365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Moč narave in pripovedke za vnuke

Nekega pomladnega petkovega večera se s Perotom ravno prebijeva od šanka na teraso v Sputniku, ko do naju priskakljata Petra in Babsi ter odpojeta verz “eeeejjjj, vidva gresta septembra z nami na jadranje s Kepoooo”. Malo se začudeno spogledava, nato sledi širok nasmešek in ob trku kozarcev polnih gin tonica soglasno potrdiva udeležbo. Res ni vsak dan, ko te pet deklet povabi na jadrnico.

Jadranje je ena izmed zadev, ki je pri meni imela status “vseeno mi je”. Nikoli še nisem bil, velikokrat razmišljal o tem, fajn bi blo, če bi kdaj šel, ni pa nujno, da kdaj grem. Tako da je bilo takšno povabilo, ki ni dopuščalo veliko obhodnih manevrov, več kot naročeno, da še kaj novega odkrijem v življenju.

Res je dolgo tega, odkar sem nazadnje kakšno stvar naredil prvič. (aka A. Šifrer)

Skozi leto organiziram kar nekaj športnih (in tudi tistih malo manj športnih) aktivnosti, tako da se tistemu, ki kaj organizira namesto mene rade volje prepustim. Celotna organizacija, beri 17 jadrnic in preko 150 ljudi, je bila na plečih športnega društva Kepa v sodelovanju z Just Perfect Y. C., koordinacijo kdo, kaj, kje in s kom na naši jadrnici pa je prevzela Petra, ki je imela od vseh tudi največ jadralskih izkušenj. Poleg nje in nepogrešljivega skiperja Miklavža, smo Bavario 46 napolnili še Babsi, Maja, Tina, Ana, naš glavni trener Pero, edini “negibitovec” na krovu Simon in seveda moja “mala” malenkost.

Od spomladi do druge polovice septembra je seveda dovolj časa, da se Viber grupa pošteno napolni, da se v miru pozanimaš o opremi, planu poti in ostalih zadevah, a vseeno je bilo jadranje kar naenkrat tukaj, brez da bi se sam vsaj malo potrudil biti informiran. Tako sem svoji mami suvereno rekel, da gremo iz Zadra (ne vem od kje mi ta ideja), čeprav smo nazadnje šli iz Primoštena.

Spakiral sem nekaj po svojem občutku, da bom vsaj malo zgledal urejen in ne bom takoj premočen in prepihan, od obvezne opreme pa še slamnik, kitaro, pripomočke, da se za eno noč spremenim v pravega gusarja ter že malo načeto flašo domačega “smrekovčka”.

Iz Ljubljane smo se proti Dalmaciji podali že v petek popoldne, čeprav je bil štart regate šele v soboto popoldne. No tudi to sem falil, do tistega petka sem mislil namreč, da gremo že v soboto zjutraj. Z Babsi in Perotom smo malo pred osmo zvečer prispeli v Biograd na Moru, kjer naj bi prespali prvo noč in ko smo ravno načeli drugo flašo “belega”, se nam je pridružilo še ostalih pet.

Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da se ni nikomur mudilo spat. Poleg tega, da smo si imeli veliko za povedat, in da je bilo treba špricer vsake toliko “presekat”, so na našo terasico pred mobilno hiško naključno kapljali poznani “kepovci” in potem, kot pravi Mlakar, je bilo treba “zu sakim kako spit nu kšno reč”. Pač še en poletni večer, ko gre vse v maloro, je zmotil edino neprijazni sosed, sicer dokaj znani slovenski glasbenik, ki nas je že na začetku pijazno prosil za zgodnjo tišino, ki mu je seveda nismo mogli obljubit, kaj šele zagotovit. Tudi potem ne, ko nam je začel pozdravljat “vse po spisku”.

Ja majstr, pa ravno ti, vajen vseh “bekstejdževkih” zabav, bi nas moral razumeti.

Naslednje jutro smo se po poznem zajtrku po jadranski magistrali premaknili v Primošten. Petra je ocenila, da prejšnji dan nismo nakupili dovolj zalog, zato smo napako odpravili na poti do tja. Po prihodu v marino se je začelo vkrcavanje. Medtem ko sem vlačil že četrti voziček robe po pontonskem pomolu, naju je z Babsi naš skiper pozdravil s “pa ke sta vidva norca, kr Grossglockner pa take fore”. Hmmm, aja pa sej mi se poznamo … turno smučanje … Stari vrh. No evo prehod iz “vi” na “ti” ne bo potreben.

Je pa ene robe, kam bomo vse dal.

Na “partizan style” zmečemo robo na barko in medtem ko smo čakali še neke dokumente, Miklavžu rečem “sej boš kej razložu pa to ane”. Z nasmehom mi odvrne “ne sekiraj se fant, raje natoči špricer”. Tudi prav, meni ni treba dvakrat rečt. No vseeno smo med nazdravljanjem za srečno pot dobili nekaj predvsem varnostnih napotkov, potem pa “piči Miki” proti … nisem mel pojma kam. Pa me u bistvu niti ni zanimalo.

Dej nehi s temi selfiji, gremo že 🙂 Foto: Simon Kozamernik

Ej dragi, kam me pelješ? 😀 Foto: Barbara Buh

Dej zategn no. Ja čak, lih na štriku leži, madona 🙂 Foto: Simon Kozamernik

Še dobro, da sem vzel plezalni pas s sabo. Foto: Simon Kozamernik

Vreme je bilo idealka, sonce, toplo, pluli smo na motor in hitrost je omogočala, da sem igral turista s slamnikom na glavi. Miklavža sem in tja malo povprašam kaj je to, kaj je ono in pot je hitro minila do zalivčka, kjer je bil čas za prvo kopanje. Poskačemo v turkizno vodo in vriskamo kot majhni veliki otroci. Pa še enkrat, pa še enkrat, pa glavo pa na noge in absolutno tudi kdaj na ploh, vse do “alo banda treba bo it, večerja čaka”.

Žiga poglej sem! Ne morm zdej, vozm 🙂 Foto: Peter Kastelic

Prvo kopanje. Foto: Simon Kozamernik

Premik je bil kratek, samo do naslednjega zaliva na otoku Kaprije, do priveza pred konobo Antonio. Privezovanje vseh plovil v dve vrsti ni šlo ravno gladko in urejen kaos, v smislu “ti dej sidro tja, ne ti dej štrik tja, ne tega, unga sm mislu” je odlično povzel naš skiper …

Ja kako se boš pi…. kej zmenu, če pa vsi tok musko nažigajo.

Vzdušje v konobi bi lahko že pred večerjo primerjal s tistim v eni izmed hal na Oktoberfestu nekje v poznem popoldnevu. Torej, kako bi rekel … prešerno. Na ribji brodet smo navalili “kot svina v buče” in med pomazovanjem krožnikov s kruhom seveda naročili nova dva “štefana”.

In potem se je plesalo in rajalo vse do “boh si ga vedi kdaj”. Denis je vrtel glasbo, mi pa dekleta. Ker sem se proti koncu žurke še malo zapletel v pogovor z “uno ta blontno” (najbrž o turnem smučanju), sem bi primoran domov odstopicljati sam. Romantičen petdesetmeterski sprehod v mesečini je kot britev prerezalo spoznanje, da je jadrnica daleč od pomola in da do nje prideš le s čolničkom.

Čoln povlečem k sebi in previdno stopim v njega. O ne ne, to ne bo dobro, čoln gre, jaz pa ne. Ujamem se za štrik, ampak malo prepozno, tako da je rit pristala v morju. Not good, not good at all. Splezam na jadrnico, do katere je vodila vrv. Uf dobro, “s tahudga smo vn”. A ne ne, nov problem. Katera od osmih jadrnic je sedaj prava, ker so vse enake. In potem mi je zdrava pamet rekla, naj pogledam katera pijača je na mizici. Ruma nismo še načeli, grem na naslednjo, piva nismo pil, viskija tudi ne, aaa evo belo vino, radenska, smrekovček. Doma sem.

Pogled na floto na otoku Kaprije. Foto: Miklavž Škorc

Drugi dan je zapihal jugo in razprtih jader smo odrinili proti … nimam pojma kam. Važno da je skiper vedel, če pa on ne, pa to ve GPS pri krmilu.

Prebujanje je hitrejše s skokom v vodo. Foto: Peter Kastelic

Ni nam hotela povedat ali je čakala Jacka Sparrowa ali Jacka Dawsona 🙂 Foto: Peter Kastelic

Končno bomo malo zajadrali. Foto: Peter Kastelic

Popoldne smo se ustavili na severni strani otoka Vrgada. Sledila je tekma z naslovom Lov na belega laboda. Pravila igre so bila preprosta.

Vsaka jadrnica je dobila neko napihljivo skulpturo in tako smo mi dobili napihljiv kos pizze. En tekmovalec iz vsake barke mora čimprej na napihnjeni “zadevi” priti do napihnjega belega laboda, ki je na svojem hrbtu nosil šest litrov peneče Rebule. Ne sej ne gre za šampanjec, za zmago gre. Kao. Za našo jadrnico je po soglasni odločitvi tekmoval Simon, ker ima največjo nogo. Ian Thorpe pač ni bil po naključju večkratni olimpijski prvak.

Priprave na tekmo. Foto: Peter Kastelic

Glasen žvižg preko megafona naznani začetek dirke in Simon takoj na začetku močno povede. Niti za trenutek zmaga ni bila ogrožena in Simona so kot kralja na labodu privlekli do naše jadrnice. Velikega šampanjca nismo odprli, ker je bil topel, za špricanje ga je bilo pa škoda. Smo pa odprli njegovo mlajšo sestrico, literško Rebulco, in beli labod je bil krščen. Pomenovali smo ga Božidar.

Sej sm reku, da brez veze delat igre, če mamo jadrnico samih športnikov! (aka D. Mušič)

Whoohooo, Božidar je naš! Foto: Barbara Buh

Ko smo se v spokoju zahajajočega sonca in lahnega maestrala peljali proti Kornatu sem za trenutek “odložil delo” in se zazrl v horizont. Ob zavedanju, da že od jutra nisem prijel mobilnega telefona, sem se strinjal sam s seboj, da si premalokrat vzamemo čas za take trenutke. Večkrat bo treba. No ampak pretiravat pa ne, družba kliče, Babsi že nese namočeno hruško izpod palube, Pero pa ogreva leče v svojem Canonu. Ko smo bili oprema in mi “nastavljeni”, smo ga dvignili na vrh jamborja, da je naredil nekaj fotk od zgoraj.

Čista uživancija. Foto: Peter Kastelic

Zmago je treba proslavit. Foto: Peter Kastelic

Instagram “materjal”. Foto: Miklavž Škorc

Še ena iz ptičje perspektive. Foto: Peter Kastelic

Zvečer se zasidramo na Kornatu pri konobi Opar. Do večerje smo imeli še nekaj časa in greh bi bil, da se ne bi povzpeli na bližnji hrib. Sej ne veš kam bi gledal, ko je vse tako lepo. Pozirali smo vse do sončnega zahoda.

Energije ne zmanjka kar tako 🙂 Foto: Peter Kastelic

V dvoje je lepše 😛 Foto: Peter Kastelic

Sončni zahod na Kornatih. Foto: Peter Kastelic

We rock! Foto: Peter Kastelic

Za večerjo pod milim nebom so nam postregli z odličnimi kalamari in pečenimi sardelami ter giricami. Ob kozarčkih vina smo grizljali ribje meso in klepetali o tem in onem, temperatura pa se je, kljub temu, da je sonce že zdavnaj zašlo, dvigovala. Kmalu bo spet čas za ples, Denis že ogreva zvočnike in mešalko.

“Ej zmankal nam je pjače.” Ok, grem jaz. Smuknem na barko v salon in namešam nekaj kar je bilo pri roki. Predno sem odšel nazaj, vidim na jamborju svojo brisačo. O to bi blo fajn pospravit. Skočim na palubo, vzamem brisačo in ko sem se vračal, mi je noga ostala med Simonovo windsurf opremo. Malo bolj potegnem in izvlečem nogo, toda na žalost brez superge.

Na hitro malo pobrskam, nič. Malo premečem jadra, nič. Svetim s telefonom okoli, tudi v vodo, nič. Pa dobr no, sej nisem spet tok nažgan. Premečem še enkrat vsa jadra, seveda sedaj ob spremljavi sočnih kletvic in v duhu upanje umre zadnje, posvetim v vodo še malo dlje kot prej. A glej ga zlomka, tam si. Najprej me prešine genialna misel “sej ga bom zjutraj pobral”. Haha, boš ti kur…. Ker je bil predaleč, da bi ga kakorkoli lahko dosegel s čaklo ali s čim podobnim, mi ni preostalo drugega, kot da se skopam. Da bi iskal kopalke nisem niti pomislil, zmečem iz sebe vso tkanino in čof na glavo. Odplavam naokoli vrste jadrnic in zlezem na pomol ter odšetam zgolj s supergo v roki do naše jadrnice.

Nekje v daljavi še zaslišim … Ej kva pa ti delaš? … Ma sploh ne sprašuj!

Prijetno ofrišan se vrnem k ostalim in seveda je bila potrebna razlaga kod sem hodil tako dolgo. Hiša polna smeha, itak. Počasi smo se preselili na plesišče, po nekem nedoločenem času pa v naš začasni domek, kjer je bil oder z “lajtšovom” že pripravljen. Ker za koncert nismo imeli predskupine, smo užgali še en “skinny dip”, nato pa se stlačili na klopi na palubi. Kitara je uglašena, trzalice mam, strune so vse, ajmo sviraj. Pritožil se ni noben, pa tudi če bi se se ne bi sekirali. Če je že kdo pozabil ogreti svojega soseda v hladnem nočnem vetriču, pa so nas grele pesmi vse do jutra.

Disco disco 🙂 Foto: Barbara Buh

Spanec je bil bolj za okras in ropot ostalih nas je prebudil v hladno ter oblačno jutro. Odšli smo na zajtrk in ko smo sestavili vse tu in tam ujete besede ostalih, smo izvedeli, da danes ne gremo nikamor, ker je napovedan močan veter. Meni je bilo seveda jasno, da naravi pač kjubovati ne moreš, ni pa to veljalo za vse ostale. Pri taki “masovki” niti ne moreš nadzorovati vseh in vrnili smo se na naš krov, se toplo oblekli in počeli nič.

Kar naenkrat vidim skiperja na sosednji jadrnici, kako se drži za glavo in vpije “fak, utrgal je jadrnico”. In res je neko jadrnico, ki je bila zasidrana sredi zaliva po hitrem postopku odneslo in zabilo v skalato obalo. Nato pa jo odbijajočo se od kopnega odneslo za hrib iz našega vidnega polja. Kasneje smo izvedeli, da na jadrnici ni blo nikogar in da je bila v upravljanju nekih Čehov, ki so se odpravili peš po kopnem na zajtrk v bližnjo konobo. In ko so se vrnili, so celo poklicali v agencijo, češ “nekdo nam je odpeljal jadrnico, pripeljite nam drugo”.

Poslabšanje vremena nas je obdržalo na Kornatu. Foto: Simon Kozamernik

Zadekani opazujemo brodolom jadrnice. Foto: Miklavž Škorc

Njen bridki konec. Foto: Miklavž Škorc

Kmalu za tem, smo lahko opazovali eno izmed naših jadrnic, kako se trudi priti nazaj v zaliv. Šli so namreč malo pojadrat, dokler se burja ne okrepi, a je bilo malce prepozno in motor na krovu ni bil dovolj močan, da bi lahko dosegli varno zavetje zaliva. Ni jim preostalo drugega, kot da plovejo z vetrom proti Italiji in se vrnejo, ko bo veter malo ponehal. To jim je uspelo šele ob enajstih zvečer, ko so v spremljavi glasbe iz filma Pirati iz Karibov, večinoma razdraženih želodcev, a hvala bogu živi in zdravi pristali in stopili na trdna tla. Ob tem trenutku je marsikdo potočil tudi solzico sreče.

Razen te jadrnice in še dveh ostalih, ki so tudi želeli malo okusiti burjo in kasneje bivakirali v nekem bližnjem zalivu, smo si ostali krajšali čas z vsem mogočim. Kar nekaj nas je odšlo pogledat čez na drugo stran v smer iz katere je pihalo. Čeprav stojiš na kopnem, se res zaveš kako si majhen v primerjavi z vsemi tistimi penečimi se valovi in kako enostavno nisi nič proti vetru. Ko vetrovi dosegajo čez 60 vozlov, si vesel za vsako kilo, ki jo imaš, samo da ti ni treba iti po vseh štirih.

Brutalne razmere na drugi strani otoka. Foto: Simon Kozamernik

Veter v laseh 🙂 Foto: Simon Kozamernik

Vsaj tukaj kak dodaten gram maščobe prav pride. Foto: Simon Kozamernik

Proti popoldnevu, ko smo malo “doštukali” manjko spanca, sem odšel na sprehod po pomolu. Res je bilo mrzlo in razen manjše družbe, ki ji je šlo zelo dobro, da izprazni skladišče v lokalčku, so se vsi stiskali v podpalubju. Tudi v našem salonu so začeli kapljat iz svojih kajut in da se ne bi prehladili smo zvrnili enga “ta kratkega”. In ker en ni noben, smo še enega. Kako gre zadeva naprej, sami dobro veste, spontane žurke so pa itak najboljše.

Med plesom na zelo zelo premajhnem plesišču, smo si tudi skuhali kosilo, ker je hrane na otoku izven sezone seveda zmanjkalo in še tisti trije reveži, ki so jih zjutraj poslali na kopno po živež, se niso mogli vrniti.

Za ta zadnji večer je bil napovedan tudi piratski žur. Se pravi, odloči se na katero oko bolje vidiš in slabšega zakrij, nadeni klobuk ali rdečo ruto, raztrgaj srajco in za pas zatakni sabljo. Pa seveda ne pozabi se “poštrihat” na črno pod očesi. Glede na ekstremne razmere, je bilo jasno da bo maškarada odpadla, čeprav nekaj izjemam pa se je zdelo škoda, da bi pustna roba ostala nedotaknjena in smo jo seveda s pridom uporabili ter se pomešali med ostale na pomolu, ki so se že greli z rumom in plesom.

Priprave na ropanje 🙂 Foto: Simon Kozamernik

Ana in zaljubljeni gusar. Foto: Simon Kozamernik

Po piratski noči naj bi sledil povratek domov, ki pa je bil zaradi še vedno močnega vetra, precej negotov. Še vedno je bilo zelo hladno, a sonce je pričaralo čudovito dopoldne. Malo smo se sprehajali po pomolu in vsake toliko počilirali v kakem zaveterju.

Čudovito torkovo jutro, a izplutje še ni dorečeno. Foto: Peter Kastelic

Pri branju je potrebno najti udoben položaj. Foto: Peter Kastelic

Pogled od zgoraj na konobo Opar. Foto: Peter Kastelic

Absolutno si tudi naš fotograf zasluži eno lepo fotko. Jaz sem samo pritisnil gumb 🙂

No in seveda je bilo potrebno opraviti tudi klic narave, tistega večjih razsežnosti. Čisto omembe nevredna zadeva, če ne bi bila oba stranišča na barki zamašena, edina dva na kopnem pa splošno okupirana od pripadnic nežnejšega spola.

Ni panike, grem v naravo. Sam kam hudiča, ni dreves ni skal. Oddidem proti vrhu hriba in najdem nek na pol podrt kamnit zid. Hitro najdem razmerje med tem, da me kdo od spodaj vidi in med močjo vetra, ki piha iz druge strani. No in ko sem se olajšal, po logičnem zaporedju opravljanja potrebe, sežem po rolici papirja, ki pa ga premaknem ravno dovolj, da ga zagrabi sunek burje. Fak neeeeeee.

In nebo nad Kornati je prekril papirnat zmaj z dolgim belim repom.

Naposled smo le okoli dvanajste ure krenili nazaj proti Primoštenu. Če je naš skiper še zjutraj izgledal kot pirat po težki bitki z angleškim ladjevjem, je seveda suvereno opravil predpriprave na pravo jadranje.

Ready to go home. Foto: Simon Kozamernik

Ko smo prišli iz zavetja otoka, smo razvili jadro in doživeli tisto, kar doživiš baje redko. Nagnjena jadrnica, visoki valovi, udarjanje premca v vodo, špricanje slane vode po celi palubi in seveda nelagodnje v želodcu. Ah seveda, tudi delfini so nas prišli pozdravit.

Končno nekaj akcije. Foto: Simon Kozamernik

Miklavž je zadevo mirno nadzoroval, se včasih malo “sprehodil” po palubi, sem in tja zategnil ali odtegnil kako vrv, Babsi pa se je več kot odlično izkazala za krmilom. Tako smo prepihani, premočeni, malo prezebli, utrujeni in lačni po približno treh urah dosegli marino pri Primoštenu. Čeprav se sliši “nikdar več scena”, pa noben od nas tega ne bi hotel zamudit in vsi smo se strinjali, da je bila to češnjica na torti.

Ko je skiper videl njene sposobnosti, ji je prepustil krmilo 🙂 Foto: Simon Kozamernik

Prišel je čas slovesa in prav nič nismo hiteli. Če smo bili prej dobri prijatelji smo v štirih dneh postali prava družinica. S težkim srcem se poslovimo od našega skiperja, vsi bi z veseljem še kak dan ostali skupaj. Njega je služba že klicala dalje v Šibenik in spet na morje, nas pa v Ljubljano. Predno pa dokončno zapustimo Dalmacijo, pa je potrebno še napolnit želodčke s kako morsko dobroto, da vsaj lačni ne bomo na mukotrpni vožnji do doma.

Le glej, da se zopet snidemo ob letu obsorej.

V Primoštenu nas natakar prav začudeno pogleda, ko večina prisotnih za mizo naroči čaj. Premraženi smo do amena. Ampak koliko vtisov, spominov in koliko tega še prihaja. Premalo je seveda časa minilo, da bi že vse popredalčkali v naših glavah. Plačamo, skrnemo medičko ala “kuča časti” in za grand finale nas še naša Petra preseneti s prisrčno častno zaprisego.

Zaprisega ob čaju, medici in morskih dobrotah. Foto: Simon Kozamernik

In tako smo med obljubo, da bomo brezpogojno ubogali skiperja, ljubili morje ter spoštovali moč narave, tudi uradno postali jadralci.

Next Post

Previous Post

1 Comment

  1. Petra 2. oktobra 2018

    Super zapis, se kar prestaviš tja z vami, tako doživeto si tole delil 🙂

Leave a Reply

© 2024 365 dni povišanega utripa

Theme by Anders Norén