365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Pa smo se res kepali

Vabila in razpisi za planinske izlete ponavadi izgledajo precej suhoparno, saj je potrebno podati več ali manj podobne informacije, pa še to po alinejah, da je pregledno. Vseeno pa se potrudim na začetku napisat kak stavek ali dva, da vse skupaj izgleda bolj privlačno. In za letošnji oktoberski izlet je to izgledalo takole:

Tokrat se bomo podali v zahodne Karavanke na zelo razgleden dvatisočak. Čeprav upamo, da se na Kepi še ne bomo kepali, pa se lahko nadejamo čudovite narave v ognjenih jesenskih barvah. Vabljeni!

Lansko leto sem bil na Kepi septembra in sicer (normalno) v letnih nizkih čevljih za dostope, ki pa so se potem še nekaj dni sušili, saj sem na vrhu gazil v skoraj pol metra snega. Zavoljo tega in kasneje še ultra deževnega vikenda je Kepa tako padla v plan za letošnji oktober. Kljub zavedanju, da vreme v visokogorju lahko preseneti, pa je bilo to “kepanje” v nagovoru vseeno zgolj in samo besedna izpeljanka iz imena najvišjega vrha zahodnih Karavank.

Podrta oz. bolje rečeno izginula cesta nad vasjo Belca mi je vzela veselje ob prepričanju, da bodo lanske informacije o poti zadostovale, da brez ogledne ture speljem izlet in me prisilila, da sem moral pred izletom še enkrat osvojiti vrh, tokrat iz Erjavčevega rovta. Hočeš nočeš sem tudi ta del “odkljukal” v lepem sredinem popoldnevu, ko sem s polno glavo problemov ugotovil, da po nekaj tedenskem premoru (zopet) zmorem razpolavljat markirane čase. Rezultat tega odkritja so bile seveda boleče noge in “spucana” glava. Kaj češ lepšga?

Ceste nad Belco ni več in je še nekaj časa ne bo. Foto: Franc Štibernik

Cel ljubi teden pred izletom je bilo vreme jasno in z visokimi temperaturami, skratka jesensko kičasto, a ravno za nedeljo pa se je obetalo poslabšanje. Vendar so vremenski modeli kazali še sprejemljive obete, zato izleta nisem odpovedal. Morda bi bilo bolje, da bi šli v soboto, ampak menjava datuma pri odpravi dvajsetih planincev potegne za sabo preveč logistike.

Med kuhanjem kave v nedeljo malo pred šesto zjutraj sem še enkrat preveril napoved in radarsko sliko. Padavine naj bi bile samo v osrednji Sloveniji, na severozahodu države pa načeloma jasno še cel dan. Odlično. Po skoraj na dušek popiti kavi pograbim nahrbnik, ki je bil “u nulo” spakiran že prejšnji dan in se ob pol sedmih, tako kot večina ostalih, narišem v Vižmarjah pred Merkurjem.

Tokrat še vsakega posebej vprašam, če ima čelado, ki sem jo zaradi spremembe poti naročil naknadno in pa, če so dobro obuti. Vse super. Pridni. Gremo. Med vožnjo proti Jesenicam nehote brundam melodije Jana Plestenjaka, ja koncert me še kar drži. Kako bi le ne me, nekaj ur spanja je premalo, da bi preusmeril glasbeno pozornost, kljub temu da me je koncert razočaral.

Pač sem šel na koncert z ušesi in ne z očmi, kot večina pripadnic nežnejšega spola.

Na izhodišču v Erjavčevem rovtu podrobno razložim, kako bo potekala pot, kje so strmi odseki, kje bodo odmori. Pogled v nebo ne privabi nasmeha na obraz, višje se podijo oblaki. No, obrnemo lahko vedno.

Na izhodišču. Najvišje vrhove zakrivajo oblaki. Foro: Deja Škoporc

Kakopak drugače kot v gosjem redu krenemo strmo navkreber proti lovski koči na planini Brvog. Ta del poti je konkretno strm in tudi tisti najbolj zmrzljivi so kmalu po začetku odvrgli odvečna oblačila. Pri lovski koči smo naredili krajši postanek, potrebno je bilo malo pobrskati za obliže za žulje in se okrepčat za nadaljno pot.

Lovska koča na planini Brvog. Foto: Peter Kastelic

Kmalu po nadaljevanju poti obveščevalna služba zadaj z menoj podeli informacijo, da v Grosuplju sneži. Takoj mi misel uide na tiste grozno velike snežinke polne vode, ki ne prinesejo zimske idile, pač pa te samo zmočijo do kože. Upam samo, da se ne premika sem. A namesto, da bi se vreme kvarilo, nas kmalu pobožajo tudi sončni žarki. Le-ti so ob dejstvu, da se je tudi pot malo položila, še okrepili jakost žlobudranja v korakajoči četici.

