Podgoršek

Centimeter za centimetrom se premikam levo, skalovje je vse bolj naloženo in napokano, police je čedalje manj, pod menoj pa samo “luft”. Res nisem pričakoval te “podrtije” in nič drugače kot neestetsko in presrano se privlečem do majhnega podesta ter dveh svedrovcev pod previsom, kjer si uredim sidrišče. Previs nad mano naj bi bil najtežji del smeri, čeprav ni zgledal nič kaj strašno v primerjavi s tistimi štrlečimi skalami desno od mene.

Ko je Anže plezal prečko za mano, mu vprašanja ni bilo potrebno izreči naglas. Ga je že njegov nasmeh. Kaj za vraga je tole?

Sledil je še zadnji raztežaj, kjer je Anže najprej z lahkoto opravil s previsom ter mi kmalu nato ušel iz vidnega polja. V čakanju povelja “podri varovanje” sem se razgledoval naokoli. Globina pod mano mi je postala domača. Opazoval sem zajedo na levi in razmišljal, da bi se po njej verjetno spustila po vrvi, v primeru predčasnega umika. Na desni sem večkrat pogledal na tisti “krš” kamenja in bil čedalje bolj vesel, da sem prišel čez.

Mojo sproščenost je nenadoma pretrgalo grmenje in zatem rezek žvižg kamna, ki je letel v globino. Nagonsko sem se stisnil pod previs ter svetu nad mano ponudil čelado in nahrbnik. Gostota padajočega kamenja je postajala vse večja in tudi velikosti kamenja so bile (žal) take, da mi čelada ne bi dosti pomagala. Od vsega je bil najhujši tisti občutek, da ne moreš nikamor, da si omejen na tiste pol kvadrata prostora in prepuščen… čemurkoli pač že.

Prva misel. Pa kaj za vraga delaš? Takoj za tem pa, fak mogoče je padel. “Anže, si ok?”, se zaderem. Takoj dobim potrditev in hkrati vprašanje, če sem jaz tudi. Super, oba sva ok, ampak tole je pa bilo. Oziroma bi lahko bilo… težko sranje.

Ko mi je Anže dal znak, da lahko začnem plezat zadnji raztežaj, sem bil tako vesel, da bom zapustil tisto mesto, da sploh nisem vedel, kdaj sem bil čez tisto edino “šestico” v tej smeri. Sledilo je še nekaj poplezavanja po zajedi ter šodrastem svetu in po dobrih dveh urah sva bila oba na toplem soncu pri rušju na vrhu stene. Seveda z nasmehi do ušes. Kljub temu, da je smer opremljena, jo bova zapisala kot prvo hribovsko smer, ki sva jo preplezala skupaj.

Ura je bila šele ena in nebo je bilo skoraj brez oblačka. Brez obotavljanja in pretirane diskusije se odločiva, da zarineva še v Zlatolasko, ki je nekako logično nadaljevanje smeri, ki sva jo ravnokar preplezala. Zvijeva vrvi, vrževa vase vsak en kos marmornega kolača in nekaj zlepljenjih otrobov ter se hitro prebijeva skozi rušje na travnato pobočje pod značilnim vstopnim “radiatorjem”, škrapljasti plošči v steni.

Ker je imela prva smer sodo število raztežajev, zopet začnem jaz. Hrapava skala dobro drži in prav sprehajam se navzgor, ko od spodaj zaslišim “o neeee”. Anže je to izrekel v takem tonu, da sem vedel, da je nekaj izmed tistih butastih nebodigatreba stvari, zato sem najprej zavil z očmi, šele na to pogledal dol.

Skupaj sva opazovala moder nahrbtnik, kako se najprej preko strmih trav, nato pa preko melišča, kotali proti dolini. Anže se dere na nanj, da naj zavije v rušje in naposled ga ta le uboga. Pričvrstim se v steno in revežu spodaj sporočim, da se lahko odveže in ga gre iskat. Čez nekaj sekund sledi še nadgradnja situacije z “a veš, kaj je še večji štos?” Med obračanjem navzdol in s “kaj je zdej spet p…?” zvem, da so v nahrbtniku tudi njegovi čevlji.

Med opazovanjem bosonogega soplezalca, kako s hlačami, zavihanimi čez gležnje, stopiclja po gorski travi, sem se počutil, kot da z zlatolasko v kinu na prostem gledava Pastirce. Neprecenljivo.

Čez nekaj minut sem lahko nadaljeval s plezarijo in kmalu dosežem “štant” v kotanji in ker nisem še niti na polovici vrvi, krenem dalje čez položnejši šodrast svet, pa potem čez lažji previs do drugega “urejenega” sidrišča. Uf kera noro dobra plezarija. Potrkam na skalno uho in glede na zvok sidrišče malo “pobekapiram” s frendom ter pokličem Anžeta naj pride za mano. Ko me doseže, izjavi samo “ker bolan cug”, pobere opremo in krene dalje po šodrastem pobočju precej v levo.

Vstopni “radiator” v Zlatolaski. Foto: Anže Podgoršek

Anže v “bolano dobrem cugu” 🙂

Nad nama je sedaj drugi, težji del smeri. Dva raztežaja po gladkih ploščah. Za vsak slučaj si še enkrat ogledam skico, da bom ja vedel, kje me čakajo težave. Glede na to, kako sem spodaj opravil s tistim previsom, se poln samega sebe zapodim levo navzgor po plati, se preko poke zavihtim čez previsek in se znajdem pred… ammm… ničemer. Z eno nogo stojim v neki vdolbinici, desno mam v zraku, nad mano dva metra pa nič. Nič.

Kaj pa zdej? Za “dej me zategn” je še prekmalu, dol nazaj ne grem, do vpetja v naslednji svedrovec mi pa itak manjka tistih “večnih” pet centimetrov. Pogledam dol, čisto tako, da ocenim kako visoko je, če bi morda vseeno “probal”. Bumbar. To ni plezališče.

Skobacam se nekaj centimetrov višje, zatipam nekaj minimalnega, prsti na nogah začenjajo bolet. Ker za desno nogo ni nič pametnega, poskušam zamenjat nogo, pri čemer si z vso težo stopim na prste leve noge. Oh kako slaba ideja. Spet poskušam z desno stopit visoko v nek stop. Ja če je bil prej previsoko, je zdaj tudi ane? Oh, kako mi gre to na živce. Prsti na nogah že neznosno bolijo, kar me jezi. Ajde ne rečem, če ti odpovejo roke, ampak noge ma človek zato, da na njih stoji, ne bom valda zdaj zaradi nog omagal.

Ne, ne morem več. Primem za komplet. In kolnem.

Vpnem se v komplet, razbremenim noge in se umirim, ter študiram “detajl”. Čez nekaj časa poskusim še enkrat, a tokrat sem bil še veliko manj vztrajen kot prvič. Naveličano se s pomočjo kompleta skobacam višje in nekje v tretjem poskusu “vihtenja” telesa navzgor uspem vpet naslednji komplet, s čimer pridobim ravno tistih nekaj centimetrov višine, da z nekaj gibi nato brez težav dosežem polico s sidriščem.

Anže za mano je problem splezal prosto, a tokrat brez nasmeha in z stoodstotnim fokusom na delo. Strinjala sva se, da je bila to najtežja zadeva, kar sva plezala v hribih.

Začetek najtežjega dela. Foto: Anže Podgoršek

Naslednjo “šestico” je dobil Anže. Zopet glatka plata, tokrat poševno v levo navzgor. S prečko je opravil dokaj hitro in izginil za rob, na kar pa dolgo ni bilo glasu od njega. Začel je pihati ledeno hladen veter in začenjalo me je mraziti. Razmišljanje o tem, ali naj se oblečem ali ne, prekine zvok kladiva in kmalu zatem še klic, da lahko plezam.

S pomočjo majhne pokline splezam malo višje in začnem prečenje. Ni spet tako težko, kolikor si pač moraš res vzeti čas in premikati noge centimeter za centimetrom ter vseskozi držati ravnotežje. Ampak v tem vetru, z bolečimi prsti na nogah, se mi enostavno res ni dalo je… z nečim, kar v steni sploh ni “naravni prehod”. Polovico prečke sem še vztrajal potem pa prijel za komplet, z zlatolasko odplesal figuro ča-ča-ča-ja, splezal še čez kratek raz in naveličan teh plat zadihan ter utrujen dosegel lažji svet in Anžeta.

Do vrha smeri je še nekaj vršnega grebena, vendar sva zvila vrvi in nadaljevala nenavezana. Poleg tega, da je tu svet precej položen, sem ga prehodil dva dni nazaj in sem dobro vedel, do kam se morava povzpeti, da bova našla prehod na Planjavske zelenice in dalje v Repov kot. In res sva to točko tudi kmalu našla.

Obema je kar malo odleglo, da bo šlo sedaj samo še navzdol in razen čelade sva s sebe “slekla” vso opremo ter jo pospravila v nahrbnike. V popoldanskem soncu sva uživala v spokoju južnih pobočij Planjave. Vsak zase sva brzela v dolino in verjamem, da se je obema vsake toliko na obrazu narisal nasmeh zadovoljstva. Tole gre v anale.

Predno sva zarila v ruševje, sva se še enkrat ozrla v “famozni radiator” v začetku smeri. Ob pogledu malo višje na edino ploščo v zgornjem delu stene, pa sem si še enkrat dal duška: “Pa ker k… je speljal smer ravno tam. Lej to no. Prov edina plata v steni.” Anže, ki sicer, z razliko do mene, obožuje takšne probleme, se je tokrat z nasmehom strinjal.

Možic in “kvazi” shojena stezica, ki nakazuje prehod skozi rušje in dalje v Repov kot.

Nižje spodaj sva na podoben način analizirala še smer Tračarije, na poti pobrala palice in zdrvela v dolino. Pot od tolmunov je minila v tišini, ker za pogovor ni bilo več energije. Tudi pivo pri Marjanu sva tokrat izpustila.

Pri analizi Tračarij 🙂

Nekaj čez sedmo zvečer sem doma. Utrujen kot že dolgo ne. Začetek novega tedna bo bojda deževen. Kar naj pada. Da bo dovolj časa, da strnem vse vtise in jih po dolgem času spet spišem v neko zaključeno zgodbo. Moram narediti prostor za nove 🙂

Next Post

1 Komentar

  1. Nicolle Paul Madaih 9. avgusta 2020

    Ich lese Ihren Artikel mit Interesse, danke. Nicolle Paul Madaih

Komentatorska kabina

© 2020 365 dni povišanega utripa