365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Skoz enga notr, skoz ta druzga vn

Prvotni plan je bil brutalen. Po Hanzovi na Prisojnik, spust skozi zadnje okno, vzpon na Razor in čez Kriško steno v Krnico. Kandidatov za družbo na tej turi je bilo bore malo, pa tudi sam sem malo okleval. Potem sem si dokaj hitro namesto vzpona na Razor zamislil povratek na Vršič po južnih pobočjih Prisojnika, kjer bi potem kakega turista pocukal za rokav, da mi “prišpara” hojo do koče na Gozdu.

Med nedeljskim sestopom z Jalovca, sem si nekako za omenjeno turo izbral praznično sredo, med “digitalnim pomenkovanjem” z Ano naslednji dan pa tudi načeloma zagotovil družbo. Zdaj se je bilo potrebno le še odločit med “sprehajanjem” po prepadnih policah Prisojnika in nastavljanjem jadra burji v Punatu. Na koncu se odločim za prvo varianto, predvsem ker se mi ne da stati v kolonah na višku turistične sezone in ker je avgust najprimernejši mesec za dolge ture, ko je dan dolg in (načeloma) ni snega v visokogorju.

Med desetkilometerskim poznopopoldanskim “raztekom” (ki baje to ni bil) sva z Ano določila vse podrobnosti in še malo “dodelala” plan poti. Ker nima zimske opreme, ne moreva iti po Hanzovi. Tisto zloglasno snežišče je letos zaradi obilice snega še večje in za prečenje potrebuješ dereze. No bova šla pa čez obe okni, saj je Kopiščarjeva pot tudi atraktivna.

Štart ob štirih zjutraj iz Ljubljane, natančneje iz avtobusne postaje pri Žalah, kamor naj bi ona zjutraj prikolesarila iz Most. Ravno parkiram na postaji, ko v vzratnem ogledalu vidim bližajočo se luč, ki zavije na postajo za Bicikelj. Evo točni kot ura. A čez nekaj trenutkov zagledam postavo, ki hodi ob kolesu proti avtu.

Houston, we have a problem!

Nekako se mi svita kaj je narobe, zagotovo je polna postaja. Če bi naju kdo gledal, bi verjetno poklical policijo, saj ni izgledalo nič drugače, kot kraja kolesa. Medtem ko je na telefonu iskala prosto mesto na Bicikelj postajah, sem jaz na hitro podrl sedeže v karavanu in zbasal kolo v prtljažnik. Res nisva hotela izgubljati časa, zato so gume kar malo zacvilile, ko sva odpeljala iz postaje. V “Savcu” sva nekaj minut kasneje med glasnim krohotom kolo vrnila na prosto mesto.

Čeprav nič kriva se mi je nekajkrat opravičila, češ da bi morala to prej preverit. Pa sem ji razložil, da sem zjutraj tudi jaz doživel šok, ko sem odprl hladilnik in ni bilo jajc. In ker so jajca vedno na zalogi, so se ocvirki seveda že stopili v ponvi. Groza na kvadrat.

Hudič je, če ostaneš brez jajc.

Brez “večjih” težav malo pred pol šesto zjutraj parkirava na vrhu Vršiča. Avtomobilov je že kar nekaj, a nič v primerjavi s tem, kar bo popoldne. Jutro je hladno, termometer kaže 11 stopinj, zato si oblečem jopico in kar v avtu počakam na Anino “preobuvanje”.

Najprej se povzpneva po cesti proti Poštarskemu domu, nato pa kreneva po poti “skozi okno”. Pot se najprej malo spusti in korenine so precej spolzke. No upajmo, da je vsaj skala suha. Čelke niti nisva potrebovala, saj je bilo kljub pretežno oblačnemu jutru že dovolj svetlo. Vseeno sem za “foro” vprašal Ano, če jo ima s seboj in nazaj je priletel kratek in jedrnat odgovor “nisi naročil”. Razpravljanje o tem, da je to stvar, ki jo imaš vedno s seboj, je bilo čisto nepotrebno.

V hribih se dela dan. Foto: Ana Šimec

Prvi sončni žarki pobožajo Mojstrovke.

Sonce je kmalu začelo kukati izza Martuljških Ponc in čas je bil za prvi “fotošuting”. Pri Ani je to trajalo malo dlje in z razlogom sem vprašal, če bomo “tkole” do vrha. Dobro sem namreč vedel, da na vrhu Prisojnika ne bova na pol poti in da bo tokrat sestop trajal dlje od vzpona, torej je “treba kr it”.

Kmalu sva dosegla začetek zavarovane poti, kjer sva se malo “okranclala” in nadela čeladi. Zavarovan del poti skozi okno že takoj na začetku postreže s konkretnim skalnim skokom, kjer ugotovim, da je “goprojka” še varno spravljena v nahrbniku. Naredim “fotko” s telefonom in si oddahnem, češ s kamero na glavi bo šlo seveda lažje.

Naravnost gor že “kuj” na začetku 🙂

Nekaj metrov kasneje sežem po “goprojki”, jo “nataknem” na glavo in pritisnem gumb za snemanje. Nobenega piska. Pritisnem še enkrat. Spet nič. Prisežem, da je bila več kot dve uri priklopljena na računalnik, ampak očitno se ni polnila, kljub temu da mi je ekranček to nazorno kazal. Baterija je bila popolnoma prazna.

Kozorogom in svizcem se seveda opravičujem za vse kletvice izrečene samemu sebi.

Res se bil besen sam nase, da nisem preveril baterije. Sploh ker sem vedel, da bo mest za atraktivne posnetke veliko, hkrati ga pa “ni za srat” na izpostavljenih mestih s telefonom v roki. Hitro se lahko slabo konča, zate in/ali za telefon. Ana pa se ni kaj dosti sekirala, verjetno zato, ker ima sedaj vsaj izgovor, da lahko slika. No vsaj pripeta bodi na zajlo kadar to počneš.

Živjo bejba, a ti pa kr sama? 🙂

Mogočna severna stena Prisojnika. Foto: Ana Šimec

Hodila in plezala sva hitro in v prijetnem čebljanju. Kmalu prideva do najtežjega dela poti. To sta dva kamina povezana z ozko poličko. Prvi je celo rahlo previsen, drugi pa tako ozek, da si želiš manj obilnega zajtrka, kot si si ga privoščil. Je pa ta del (kot tudi vsi ostali deli na poti) odlično zavarovan, tako da lahko predstavlja bolj “psihološke” kot tehnične težave.

Prvi “kaminček” je spodaj rahlo previsen. Foto: Ana Šimec

Dobra volja je najbolja.

Sredi prvega dela se vsedem v pas in čakam gospodično, da pospravi telefon in pride za mano, naj ima še ona kako fotko. To slikanje s telefonom je res nerodno, ampak “ovekovečit” je treba. Obadva sva sproščena in uživava sto na uro. Ravno ko se začenjam basat skozi najožji del, zaslišim zvok, ki je bil podoben zvoku pohodnih palic, ko padejo na tla. Pogledam dol in vidim nič drugega kot Anino pohodno palico, ki ji je padla z nahrbnika, nekaj metrov nižje na polički. Še ni se dobro obrnila, ko je z nahrbnika zletela še druga.

Brez neke panike, kaj sedaj, je mirno splezala dol in pobrala eno palico, druge pa ni mogla doseči. Že se je hotela iti “tobogan”, ko sem zavpil “pusti jo, ni vredno”. Nekako je vseeno z nogo zbezala palico malo nižje, da jo je lahko pobrala. Palice sva nato namestila na moj nahrbnik, da se zgodba ne bi ponovila in nadaljevala “basanje” čez kamin, kar je obema zopet pričaralo nasmeh na obraz.

Mesto, kjer so odletele palice.

“Žigaaa, kako greš kle?” 🙂

Ko premagaš ta del, sledi res lepo poplezavanje v ključih vse do okna. Bolj ko sva se bližala prednjemu oknu, močnejši je bil veter. Pa niti ni bil toliko močan, kako je bil ledeno mrzel. “Dej pejd že no, zebe me” sem jo čedalje bolj priganjal, a več ali manj neuspešno.

Instagram story je dopolnjevala, kot da je to njena zadnja zgodba v življenju.

Dopolnjevanje Instagram “storija” in meglice nad Krnico.

Pod oknom je bila zadeva še slabša, pihalo je “k pr norch”. Na začetku vstopa v okno sem ji še navrgel naj se v oknu ne zadržuje preveč, da ji na “bučo” ne pade kak kamen, in jo ucvrl gor po “skobasti” lojtri proti izstopu iz okna, v upanju da piha le skozi okno.

“Ta pru wokn”.

Lojtrce pri izstopu iz prednjega okna.

Zdej mam pa dost tega vetra. Ko tudi na grebenu ni nehalo vleči, sva se le oblekla. Pri izstopu iz okna se pot priključi Grebenski poti, se vzpne še nekaj metrov, nato pa sledi dokaj lahka hoja po širokem in razglednem grebenu, a hudič je če pozabiš, kako dolg je ta greben. Ko sva nekaj časa tako hodila, sem iz spomina kakih deset let nazaj privlekel podatek “imava še cca 10 min”, ki pa seveda ni držal, tako da sva že prevej naveličana vetra malo pred pol deseto dopoldne dosegla vrh.

Na Grebenski poti že več ljudi. Foto: Ana Šimec

Razgleden in širok greben, zadaj levo se bohoti Jalovec.

Matr, se vleče 🙂 Foto: Ana Šimec

Končno vrh 🙂 Foto: Ana Šimec

Pogled proti Jalovcu in Mangartu, pa desno čez Krnico proti Špiku in Škrlatici, polkrog na levo, pozdrav sosedu Razorju in poklon Triglavu v daljavi, Trenta je pa tako ali tako tam kjer mora biti s Krnom v ozadju. Ok, vse je na svojem mestu, jaz grem v zavetrje.

“Tisto je Škrlatica.” Foto: Ana Šimec

Ano sem pustil na vrhu, sam pa se se namestil na “kraljevski” stol za velikimi skalami in začel grizljat frutabelo. Kmalu do mene pristopi možakar, ki je želel preveriti smer sestopa. Iz nahrbnika potegnem zamljevid in skupaj preveriva možnosti povratka na Vršič. Nekaj časa sva še kramljala, nato pa se je poslovil in odšel, Ane pa še zdaj ni z vrha. Pa kaj mečka toliko časa.

Dvignem rit in grem na vrh pogledat, kje se obira. Najdem jo na prepihu s telefonom v roki in solznimi očmi od vetra. “Ja piz…, a ti še vedno slikaš”. “Ja, šmrk, če je pa tako lepo”. Jao babe pa panorame, dej bejž s tega vetra. Res ne pomnim, kdaj bi me nazadnje tako namrazilo. Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj in verjamem, da so me ostali osvajalci Prisojnika tistega dne malo čudno gledali, kako sem v rokavicah z dvojno kapuco na glavi grizljal piškote.

Na Triglavu mora biti norišnica. Foto: Ana Šimec

Med mlaskanjem sendviča, je Ana ujela moj “sej ne ne boš mela treh hodov” pogled in vprašala, če že morava it. Ja no, počasi se morava zmigat. Nisem imel pojma, koliko časa nama bo vzel sestop skozi zadnje okno in potem povratek po Jubilejni poti nazaj na Vršič, kajti tega dela nisem še prehodil. Markiran čas za vzpon po tej poti je šest ur in glede na zahtevnost poti pri sestopu prav dosti ne pridobiš.

Samo da sem omenil, da imava na voljo pot, ki traja šest ur, je že priletelo “pfff, ni šanse”. Ah ja. No dobro, lej pejva počasi dol pa bova videla, imava namreč dve krajši možnosti, Slovensko pot in pa kasneje še odcep v Kajžljevi škrbini, ki se nižje priključi Slovenski poti.

Veter nama je kuštral lase 😀 Foto: Ana Šimec

Naredila sva še nekaj fotk in neposrečenih selfijev, nato pa jo po skrotju udarila naravnost dol proti poti, ki vodi proti Mlinarici. Prvi odcep in seveda skrajšanje poti, sva takoj pustila za seboj in kmalu se je spet začela plezarija. Pot se na nekaj mestih spusti, sicer pa večino časa vodi dokaj naravnost po prepadnih policah. Vseskozi pa je odlično zavarovana, a mestoma tudi precej zračna. Do Kajžljeve škrbine sva prispela nekje v pol ure in sedaj se je bilo treba dokončno odločit.

Ne vem, ali sem jo tako proseče pogledal, ali pa je bila samo tako navdušena, da je rekla “greva dalje”.

Od tu naprej si več ali manj sam. Nobene gužve, spokoj in en sam užitek ob občudovanju, kako ti narava v navidez neprehodnemu svetu ponudi odlične prehode in kako lepe znajo biti police sredi gladkih in navpičnih sten. Pot do okna ni toliko tehnično zahtevna kolikor zahteva močno “psiho”, ker kar traja in traja. Vseskozi imaš “luft” na eni strani in niti za trenutek ne sme popustiti koncentracija. Če te vmes popade strah, ne moreš kar zapreti oči, dvakrat vdihnit in boš iz “ta hudga ven”.

Ozke poličke “non stop” 🙂

Pogled nazaj, na levi strani Zvoniki. Foto: Ana Šimec

Pogled na Krnico in Kranjsko Goro, levo Dobrač. Foto: Ana Šimec

Kingstoni bi peli: “Pazi na korake” 🙂

Naposled le prispeva do zadnjega okna in zavriskam od navdušenja. Ja ja, vem, moraš dopolnit “stori”. Ti kr u miru, jst grem na drugo stran pogledat “kaj je zadaj”. Z druge strani mi je uspelo narediti verjetno najlepšo fotografijo tistega dne, medtem ko sem čakal na Ano, da pride za menoj. Zadrževanje v samem oknu je izredno nevarno zaradi padajočega kamenja, na kar nakazujejo mnoge “sveže” sledi.

Zadnje Prisojnikovo okno. Foto: Ana Šimec

Na drugi strani je najtežji del te poti. Izpostavljena prečka in pa navpični spust na spodnje police. Zaradi tega dela poti, sem imel tudi s seboj vrv, kajti zima baje ni prizanesljiva do varoval na tem delu. A vse je bilo v najlepšem redu in že brez “štrikanja” je bil spust dovolj atraktiven. Res ni za vrtoglave.

“Ajd se vidva dol” 🙂 Foto: Ana Šimec

Spust z zadnjega okna.

Še malo čez skrotje, pa po strmem travniku, nato malo gor v levo in navpično dol v škrbino ter po šodru do travnatega pobočja Mlinarice. Po dveh urah in pol odvržem nahrbnik in se skoraj “poserjem” od strahu, ko tišino preseka močan žvižg.

O to je pa bilo blizu, no vsaj pokazal bi se, gospod svizec, če sem že skoraj oglušel.

Lepa panorama Mlinarice. Foto: Ana Šimec

“Jeee, s ta hudga smo vn!”. No ne še čist 🙂

Rastejo v strmi skali …

Še zadnji spust v škrbino, predno začneva “furat safr” nazaj do Vršiča.

Razor je bil že nekaj časa ovit v kapo, nad nama pa se je dokončno “zabasalo”, ko sva začela dirjat po dokaj ravni poti v smeri Vršiča, kar pa niti ni bilo tako slabo, kajti ob močnem soncu ob dveh popoldne se med rušjem dobesedno scvreš. Ko se enkrat nameniš dol, je najhuje, če moraš spet gor. In ravno s tem ti postreže tale Jubilejna pot. Ana je imela vidno dovolj vsega in ob nespremenjenem tempu me je vprašala “a ti res nisi čist nč zmatran”. Ja itak, da sem, ampak hodim še lahko.

Pavzica 🙂 Foto: Ana Šimec

Nič nisem bil začuden, ko sva malo pred združitvijo Jubilejne in Slovenske poti srečala mlad tuj par, ki sta bila prepričana, da sta zašla, ko sta toliko časa prečila južna pobočja Prisojnika. Oddahneta si, ko jima poveva, da sta na pravi poti, midva pa zdirjava naprej proti zasluženemu pivu.

Pozor! Pivo na obzorju 🙂 Foto: Ana Šimec

Po dobrih štirih urah sestopa se z glasnim vzdihom “počiva” za mizo pred “Tičarco”. Nazdravit je treba. Jaz sem bil navdušen, Ana je pa ob “činu” z borovničkami dodala, da se za take izkušnje živi.

Punca, ka-aa-aa-po-oo dol!

Čin čin! Foto: Ana Šimec

Next Post

Previous Post

2

  1. Petra 18. avgusta 2018

    Navdihujoče! Respect!

  2. Renata 19. avgusta 2018

    Bravo, žlahtnk 😊

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa