365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Ferate v Glinščici

Spomladi se poleg prebujajoče narave v meni prebudi tudi želja, da se po obilni zimi oprimem kake kopne skale in se kot modras nastavim toplim pomladnim sončnim žarkom. Kraški rob ponuja nešteto možnosti za take reči, predvsem v zgodnji pomladi in pozni jeseni, ko ni tako zagamano vroče. Že kar nekaj let je minilo odkar sem nazadnje plezal ferate v dolini Glinščice, tako da je letos to pristalo na moji spomladanski to-do listi.

Če imaš tisoč stvari za počet, se ti vedno znova v glavi pojavlja tista presneta vprašalnica “kdaj” in to, da ima dan samo 24 ur, ti ni ravno v pomoč. Vseeno rečem hrčku v glavi “Majstr, dej v tretjo” in hitro ugotovim, da bo za to idealna sobota, torej en dan pred nedeljskim Istrskim maratonom. Ja, treba je počivat, torej nobenih celodnevnih turnih smukov, dve urci plezanja bo odličen aktivni počitek (to da na tak lep dan ne počneš nič pač ne pride v poštev, nič se počne takrat ko je dež pa še to vmes, ko ne kuhaš na zalogo za sončne dni).

Od zemljepisa iz osnovne šole mi je ostalo ravno dovolj znanja, da vem, da Trst ni daleč stran od Izole, torej najbolje, da prespimo nekje na Obali. Svoje načrte delim z Babsi, ki mi je že prej omenila, da gre plezat z mano in s Perotom, ki je vedno za take štose. Stisnemo glave (aplikacija Viber namreč to omogoča), aktiviramo logistični bataljon, ki poskrbi, da Pero dobi opremo za samovarovanje, organizira varstvo za Eli, rezervira hostel v Kopru ter prepriča Matica in Dominiko, da se nam pridružita proti večeru.

Kot dogovorjeno, se torej na tisti čudovit sobotni dan peljem proti Rudniku. Zapiska Viber, valda Perotov klasični “ej u izi, jst še nism ready”. Par sekund za tem spet piska, tokrat Babsi “ej mal bom zamudila”. Vse se je rešilo s pitjem kave na Perotovem atriju in še celo meni se ni nikamor mudilo. Ampak vseeno smo jo malo pred eno popoldne mahnili proti Obali, otovorjeni kot da gremo za en teden v Dalmacijo (s tem, da je windsurf oprema ostala doma). Začuda brez postankov v dobri urci dosežemo vasico Jezero in najdemo edino še normalno prosto parkirno mesto.

 

Na razgledni točki. Foto: Barbara Buh

V miru se pri avtu okrasimo kot novoletne jelke, obema za vsak slučaj navežem še popkovino za počivanje, naredim še zadnji check opreme, nato pa krenemo proti vstopu v ferato. Če sem jaz zadolžen za varnost in vodenje, je Babsi zadolžena za objavljanje storyja na Instagramu, in tako hitro pade še fotka v ogledalu.

 

Lepo nališpani in okrašeni. Foto: Barbara Buh

Pred vstopom v ferato še enkrat ponovim pravila igre in začne se plezarija. Začetni del ponudi lepo prečko za ogrevanje, nato pa sledi nekoliko lažji del, ki smo ga s pridom izkoristili vsak po svoje. Pero se je ubadal predvsem z vponkami in z grajenjem zaupanja v opremo. Sej vem, vsak, ki se prvih nekajkrat vsede v pas pripet na jeklenico, dobi nad čelado un oblaček iz stripa, v katerem piše “Hmmm, a bo ta hudič zdržal mojih xx kil?”. No in ko ugotoviš, da sistemu lahko popolnoma zaupaš dva metra nad tlemi, se zravnanega hrbta podaš na večjo višino, pogledaš dol in, glej ga zlomka, si ponovno zastaviš isto vprašanje. Hja tko to gre, ampak kot pravi Smolar: “Človek se vsega hudega navadi”.

Sam sem poskušal čimveč prosto plezati, se pravi brez da bi vmes prijemal jeklenico. Ferata Bruno Biondi je kot nalašč za to, čeprav plezalniki in malo magnezija na prstih ne bi bili odveč. Goprojka na moji čeladi je vseskozi neumorno škljocala in kot pri otroku, ki shodi, dokumentirala vse začetne gibe mojih dveh sotrpinov v kraški skali. Babsi je na začetku modro molčala in se popolnoma posvetila sebi in svojim u nulo doteranim plezalskim gibom. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi jo pri tem motil.

Le kaj se ji roji po glavi? Foto: Peter Kastelic

Kmalu smo prišli do prve navpične plate. Splezal sem jo prosto in ker je ponujala res dobre oprimke, sem k tem vzpodbudil še unadva zadaj. Plezanje takih platk je res užitek in ker smo bili v ferati praktično sami, smo si lahko privoščili nekaj googlanja za oprimki. Oba sta nalogo opravila z odliko in dosegla poličko z zadovoljnim nasmehom.

Pero prosto čez prvo navpično platko.

Od tu dalje pa je fotografiranje prevzel mojster Pero. Iz Barbarinega nahrbtnika je izvlekel svoje orodje in kot profič, no sej to je, da ne bo pomote, v najbolj nemogočih pozah škljocal enkrat v smeri mladenke v roza majčki enkrat pa v moji smeri.

Samo da si mi pripet na zajlo, pol pa zarad mene, če na glavo dol visiš.

Sam se nastavljanja fotoaparatu hitro naveličam, zato sem počasi odplezal malo naprej in v senci enega izmed redkih borovcev v ferati opazoval foto studio v naravi. Kmalu za tem smo prišli do prvega zahtevnejšega spusta ocene C. “Pero pazi kle mal pa posprav fotič, k je kr zahtevno”. Brez besed me uboga, splezam dol, čakam, pogledam gor in majstr dela selfie s telefonom. O bože milo, dej pazi vsaj na telefon no, če že nase ne. Skratka šele po pregledu fotomateriala sem ugotovil, čemu se je tako trudil. Našel je ljubezen.

Ni prvi, ki je odkril ljubezen v steni.

Zaljubljeni do ušes smo dosegli klopco in čeprav je bilo vreme idealno za sončenje, sem malo poteral naprej, kajti vseeno smo se do sem kar zamudili s fotografiranjem. Od klopce dalje ferata postane malo bolj napeta in zanimiva. Ima dva navpična vzpona, in dva težja spusta ocene D, vmes pa še dve izpostavljeni prečenji po platah. Vse smo zlezli brez težav in pohvalno je to, da smo se vsi trudili čimmanj oprijemati se jeklenice in čimveč plezati prosto. Gre počasneje in ampak je bolj zanimivo in adrenalinsko. Well done!

Pero in Babsi na enem izmed prečenj.

Na zadnjem spustu. Foto: Barbara Buh

Predno se je podal na prečenje je zračunal kolk bi blo kle prostega pada 🙂

Na zahodnem vstopu v ferato oz. našem današnjem izstopu si damo petke, al so ble kepce, sej ne vem, pomembno je, da smo bili vsi nasmejani. Od tu pelje pot naprej do naslednjih dveh ferat in opremljenega športnega plezališča. Četudi bi rekel, da je to vse za danes, se ne bi nihče pritoževal, a kaj ko ferata Nos vodi naravnost do prelepih izrazitih borovcev na vrhu pečine. A gremo? Gremo! Sledilo je nekaj deset metrov vzpona, ki nas je rahlo opomnil na malce utrujene noge, nato pa ravno toliko spusta do vstopa v ferato.

Plezanje ferate Nos je, kot radi rečemo, kratko – sladko. Ponuja pa en zelo zračen del, kjer je Pero rekel, da tukaj pa ne bi testiral če popkovina drži. No pa smo spet pri grajenju zaupanja v opremo. Na ključni prečki so dobre police, kjer udobno stojiš ko prepenjaš, vendar pa praznina pod tabo zagotovo dvigne adrenalin. Kar za športne ferate sicer ni značilno, se v tej na dveh mestih jeklenica prekine in oba konca sta preveč narazen, da bi bil vsaj z enim krakom samovarovalnega kompleta pripet, tako da se moraš odpeti, narediti gib ali dva in se zopet pripeti. Se strinjamo, da vsaj 100% osredotočenost na plezanje v tistem momentu ni odveč.

 

Prepih med nogami.

Obvezen selfie na vrhu. Tud razgled zadaj ni slab 🙂

Je v Trstu še kaj odprtega? 🙂 Foto: Barbara Buh

Po slabih treh urah plezarije, smo dosegli tiste tako željene borovce na pečini in seveda nasmejanih ust pospravljali okraske s sebe, delali selfije, pa slike vsak sam, pa vsak z vsakim, skratka cela “foto orgija”. Ko se po zgornji zelo razgledni potki vrneš nazaj do avtomobilov in ugotoviš, da si za povratek porabil skromnih deset minut, začneš razmišljati komu boš dal zahtevek za vračilo denarja, ker tole je več kot očitno cel nateg. Hitro v avto in povedat Garminu, da rabmo najhitrejšo možno pot v Izolo, ker se kalamari že pečejo, Matic in Dominika sta na poti, majstr v hostlu je že trikrat klical kje smo in dvig štartnih številk za jutrišnji maraton je samo do šestih popoldne.

Ferata Bruno Biondi je res odličen teren za spoznavanje s tovrstnim športom, tistim bolj izkušenim pa lahko ponudi lepo polezavanje in dober trening. Skratka za vsakega se kaj najde, zato se bomo v dolino Glinščice zagotovo vrnili.

Razplet večera v Kopru in dogajanje na trasi 5. Istrskega maratona pa je seveda čisto druga zgodba. 🙂

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa