365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

V deželi svizcev in (večnega) ledu

V tuje gore me ne vleče. Zakaj le, če je pa v naši majhni “kuri” še toliko neraziskanega. Našim hribom tako ali drugače namenim približno tretjino dni v letu, a vseeno ne dohajam želja, kaj vse bi rad prehodil, preplezal ali pa presmučal. In daleč od tega, da ne maram gledati onkraj naših meja, potovanja in obiski tujih krajev so mi čisto po godu, vendar če v svojo gorniško “to-do listo” začnem vključevati še Dolomite, Visoke Ture, Savojske Alpe itd., potem se mora Zemlja začet vrtet v drugo smer.

Pa saj ne da ni idej ali pobud. V pogovorih se je tako že znašel Elbrus, Mont Blanc, Gran Paradiso, Grossvenediger, Grossglockner, Marmolada, skratka svašta, vendar mora potem nekdo prevzet vajeti in to zorganizirat, kar pa zna hitro ratat problem. Kot rečeno, sam nisem imel pretiranega interesa in tako sem do letošnjega poletja “turiral” in pohajkoval le po naših grebenih in vršacih.

Potem pa mi Klemen Volontar pošlje okvirni plan tur za letošnje poletje in v oči mi pade Grossglockner, pa še to bolj zaradi datuma, ker sem ravno tisti vikend brez planov. S Klemnom se že poznava iz vodniških tečajev, je odličen inštruktor in vsake toliko časa tudi tako ali drugače sodelujeva. Brez nekih blaznih pomislekov se mu še isti dan pofočkam. Ker je poleg mene in še dveh udeležencev prostor še za eno osebo, prva prejme povabilo Babsi, ki me je že neštetokrat “gnjavila” kdaj gremo.

Greš na Grossglockner? Ja itak, grem!

Z odhodom se nisem preveč obremenjeval, vedel sem da sem dobro pripravljen, da imam vso potrebno opremo in tudi že nekaj izkušenj. Babsi je imela več “reisenfibra” in me vsake toliko opomnila koliko dni je še do odhoda. Moja ležernost pa bi kmalu terjala svoj davek.

Nekaj dni prej mi je namreč pri zajtrku zabrnel telefon, bil je sms od Klemna za nek drug izlet. Med odgovorom ga še povprašam, če za soboto vse velja. Utrip mi pošteno naraste, ko ugotovim, da sem zamešal datume in da gremo nedelja/ponedeljek in ne za vikend. Že meni je bilo ob obilici dela zelo neugodno, kaj bo šele Babsi, ki je ravno zamenjala službo in si verjetno ne more tako “ad hoc” jemati dopusta.

No šefi so bili razumljivi, oba sva malo “stisnila” v službi, Klemen pa je v soboto zjutraj potrdil odhod. Akcija!

Pakiranje nahrbnika je šlo hitro. Prehitro v bistvu. Več sem vrgel ven kot notri. Klemen je rekel od tehnične opreme čelada, cepin, dereze, pas in ena vponka. A res samo eno? Ma ne morem vzeti samo ene, ne bom “srečen”. Vzamem tri, dve gurtni in dva prusika ter ostalo opremo za visokogorje, pri čemer nimaš kaj “odkrivat tople vode”. Na listek si napišem gopro in termovka. Gopro, da ne ostane priklopljena na polnilec, termovko pa sredi poletja tudi zlahka pozabiš.

V nedeljo ob pol štirih zjutraj sva z Babsi ravno zajtrkovala na domačih ocvirkih umešana jajčka (da bo dolgo držalo), ko mi zvoni telefon. Bil je Matevž in ostala Gibit banda, ki se je vračala iz Nočne 10ke na Bledu. Če se ne bi podajal na pot, bi bil zagotovo z njimi. Zelo lepo od njih, da so se kljub vsem popitem pivu spomnili nama zaželeti srečno pot.

Točno ob petih zjutraj parkirava pred “Aljažem” v Dovjem, kjer naju že čakata Svetlana in Klemen. Dogovorjeno je, da peljem jaz, ki imam dovolj velik avto za pet gornikov in vso opremo. Žal je Primož z malce smešnim izgovorom zadnji večer odpovedal, tako da smo se na pot odpravili štirje. Res da smo sedeli malo bolj “na komot”, vendar škoda, da ni prej sporočil, ker je bilo kandidatov za vzpon še precej.

Ceste so v nedeljo v jutranjih urah prazne, tako da smo “padli” v Lienz in nato še dobre pol ure do Kalsa in naprej do parkirišča pri Luknerhausu. Zadnjih nekaj kilometrov je začelo deževati, kar te seveda ne navdaja z optimizmom. Začeti v dežju je najtežje, ampak iz “cukra” pa nismo, pa še gore-tex baje ne premoči.

 

Vlažno jutro in pogled na naš cilj.

 

Začeli smo počasi po makadamski cesti, ki pelje do Luknerhütte. Očitno ne gre slabo tem Luknerjem, če imajo v lasti celo dolino, kot nas poduči Klemen. V slabi uri dosežemo lepo obnovljeno kočo, kjer sledi postanek za kavo in čaj. Razen redkih “padalcev”, ki sestopajo, terasa v oblačnem in vlažnem jutru sameva.

Že na samem začetku poti me je izredno navdušila narava. Granitne skulpture in pobočja, ki so kljub nadmorski višini krepko čez dva tisoč metrov še vedno zelo poraščena s travo. In ogromno vode. Kamorkoli pogledaš vidiš slap. Res krasni razgledi.

Makadamsko cesto kmalu za kočo zamenja lepo uhojena in široka pot, ki se zložno vzpenja vse to Stüdlhütte. Klemen in Babsi sta se zapletla v svoj pogovor, midva s Svetlano pa v svojega. Svetlana je hodila bolj počasi, sam pa sem imel obilico časa za fotografiranje in občudovanje narave. Zanimivo, da sem pred leti zrl v Veliki Klek z druge strani, s Hochalpenstrasse, vendar me okolica niti približno ni tako navdušila.

 

Vode je na pretek …

 

… in rožic tudi 🙂

 

Vse do Stüdlhütte je vseskozi malo rosilo, potem pa se je začelo trgati. Klemen je še uzrl dva alpinista, ki sta jo mahnila v smer Stüdlgrat, kar naj bi kazalo na izboljšanje vremena in s tem tudi povečalo naše možnosti, da še isti dan osvojimo vrh.

 

Lepo je v hribih srečat prjatla 🙂 Foto: Klemen Volontar

 

Pogled na prehojeno dolino. Foto: Klemen Volontar

 

Seraki na ledeniku Teisnitzkees.

 

Po kratki malici smo jo mahnili dalje in kmalu nas je od zgoraj pozdravilo sonce, malce od bližje pa dva “kapitalca”, ki sta razkazovala rogove vsak na svoji polici. Čudovite živali, ni kaj. Na poti do ledenika te vseskozi spremljajo možici, različnih oblik in velikosti. Lahko je graditi možice v višave iz gladkih granitnih plošč. Z našimi apnenčastimi kamni vseh možnih oblik gre seveda veliko težje.

 

Kralj gora. Foto: Klemen Volontar

 

Proti ledeniku.

 

Na ledeniku nas Klemen seznani s “pravili igre”, naredimo ledeniško navezo in zagrizemo v klanec proti Erzherzog Johann Hütte. V navezi se ne moreš ravno zmišljevat, kdaj se boš ustavil in kdaj ne, a ravno takrat se je sonce močno uprlo v sneg, da nam je v hipu začelo teči izpod čelad in hitro smo zmetali iz sebe skoraj vse “sloje”.

 

Igra poišči alpinista v smeri Stüdlgrat 🙂 Foto: Klemen Volontar

 

Z ledenika smo zavili v manjšo steno in se s pomočjo jeklenice dvignili na rob pobočja pod kočo. Monotono hojo po snegu je zamenjalo lahko poplezavanje po granitnih ploščah. Druga kamnina, drugačni oprimki in stopi, vse nekako novo, zanimivo, tako da je pot do koče kljub precej počasnemu tempu minila kot bi mignil.

 

Eno samo veselje 🙂

 

Zadnji metri pod kočo Erzherzog Johann Hütte. Foto: Klemen Volontar

 

Erzherzog Johann Hütte, ki stoji na višini 3454m, je najvišje ležeča koča v Avstriji in zaradi vrha v bližini tudi zelo obljudena. Klemen je odšel uredit birokratske zadeve glede prenočitve, punci sta se šli pogret v jedilnico, sam pa sem razkomotil kar na terasi na svežem zraku in ob razgledu na Hochalpenstrasse.

 

Vedno se paše mal usest. Foto: Klemen Volontar

 

Kmalu zatem smo naredili bojni posvet in čeprav je obstajalo nekaj možnosti, da še isti dan napademo vrh, smo to dejanje preložili na zgodnje jutro. Svetlana je potrebovala počitek, pa tudi sem in tja je priletela kaka snežinka. Časa je bilo dovolj, da malo oddremam do večerje, ampak nekako beseda da besedo in tako smo vsi skupaj v jedilnici ob domačem malinovcu opazovali prišleke z vrha in se nasmihali pestremu asortimanu obrazov.

Eni polni navdušenja, na drugih pa je pisalo: “Nikoli več!”

Večerja okoli šeste zvečer je sedla “k ata na mamo”. Gobova juhca, srnin golaž in mešan kompot je pomiril naše kruleče želodce, da smo lažje počakali, da “kugla” pade za hrib, čeprav zaradi oblakov in megle zahod ni bil preveč omembe vreden. Namesto vrčka piva sem skrnil še en čaj za hidracijo in se odpravil v posteljo. Spal sem na pogradu brez lestve, tako da, ko me je ponoči poklicala narava, je bila to veliko težja plezarija kot par ur kasneje.

Kljub ne preveč dobremu spancu zaradi vročine in glavobola ni blo težko vstat in po svoji navadi pomolim nos skozi vrata in tako v natikačih “zagazim” v nekaj cm novozapadlega snega na terasi. Aja tako, ja fajn, vroče ne bo.

 

Splača se vstat za takle vzhod. Foto: Klemen Volontar

 

Igra senc v jutranjem spokoju. Foto: Klemen Volontar

Čeprav šest zjutraj ni neka zgodnja ura za napad na vrh, smo bili vseeno ena izmed prvih navez. Pihal je rahel veter, temperatura okoli ničle in razen meglic, ki so zakrivale vrh, je bila vidljivost dobra. V nekaj minutah smo dosegli strmo pobočje pod vzhodno ramo, kjer se je Svetlana odpovedala vrhu in ker ni bilo nevarnosti, je sama odšla nazaj v kočo, mi trije pa na vrh.

Pobočje pod ramo na ledeniku Kleineglocknerkees postaja čedalje bolj strmo, vse dokler se sneg ne umakne skalovju. Vendar ne povsem, kajti snega in ledenih površin je bilo ravno toliko, da bo potrebno na vrh z derezami.

Z nekaj težavami smo se skobacali na vrh rame, kjer se začenja greben. Dereze so začele škripat po skalah in z nekaj začetne negotovosti smo dosegli najbolj ozek del grebena, kjer seveda nisem skoparil s prostorom na spominski kartici goprojke na čeladi.

Sredi ozke gazi na vrhu grebena je ven štrlela poledenela skala, ki je bila prevelika, da bi jo prestopil, tako da si moral brez kake opore stopiti nanjo z derezo. Definitvno moment za “zmrznit”, zato takoj spodbudim Babsi s “kar pogumno”. Kasneje mi je povedala, da si je mislila “ja kako pa drugače, bumbar”.

Fino, ko se ni treba odločat kam bi zavil 🙂 Foto: Klemen Volontar

Na vrhu Malega Kleka obrnemo navezo in se spustimo v škrbino Glocknerscharte, kjer spust olajša nekaj metrov jeklenice, ki je na celotni poti nameščena samo na tem delu. V škrbino se spustim prvi in se še dodatno varujem na jeklenici. “Pazi, ker zajla nima konca” slišim zadaj Klemnov glas in res čez nekaj korakov vidim, kako konec jeklenice visi v zraku. Ne vem zakaj, ampak na obraz  se mi je prikradel nasmešek, v glavo pa vprašanje …

Hmmm, kaj pa če tega ne veš?

Iz škrbine je sledilo še poplezavanje do vrha, ki je bilo zelo zabavno in tudi naveza je bila že utečena, le za ritjo je lokalni vodič malo preveč priganjal in posledično od spredaj še Klemen. Stari mački že vedo, da ti ne smejo pustit niti trenutka za razmišljat. Babsi je rekla, da ji je to zelo ugajalo in verjetno je tako pri vseh, ki bi jih potencialno lahko ratalo strah. Samo greš in slediš oz. kot pravi Klemen …

Če stojiš na miru in nič ne počneš, delaš nekaj narobe.

Zadnje metre pod vrhom sem začutil nekaj Nejca v sebi in njegov znamenit “ko izpolniš cilj si prazen”. Veš da si postavil nek nov mejnik, si vesel, a hkrati se že oziraš za novimi izivi. No vendar pa zmagoslaven stisk roke in vrisk ob dotiku križa ni manjkal.

“Da bodo verjel, da sta bla na vrhu” 🙂 Foto: Klemen Volontar

Vrh ni prostoren, navez je pa veliko, zato smo precej hitro opravili foto dokumentacijo, se ob Klemenovi razlagi malce ozrli po okoliških vršacih in se odpravili nazaj zavedajoč se, da smo le na polovici poti in da bo pot navzdol z derezami na podplatih vse prej kot mačji kašelj.

Spust z vrha nazaj v šrkbino Glocknerscharte. Foto: Klemen Volontar

Na Malem Kleku ob povratku. Foto: Klemen Volontar

Šlo je več kot odlično, bolje kot sem si predstavljal in uživancija se je nadaljevala vse dokler nismo zopet dosegli ledenika Kleineglocknerkees nad kočo. Ob povratku smo tudi začutili, kaj pomeni gužva in kako pomembno je, da kreneš zgodaj. Saj na Triglavu je podobno, ampak vseeno je razlika ali se kobacaš en mimo drugega, ko je večina pripeta na jeklenico ali pa na ozkih poledenelih skalah brez opore.

Še enkrat čez najožji del. Foto: Klemen Volontar

Zgleda da gor zastonj pir talajo, k vsi rinejo gor. Foto: Klemen Volontar

Zdaj pa bo čas za jutranjo kavico 🙂 Foto: Klemen Volontar

Po vrnitvi v kočo smo spili zaslužen “kafe” po jutranji telovadbi in Svetlani “razložili” kako je bilo na vrhu. Seveda je bilo potrebno tudi takoj ujeti signal in za trenutek izklopit “flight mode” na telefonu, da smo lahko opravili dolžnosti do socialnih omrežij.

Saj bi človek kar še sedel na terasi, vendar se je bilo potrebno odpraviti v dolino. Čakalo nas še kar nekaj sestopa. V navezi smo se preko jeklenic spustili na ledenik in pot po njemu nadaljevali kar brez derez, ker je sonce sneg precej omehčalo.

Sestop od koče Erzherzog Johann Hütte proti ledeniku. Foto: Klemen Volontar

Kot bi hodil po luni. Foto: Klemen Volontar

Nekje proti koncu snežne podlage sem opazil majhen kanalček in ko sem izustil “ali je to…” je že priletelo od zadaj “kaj se ustavljaš lih tam ko ni treba, mejduš”. No pa sem dobil odgovor, da je šlo res za ledeniško razpoko.

Pri povratku smo se ognili koči Stüdlhute in jo mahnili direktno po sredini doline mimo Luknerhutte, ki je imela seveda ob zgodnje popoldanski uri nabito polno teraso, direktno do parkirišča. Zadnjih nekaj metrov hoje je začelo rahlo pršiti, preoblačenje pa je pohitrila močnejša ploha. Odličen tajming.

Z vožnjo domov se je tudi zaključila naša avantura v Visokih Turah, ki bo vsekakor ne bo šla v pozabo in je na stežaj odprla vrata za nove izzive na v domačih in tujih gorskih skupinah.

Klemenu pa še enkrat hvala, da nas je s svojim unikatnim smislom za humor varno popeljal na vrh in nazaj v dolino ter nas ob tem še marsikaj naučil.

Grenak priokus na celotni poti je pustila le potrditev, da je v naslovu tega članka beseda “večnega” z razlogom v oklepajih. Al Gore bi se strinjal z menoj.

Next Post

Previous Post

Leave a Reply

© 2025 365 dni povišanega utripa

Theme by Anders Norén