Kmalu pridemo do razpotja pri studencu Koritec, kjer krenemo levo. Vse bolj se nam odpirajo pogledi na skrite dolinice med južnimi pobočji zahodnih Karavank in kar nekaj časa namenimo tudi slikanju večkrat obljubljenih “žarečih” macesnov.

Ampak fotografska kulisa se je kmalu začela krčiti. Kmalu nad gozdno mejo smo dosegli greben in hitro radovedno pokukamo na avstrijsko stran, če imajo sosedje kaj sonca. Pa so ga imeli žal še veliko manj kot mi. Na grebenu me ravno dohiti Pero s fotičem in komentarjem “škoda, da ni sonca”. Hja, ne boš verjel, ampak sva istih misli. Dejstvo, da se danes ne bomo nagledali koroških jezer, je omilil le trop gamsov, ki so za nekaj časa ukradli našo pozornost.

Pogled proti Dovjem. Foto: Peter Kastelic

Za hip smo uzrli tudi Julijce 🙂 Foto: Deja Škoporc

Za na steno 🙂 Foto: Peter Kastelic

“Kdo moti naš mir?” Foto: Peter Kastelic

Grebenska pot, ki je kar ni ni konec 🙂 Foto: Deja Škoporc

Proti vrhu Gubno. Foto: Peter Kastelic

Nekako sem čutil, da zavoljo dokaj monotone poti po južnih pobočjih in ne prav lepega vremena, pada morala v skupini in nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu, ker sem vedel, kaj bomo ugledali čez nekaj minut, ko bomo prešli iz južne na zahodno stran Gubnega. Previdno, s karseda hudomišnim tonom, opozorim skupino, da bomo zdaj zdaj zagledali križ na vrhu, ki pa res ni tako daleč kot zgleda.

Sam pri sebi sem vedel, da če bi meni to kdo rekel, mu sigurno ne bi verjel.

Na južnem pobočju Gubnega. Foto: Deja Škoporc

In res je bilo zadaj slišati globoke vzdihe, ko smo prišli izza ovinka. Ampak do vrha res ni tako daleč, pa še pot bo postala zanimiva.

Ja Piki, na k si lačn 😀 Foto: Peter Kastelic

Pripravljeni na prečenje grape 🙂 Foto: Peter Kastelic

Pred spustom v grapo odredim daljšo pavzo za okrepčilo, natikanje čelad, zlaganje palic in ostale osebne potrebe, sam pa se takoj spustim v grapo in nato na drugo stran, kjer je izpostavljena prečka in nato strm izstopni del. Samo da sem odložil palice, me je začelo na vetru pošteno zebsti. Navlečem jopico, kapo in rokavice ter pričnem z delom.

Zaradi majavih skob, sem se odločil pot speljati po polici malo nižje in vse skupaj zavarovati z vrvjo za vsak slučaj, vrvno ograjo pa sem podaljšal še naprej med klini, kjer ni bilo jeklenice. Ravno ko sem naredil prvo sidrišče, mi na rokav prileti nekaka bela mrvica. Prepričan, da se kruši skala, se nisem niti ozrl navzgor, nikoli ne veš kaj sledi. Nato je priletela še ena in še ena in nato vzklik iz nasprotnega vrha grape “sneeeeeg”.

No lepa reč, ampak vidljivost je še ok, do vrha pa res ni daleč. Hitro “naštrikam” tistih nekaj metrov in pokličem ostale, ki se mi kmalu pridružijo. Sam se postavim na konec prečke, če bo kdo potreboval pomoč. Vse poteka lepo gladko in kmalu so pri meni zadnji trije z Maticem, ki mi postavi precej čudno vprašanje: “Ej a greva iskat eno jakno, tam je v grapi”. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi bila to lahko jakna enega izmed nas in zato sem samo navrgel, da mogoče nazaj grede, če bo čas in jo ucvrl za ostalimi. Na vrhu mi je bilo še kako žal, da ga nisem vprašal, o čem točno govori.

Spust v grapo. Foto: Peter Kastelic

Precej majave skobe, bolje je iti spodaj po polički. Foto: Peter Kastelic

Pot do vrha je bila … zanimiva. Padal je sneg, z avstrijske smeri so se vili pasovi megle, lahko bi rekel, da ni bilo ravno najbolj prijetno, ampak pogovor in smeh je bil vse glasnejši. Predvidevam, da tudi zato, ker smo se čedalje manj videli en drugega. Vse lepo in prav, a bodite skoncentrirani na hojo. Ne nekem delu se pot čisto približa robu strme severne stene, in ker je že en sam korak preveč v desno “precej napačen”, sem najmanj petkrat zavpil “Pazi!”, pa še se mi je zdelo trikrat premalo. Ko smo prečili strma pobočja pod Malo Dovško Kepo, se mi je zdelo kul jasno in glasno povedat, da so vsi brez izjeme zmožni hoje po takih poteh.

In njihov kulski odgovor je bil: “Haha, no zdaj nas postaja strah.”

Prečenje strmih pobočij pod Malo Dovško Kepo. Foto: Peter Kastelic

Vseskozi je po malem naletaval sneg. Foto: Peter Kastelic

Ni zime za eskime 😀 Foto: Peter Kastelic

Do vrha je bilo samo še par minut hoje, ampak razmere so bile resnično neugodne. Na vrhu sem parkrat zaokrožil okoli križa, če bi kje našel zavetje, a brez uspeha. Če mene vprašaš, bi na vrhu samo obrnil, ampak večina so pa z veseljem odvijali sendviče in začeli obedovat, kot da je “šajba”. Pero se ja na vse pretege trudil, da bi naredil kako dobro fotko, čeprav nisem prepričan, kaj si je bolj želel. To da se sploh koga vidi na sliki, ali da bi čimbolj realno posnel razmere.

Tolk glede razgleda 🙂 Foto: Deja Škoporc

Dab jo lahk rezov ajga 🙂 Foto: Deja Škoporc

Na sliki se ne vid kolk je blo mrzlo. Foto: Peter Kastelic

Kakorkoli, ni ga bilo “za srat” na vrhu in po nekaj minutah sledi glasen “Gremo!”. Še posebej, ker tista nesrečna jakna v grapi pripada eni izmed udeleženk in se sedaj trese skrita za Maticem. Moja tanka puhovka, ki mi služi kot zlata rezerva, pa je tudi varno doma obešena, ker poleg vse krame res nisem še tega jemal s seboj.

Na sestopu pokličem dve dekleti, ki sta bili malo manj suvereni, naj hodita tik za menoj, ostali pa se držite skupaj. Do sedla med Kepo in Malo Dovško kepo, je megla res gosta, na naši strani pa smo v zavetju in tudi vidljivost je mnogo boljša. Za vrat mi prileti kepa. No, evo, zarečenega kruha pa te fore ane?

Kot bi mignil smo nazaj pri prečenju grape. Z Janjo in Kristi se tesno skupaj spustimo v njo, ostali pa v varnostni razdalji. Na prečki nas seveda vrvna ograja še zmeraj čaka, srečali namreč nismo žive duše, in je za nameček popolnoma zaledenela. Sam ostanem na dnu grape, ostale pa usmerim ob jeklenici navzgor na pot, kjer se bodo “ofnali” čelad in počakali v zavetju.

S težavo sem našel pohodne palice, ki so bile že skoraj prekrite s snegom, Matic je pa že začel podirati vrvno ograjo. Čakal sem ga, da pride do mene in mi pokaže jakno. Seveda jo bomo probali “rešit”, če se bo le dalo to storiti varno. Priletel je do mene že navezan na pas in pripravljen za spust. Uf, si pa hiter, čak čak, da uredim sidrišče. Porabila sva vso tridesetmetersko vrv. Meter nižje, pa bi lastnica za vedno ostala brez roza puhovke.

Ko sem prispel do ostalih, sem bil kar precej utrujen in premražen od vseh “kolobocij” in res sem s veseljem sprejel kozarček toplega čaja, ki mi ga je ponudil Matija. Zaradi “optimizacije” opreme je tudi termovka ostala doma. Ker so že vsi pomalicali in bili pripravljeni za odhod, sem zeksal topel napitek, zbasal opremo v nahrbnik in z napol pojedeno frutabelo v zobeh pomahal ostalim, da gremo.

Še vedno je snežilo, a zavedanje, da na poti ni več ne vem kako nevarnih odsekov, me je pahnilo v razmišljanje o dosedanjem poteku ture. Je bilo vse ok? Bi kaj naredil drugače? Vsekakor je bilo materiala za analizo ogromno in ni primernejšega trenutka za to, kot je hoja v neokrnjeni naravi ob zvokih zaledenelih snežink, ki trkajo po goretex-u na tvoji glavi.

Vsake toliko me je pa smeh opomnil, da se moram tudi ozreti, čist tko mimogrede, da vidim, če so še vsi.

“Jesen” v gorah 🙂

Če se je prej na razpotju začelo vreme kisat, se je zdaj začelo “delat”. Padavine so ponehale in pri lovski koči smo naredili daljšo pavzo za zasluženo malico. In ta trenutek sem izkoristil tudi za pametovanje o tem, kako “kulsko” smo to speljali in kako dobra ekipa smo bili in da naj naju z Maticem nikar ne oponašajo pri reševanju zgubljene opreme.

Zaključil pa sem s tem, da jih imam rad. In da smo živi in zdravi ter “s ta hudga vn”, to je edino kar šteje. Preostale pol ure hoje do avtomobilov, skupinska slika na sončku nad Erjavčevim rovtom, stisk roke na cilju in nasmeh ob sezutju gojzarjev, skupno kosilo … to in vse ostalo so samo … “nianse”.

Skupinska tokrat na koncu, v soncu, po “kepanju” 🙂 Foto: Peter Kastelic

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa