365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Dva dni samih klancev v Posočju

Iz preteklih izvedb Soča Outdor Festivala smo se naučili, da je Tolmin preprosto predaleč, da bi se zgolj peljal tja in nazaj za dve uri “švicanja” na progi “gore dole” ter za kratek skok v mrzlo alpsko reko. Lani smo tako odšli za cel vikend in ne samo, da se v soboto zjutraj ni blo potrebno voziti iz Ljubljane, še nedeljo smo izkoristili za vzpon na Matajur.

Tako dobro, da drugo leto ponovimo. In tudi smo!

In če nekaj preverjeno deluje, potem tega ne spreminjaj. Tako je Matic že zdavnaj rezerviral vsa možna ležišča v simpatičnem družinskem kampu Rut pri Kobaridu, saj smo se lani tam zelo dobro počutili. Čeprav nas na začetku še ni bilo dvajset (kolikor je namreč ležišč v zgornjih prostorih), pa nihče ni dvomil, da se nas ne bo nabralo. In res je bilo tako. Na koncu nas je bilo na tekmo prijavljenih okoli petindvajset Gibit tekačev in še nekaj navijačev, kar je že precejšen logistični zalogaj.

Na pot smo se podali v petek popoldne, več ali manj vsak avto po svoje. Prva sta bila na prizorišču Matic in Janja, ki sta tudi prevzela štartne številke. Še dobro, da ima Matic karavana, da je spravil vse tiste darilne vrečke v avto. Prihod na prizorišče ali vsaj v bližino le-tega en dan prej, je bil predvsem za tiste, ki smo tekli razdaljo 25km, zelo dobrodošel, saj smo imeli štart že ob 7:45 zjutraj.

Sam sem se tja pripeljal v prijetni družbi treh deklet, Ane, Polone in Mojce, ki sem jim tudi razložil, da je “carbo loading” obvezen, pa tudi če tečeš krajše razdalje. Strmi bregovi Soče in Tolminke ti poberejo sleherni ogljikov hidrat in bognedaj da jih imaš premalo. Tako smo pred prihodom v Kobarid v prisrčni piceriji Stara šola v Volčah snedli pico in jo zalili, kot se v poletni vročini spodobi, s hladnim hmeljevim napitkom.

Do večera smo se nakapljali skorajda vsi in ker vsi nismo spali tukaj, nekaj pa jih je vseeno prišlo šele v soboto, se je ravno izšlo z ležišči, tako da se ni noben preveč razkomotil ali pretirano stiskal. Razen če se je hotel seveda. Je pa bilo veselo na spodnji terasi, kjer so se mize polnile kot za stavo, razdeljevanje štartnih številk pa je izgledalo kot v dobrih starih časih na tržnici v Trstu ali Trbižu.

Sicer nisem prepričan, ampak mislim, da je na koncu vendarle tekel vsak pod svojim imenom.

Fala lepa gospod. Gospa, boš še kej? 🙂

V dobri družbi čas hitro mineva, pa tudi nekako pivo hitreje hlapi, vsaj po mojih izkušnjah. A seveda nihče ni pretiraval, naposled smo le prišli na tekmo in jutri bo dovolj časa za proslavljanje.

Z razliko od drugih tekem letos, sem se na ta tek malo bolj osredotočeno pripravljal. Lanski rezultat in pa tudi uvrstitev sta bila odlična, a letos sem imel jasen cilj. Teči osebni rekord na progi in doseči še boljšo uvrstitev, ki je bila do takrat deveto mesto v absolutni konkurenci in drugo mesto v starostni kategoriji moški med 30 in 40 let.

Imel sem tudi odlično podlago, da to dosežem. Dobra forma prinese tudi potrebno samozavest, ki sem si jo na trail tekmah na junijskem pokalu v Ljubljani še dodatno dvignil. Prednost od lani je bila tudi poznavanje proge. Na tej prireditvi sem nastopal že tretjič in drugič na razdalji 25km, tako da sem progo dobro poznal in jo teden prej v mislih tudi kar nekajkrat pretekel.

Edina stvar, ki me je skrbela so bili krči. Nikakor se jih ne morem znebit in so moj zvesti spremljevalec na daljših razdaljah. Tako sem zadnjih štirinajst dni redno konzumiral dodaten magnezij in zavestno pil preveč tekočine, da bo telo dobro hidrirano.

Skratka, pričakovanja so bila velika. Samozavest pa tudi.

Tako so bile misli že na sami vožnji iz Kobarida do Tolmina popolnoma osredotočene na tek. Na 25km dolgo progo sta se iz karavane poleg mene podala še Matic in Žan. Matic je bil osredotočen na svoje načrte, Žan se mi je pa suvereno ponudil za družbo na progi. Ker se prej nisva poznala, sem mu povedal, da sicer nimam nič proti, vendar da tekma je tekma in da se ne oziram na nikogar, sploh kadar tečem osredotočeno na robu svojih zmožnosti, na tekmi pa nasploh najraje tečem sam. Obljubil mi je, da bo zgolj moja “senca”. Tudi prav, čeprav se mu žal ni izšlo po načrtih.

Zaradi večjega števila tekačev so štart razdelili v dve coni in hitro sem si zagotovil mesto v prvi vrsti. Vedel sem, da me lahko “ozka grla” na poti ob Soči v prvih nekaj kilometrih stanejo dobrega rezultata.

3,2,1… Štart! Upal sem, da bomo začeli tako kot lani. Zmerno. Pa ni bilo tako. Nekaj manj kot deset tekačev je začelo kar precej hitro in že po nekaj sto metrih sem pogledal na uro in ugotovil, da tečemo malo pod štirimi minutami na kilometer, kar je precej hitro za tak teren. Ozrem se okoli sebe in zagledam Mojco Koligar, zmagovalko na NajNaj21 letos aprila, kjer sva večji del proge pretekla skupaj. Super, ravnokar sem si zagotovil “sparing partnerja”.

Štart v prvih bojnih vrstah 🙂 Foto: Soča Outdoor Festival

Mojco sem na ravnini zlahka sledil, vendar pa se je skupina fantov spredaj vedno bolj oddaljevala. Uff, tempo bo peklenski. Pred prvim vzponom na Mengore se za kratek čas preselimo na asfalt, kjer malo potegnem in se jim pred klancem dodobra približam. Vse svoje adute sem stavil na vzpone, ki mi, z razliko od spustov (res jih ne maram), ležijo. Vendar pa je bilo nekaj hudo narobe.

Že na samem začetku prvega, slabih 300 višinskih metrov visokega vzpona, sem začutil res težke noge. Kmalu zatem pa še neverjetno zadihanost. Daj zberi se, saj ni bil prehud tempo, to ti zmoreš rikverc. Zadihaj, delaj drobcene korake in nikar ne začni hodit. Vendar ni šlo. Bil sem totalno sesut in kmalu me je prehitel še en tekmovalec in dve dekleti, Mojca in Neja Kršinar. Moraš jih prijeti, jim slediti za vsako ceno. Ne smeš ostati sam, potem je vse težje.

Kadar ti začne “razpadati sistem” že na samem začetku proge, se upravičeno začneš ukvarjat s tem, da imaš do konca še ogromno in jaz sem imel pred sabo še skoraj dvajset kilometrov in 700 višincev. Čista jeba. V pričakovanju, da se bo sedaj mimo mene vsula horda tekačev, ki mi bodo še dodatno zbili voljo, se ozrem nazaj in šele daleč spodaj zagledam dva zasledovalca. Morda mi je ravno to ter zavedanje, da imam še več kot dovolj časa, da ujamem une spredaj, dalo dovolj moči in motivacije da nadaljujem. Vendar vedno lažje reči kot narediti.

Ostani miren in fokusiran. Ko ti bo postalo lahko in ko boš čutil, da si se spravil k sebi, nikar takoj na polno. Lahko se sestaviš, vendar ne zajebat. Nimaš veliko šans, bodi pameten. Vseskozi so me tudi spremljale besede našega “kouča”, da vrh ni cilj in da če se spusta lotiš preveč izmučen, ti bo “nabil” stegna. No in potem sem grizel, korak za korakom, vsak višinski meter posebej in noge so res postajale lažje in takrat bi najraje poletel.

Alooo, si blesav? Umiri se. Po pameti.

Dosežem samotni, a razgledni vrh, kjer ni bilo nikogar od navijačev, pred mano ne duha ne sluha o konkurenci, za ovratnik mi pa tudi nihče ne diha. Previdno se lotim spusta in se najprej malo nadiham, nato pa kar na polno. Na spustih sem tako ali tako med počasnejšimi, zato nimam kaj za taktizirat. Vseeno me ujame eden od zasledovalcev, nekaj časa mu še sledim, nato pa mi pobegne.

Ob vznožju pred okrepčevalnico vzamem gel in se spopadem z ravnino do vzpona proti Tolminskemu gradu. Po ravnem ne gre tako hitro kot bi si želel, vendar vseeno držim tempo. Tekmovalec, ki me je prehitel na spustu je nekaj sto metrov pred mano, ostalih pa seveda ne vidim.

Z vso odločnostjo se spopadem z vzponom do Tolminskega gradu in vztrajno zmanjšujem razdaljo do tekmovalca pred seboj, vseskozi pa prehitevam počasnejše tekmovalce na najdaljši preizkušnji. Te malenkosti so psihološko zelo pomembne. Na vrhu klanca tako pridobim eno mesto in izjava enega od nadzornikov ob progi “sedmi na 25 kilometrov” mi seveda vlije dodatne moči.

A tu je zopet spust in ta je precej razrit. Ni mi bil všeč lani, ne tri leta nazaj in mi zagotovo ne bo všeč danes. Moje kratke nogice so bile prepočasne in tako me uni zadaj zopet prehiti, a tokrat se ne sekiram. Popolnoma sem regeneriran in še vedno zelo dobro na poti. Kriza je za mano.

Čeprav sem pazil, da sem popil kar največ, kar se v teku sploh da popiti, čutim da sem izgubil veliko tekočine. Hlačke se mi limajo na stegna in majica je popolnoma premočena. Ni sicer rekordno vroče, a vseeno pošteno kurijo te Primorci. In tako kot lani, nekako na istem mestu, na rahlem vzponu proti vasi Zatolmin, prvič zaskeli. V desnih mečih. Oh kako sovražim to negotovo zbadanje, ko ne veš, a bo ali ne bo “usekal”.

Vendar sem se do sedaj že malo navadil in si rečem “ko te jeb…, daj če upaš”.

Nikoli ne bom pozabil, kako sva pred tremi leti z Maticem, na najini prvi preizkušnji tukaj na 15km, vriskala, ko sva se spuščala proti koritom Tolminke. Takrat je bilo res peklensko vroče, bilo je 35 stopinj in hlad je bil orgazmičen. Verjetno mi je zato ta del proge še vedno najbolj pri srcu. Sicer takoj po prečkanju atraktivnega lesenega mostu sledi še zadnji resnejši vzpon, ki je sicer kratek, a zelo strm. Nato sledi še malo “gore dole” do vasi Žabče in samo še spust ter ciljna ravnina.

Nad koriti Tolminke. Eden izmed redkih nasmehov na progi. Simpatična je bla … fotografinja, se razume. Foto: Soča Outdoor Festival

Želim si vzpona, na spustih me dajejo krči. Strah me je zadnjega spusta, kjer sem lani zaradi krčev “spušil” štiri mesta. Uh, kako sem bil jezen. Spust je bil tokrat ena sama loterija. Noge so bile razbolene, meča so utripala in zavedal sem se, da kdor me bo dohitel, me bo tudi prehitel. Nimam niti najmanjših pogojev, da uprizarjam kake ciljne šprinte. A glej ga zlomka, nikogar ni bilo. Prednosti je bilo očitno dovolj. Ko sem dosegel strugo Tolminke, sem že poskakoval kot raca oz. delal vse da me ne bi krč.

Ker še vedno ni bilo za mano nikogar, sem si vzel čas tudi za prečkanje Tolminke. Letos je bila to lažja naloga kot lani, ko je bilo zaradi visokega vodostaja to kar izziv. Prebrodim reko in mimo redkih navijačev (glavnine so šele prihajale v cilj) v lahnem teku prečkam ciljno črto. Aleluja! Nisem lačen, nisem žejen, sem pa srečen, zadovoljen in ja … sesut!

Počutje nekje med “uf kako paše” in “puni k… ma vsega” 🙂 Foto: Soča Outdoor Festival

Pred resnično zadnjim vzponom. Čisto zares 🙂 Foto: Soča Outdoor Festival

V cilju sem bil prvi izmed “naših”, nato pa se mi je kmalu pridružil Pero, ki je zmagal na 15km. In potem so kapljali. Majice z unikatnim in prepoznavnim Gibit zajcem na hrbtu so se kar vrstile ena za drugim.

Se strinjamo z napisanim? 🙂 Foto: Soča Outdoor Festival

Za fotko zmagovalca na 15km se je šel tudi fotograf namočit 🙂 Foto: Soča Outdoor Festival

Vsaka ima svoj faktor oz. vsak ima svoj način prečkanja reke. Prav zabavno je opazovati “zategnjene” obraze, ko namočijo rit v mrzlo vodo. Najširši nasmeh pa mi pričarajo tisti, ki se pred prečkanjem reke sezujejo. Ne vem, če bom kdaj dočakal razlago, zakaj je dobro superge, v katerih si “švical” eno uro in pol, v rokah nesti čez reko.

Kako že gre tista pesem? Povej zakaaaj, povej zakaj 😀 Foto: Soča Outdoor Festival

Ta ceremonija je trajala kar debelo uro in slava unim, ki so se vmes spomnili nam prinesti hladno pivo. Moje noge so bile še preveč razbolene, da bi to storil. Hodim težko, s pitjem pa nimam problemov. No vseeno sem se čez nekaj časa potrudil sprehodit do avta, kjer sem se po “robinzonsko” stuširal, nazaj grede pa opomnil Janjo in Ano, naj hodita malo bolj počasi, ker zgleda bom danes bolj “slow motion”.

Glede na to, da bomo spali tukaj, se nam res nikamor ne mudi. Čilirali smo na soncu ali v senci, šli vsake toliko napolnit kozarce in čakali na podelitev. Tako kot je sedaj že v navadi smo odnesli kar nekaj nagrad, moj osebni cilj pa je bil tudi izpolnjen. Za slabih deset minut sem popravil osebni rekord, zasedel osmo mesto v absolutni razvrstitvi in, zanimivo, zmagal v kategoriji moški od 30 do 40 let.

Čas je bilo za slavje.

Zmaga v starostni kategoriji. Foto: Soča Outdoor Festival

Saška je le malo zaostala za reprezentantko Katjo Višnar. Foto: Soča Outdoor Festival

Ana je tudi pometla s konkurenco v starostni kategoriji. Foto: Soča Outdoor Festival

Gasilska, če se to sploh lahko tko reče, saj manjka polovica ekipe 😉

Počasi smo se preslikali v kamp, kjer je bilo že vse pripravljeno za piknik. A tokrat se nismo takoj lotili peke. Na sporedu je bila namreč prva tekma osmine finala svetovnega prvenstva v nogometu med Francijo in Argentino, ki je postregla s kar precejšno mero dramatičnosti. Pljuckanje piva, nogomet, čevapi, dobra družba, čedne tekačice, kaj bi si človek še lahko želel.

Hranaaaaa!

Dan se je prevešal v večer, ko se je začela druga tekma med Portugalsko in Urugvajem in ko se je “princeska v kopačkah” poslovila od svetovnega prvenstva, so naenkrat začele padati tudi “ta kratke” runde. Se mi zdi, da nas je več navijalo za Urugvaj.

“Nato smo pa še zapojali, ma da pokale so šipe”. Ja, ko Primorcu zaigraš kako od Mlakarja, te ne spusti kar tako iz rok. Zabava se je razživela v pravem pomenu besede, končala pa z grožnjo Maji, da ne bo smela več hodit na moje planinske izlete. Zakaj? Noben od naju ne ve, prič pa ni bilo, ker so že spale.

Drugi dan. Huh. Drugi dan. Je tko kot da mi kej fali, bi rekel Iztok. In je res falilo. Predvsem spanca. Hitro pojem zajtrk, umijem zobe, dokončam kavo in kot nov stojim pred avtom s seznamom v rokah in štejem udeležence za pohod na Krasji vrh. Kljub zabavi smo točni in odrinemo natanko ob osmih, tako da smo še pred deveto na izhodišču.

Cilja tokrat nisem izbral jaz, pač pa ga je predlagal Pero, ki pa žal ni šel z nami, ker je moral prej nazaj v Ljubljano. Hribi v Posočju mi niso tako dobro poznani in glede na to, da ni šlo za “uraden” izlet tudi nisem naredil ogledne ture. Sem pa bi opremljen z podrobnim opisom poti in zemljevidom.

Kmalu smo ugotovili, da je cesta do planine Zapleč za večino avtov preslaba, zato smo avtomobile pustili malo nad Drežniškim ravnam, kjer se je konča asfalt. Nihče se ni posebej pritoževal, verjetno so bili vsi še malo včerajšnji. Vreme je bilo megleno in hoja skozi temačen gozd niti ni bila najbolj prijetna. Vzpenjali smo se po časovnici, a ker nas je bilo veliko, se je skupina včasih malo pretrgala.

Noge so bile izredno težke. No kaj sem pa pričakoval.

Pot je v prvi polovici dovolj široka, da se lahko hodi vzporedno in tako mi je nekaj “zagriženih” vseskozi dihalo za ovratnik, dokler jih nisem kot majhne otroke poslal na konec kolone, k sebi pa poklical dekleta od zadaj. Potem je šlo bolje.

Dej model ne tež, jutro je. Foto: Matevž Oman

Dobre volje ne zmanjka 🙂 Foto: Matevž Oman

Na razpotju poti sem za vzpon izbral desno pot mimo Snežne jame in odkar smo prišli iz gozda, je pot postala prijetnejša, začelo pa se je kazati tudi sonce. A včerajšnje preganjanje po kuclih okoli Tolmina je terjalo svoj davek in proti vrhu je “vrag odnesel šalo”.

Prijetna pot mimo Snežne jame. Foto: Matevž Oman

Začeli so se ponujat lepi razgledi. Foto: Matevž Oman

Dekletom sem želel vsaj malo pomagati v smislu “a ni lepo, pa koliko zanimih stvari, bunkerjev”, a ko je od zadaj priletel predlog, da naj se vržem v prepad, sem utihnil in z nasmehom odgovoril, da si je s to izjavo prislužila omembo v blogu. Ni čudno, da si včeraj skoraj dobila prepoved udeležbe na pohodih.

Nobody is left behind 😉 Foto: Matevž Oman

Zadnji postanek pred vrhom. Foto: Matevž Oman

Vršni del, kjer bi me moje opazke lahko drago stale 🙂 Foto: Matevž Oman

Vsem nam je bilo težko, ampak če se nasmehneš gre lažje in naposled smo brez nekih večjih težav dosegli vrh, kjer nas je pričakalo ogromno “dreka”, ovčjega namreč. Za nameček pa še mrtva ovca, ki se nam je ponujala za malico. Razen Matevža, ki jo je poslikal iz vseh zornih kotov, za njo ni bilo nekega zanimanja. Večina je imela očitno raje energijske ploščice in sadje.

Malica na poti 🙂 Foto: Matevž Oman

Po krajšem postanku in ugotovitvi, da Bovec ni Kobarid, niti ne Tolmin ter po nujnem opravilu na vrhu, kjer šteje urejena frizura, smo se po drugi strani mimo kolujev spustili v dolino. Z veseljem vodim te ljudi. Zabavni so, nasmejijo me.

Na začetku drugega polčasa 🙂 Foto: Matevž Oman

Po dobrih dveh urah in pol sestopa smo pri avtomobilih. Posedemo v travo in prav ležerno začnemo s preoblačenjem, ki traja kar precej časa. Vse do spozanja, da smo lačni. Tako skupinsko okupiramo še picerijo Fedrig v Kobaridu.

Aah, tačke bolijo 🙂 Foto: Matevž Oman

Mi smo se tam dobro najedli in jo priporočamo.

Če pa kdo na tem malem svetu najde picerijo, ki ima od omenjene več “pravil” za naročanje, naj me prosim kontaktira.

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa