365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

“Čofta” na Mojstrovkah

V zadnjem mesecu sem malo zapostavil turno smučanje, predvsem tiste celodnevne turne smuke na toplem spomladanskem soncu, ki proti poldnevu naredi “putrček” na pobočjih po katerih med vijuganjem navzdol z vriskanjem treniraš glasilke, kajti Rolling Stonesi še vedno nastopajo. Razlog za to so bile spomladanske tekaške “klasike” in ker so bili med njimi tudi trije polmaratoni zapored, je bilo potrebno šparat stegenčka. Ampak po osebnem rekordu na Istrskem maratonu in ob pogledu na (še vedno) zasnežene vršace sem si po ogledu dolgoročne vremenske napovedi naslednjo soboto rezerviral za en “orenk” turni smuk.

Bolj ko se je približevala sobota, bolj je kazalo na “šajbo” v gorah, meni se pa kar nekako ni dalo razmišljati oz. sem bolje rečeno čakal na ostale turnosmučarske zanesenjake, da bodo tokrat logistično in organizacijsko delo opravili namesto mene. Mikala me je Kredarica, za soboto je bil celo v planu izlet v društvu, a o kakem razpisu ne duha ne sluha. Tako je moja neodločenost pripeljala do tega, da je bil kar naenkrat v prvotnem planu sobotni dolgi tek z Ano, Perotom in morda še kakim Gibit tekačem, ki bi ga zaključili pri meni doma s potiskom filanega piščanca v, na 160 stopinj, ogreto pečico.

Ok zmenjeno, plan mi je ugajal, letos imam že 40 smučarskih dni, tako da sem izkoristil zimo. Čas je za druge športe zato v petek popoldne zajaham specialko in jo mahnem, tako kot ponavadi, proti Gorenjski. Zavoljo slabega vremena čez teden sem bil relativno spočit, zato sem “teral” in ravno na ciljni ravnini od Mengša proti Črnučam, ko so noge že pošteno pekle, mi zvoni telefon. Ustavim, pogledam in na zaslonu piše Žiga Ašič.

Takoj sem vedel zakaj me kliče in da bo bore malo časa za regeneracijo utrujenih bedr.

“Ti dec, a si mel za jutr u planu kako smučarijo”, zaslišim znan zagorjansko naglašen glas. Hladno rečem da ne in da sem nekaj zmenjen za tek, naj pokliče Mareta, če ma kaj v planu. Nadaljuje da ima jutri čas, da bo lepo vreme, da bi nekam šel pa nima ideje kam in da če bi jaz šel itd. “No daj pokliči Mareta, pa potem mene nazaj in se bomo zmenili”. Nisem uspel prekolesariti niti dva kilometra, ko zvoni telefon in v slušalki zahrešči “Mare pravi Mojstrovka po Pripravniški”. Še dobro, da moji tekaški kolegi razumejo mojo strast do gora. Pero bo šel na Kofce, Ana bo odtekla sama, piščanec pa hvala bogu ni šel na odmrzovanje. Priprava opreme in čimprej smuk v posteljo na počitek ter dvakrat preveri alarm, jutri res nočeš zaspat.

Ob šestih zjutraj Žiga A., Žiga M. in Zvone krenemo proti Kranjski gori, na žalost brez Mareta, ki mu prebava ni pustila, da bi se vsaj malo naspal. Jutro je neizmerno toplo, v avtu kaže 8 stopinj, pogledi na Kamniške in Julijske alpe pa, za tiste za volanom, precej nevarni. Zvone naglas razmišlja, če je cesta na Vršič splužena, potiho začnem tudi jaz razmišljati o tem, kajti ravno dva dni nazaj sem namontiral letne gume. Ma bomo že, letos sem moral peš na Erjavčevo od druge serpentine, tako da vse kar bo manj od tega bo super.

Malo čez sedem, prekrižanih rok stojimo na vrhu prelaza in zremo v “žalost” pod Grebencem. Vse splazeno in sonce že nabija “k pr norch”. Zraven parkira znan obraz iz Ilirske Bistrice, windsurfačica Katarina, ki jo bolj kot Mojstrovke zanima Nad Šitom glava. Nekaj se mi pritožuje nad zgodnjo uro, da kako je morala zgodaj vstat, nam je pa že vsem žal, da nismo bili na izhodišču vsaj dve uri prej.

Ja nč, nismo se pršli razvajat, gremo vsaj pogledat. Na Plazu zagledamo štiri predhodnike, počasi jim gre, kar bo verjetno veljalo tudi za nas, a bodo vsaj stopinje. Hitro se preobujemo, smuči že kar pri avtu navežemo na nahrbnike, Zvone se ubada z dilemo ali naj vzame puhovko s sabo ali ne, in ko mislim, da je zaključil z dilemami, zaslišim vprašanje: “A žolno rabmo?”. Uf, to bom kr preslišal, moral bi jo met že gor.

Otovorjeni ko mule zakorakamo proti trafiki in med opazovanjem Pripravniške grape bi se za vse tri izlet hitro končal že na asfaltu, ker nismo opazili zaplate ledu. Če nas je kdo opazoval, si je itak mislil, da smo še “včerajšnji”. Še predno smo stopili na sneg, je Ašič podal mnenje, da sploh ne bi poizkusili po grapi. Kratek zavzdih, ampak vedel sem, da ima prav. Fantje iz GRS že vedo. Tako smo zagrizli v trdo plazovino in čeprav se ni udiralo, smo po nekaj minutah metali iz sebe dol vse kar se je dalo. Ma da ti kapne od jaj… Malo pod Vratci smo prišli v senčen del in nisem si mislil, da bom aprila tako vesel sence.

Zašvicu ful. Foto: Žiga Ašič

Pogled na plazovino. Foto: Žiga Ašič

Na Vratcih ugotovimo, da imajo Primorci tudi še zaloge kuriva, a vseeno radi postrežejo s kakim pišem vetra. Tudi strmina je popustila in ko naredim prvi korak naprej zaslišim zadaj: “Ej počas, zdej pa hočm uživat”. Ko smo nekaj višincev višje pot nadaljevali na smučeh, pa se je pravljica šele pravzaprav začela. Izjemni razgledi, toplo sonce in sproščeno kramljanje o tem in onem so pregnali celo grenko spoznanje, da se ne bo dalo smučati čez Drevesnico, ker se je spodaj sneg že stopil.

Razgledi za bogove. Zadnja trenta in Bavški Grintavec nad njenim zatrepom. Foto: Žiga AŠič.

Neskončno igrišče. Foto: Žiga Ašič

Odločitev pade, da gremo kar naravnost na Veliko Mojstrovko in sicer po njeni zahodni strani, kjer je zaradi večje skupine predhodnikov že kar dobra smučina. S poti na Malo Mojstrovko skrenemo levo pod skalnimi skoki južnega pobočja Velike Mojstrovke in se podamo na cikcakasto pot navzgor po pobočju med Veliko in Zadnjo Mojstrovko. Snežna odeja izgleda odlična, vsem se že cedijo sline, vseeno pa se raztegnemo na lavinsko razbremenilno razdaljo. Res da je bilo s tem onemogočeno skupno komentiranje že drugega zaporednega poraza LA Kingsov v končnici NHL preteklo noč, a vseeno “bolje en kot vsi”. Zatopljeni v svoje misli, ogledajoč si mogočne stene in deviška pobočja okoli nas hitro dosežemo vrh, kjer nas pričaka kar lepa skupinica ljudi.

Zvone, pazi ovinek! Foto: Žiga Ašič

Lepe, a nevarne opasti na Zadnji Mojstrovki. Foto: Žiga Ašič

Z Zvonetom tik pod vrhom. Foto: Žiga Ašič

Na vrhu se oblečemo, ker smo premočeni do kože. Še danes ne vem kakšen je razlog, a Zvone nekako izusti vprašanje, če imamo čas pojest sendvič. Pogledam njega nato pa avtomatično na uro, nekaj minut manjka do pol desetih, se zarežim in “odobrim” okrepčilo z odgovorom, da v dolini pred deseto itak ne strežejo “ta kratkih”. Ja zgodnji smo, ampak misel, da bom doma prej kot načrtovano, že žene center za strateške premike v moji betici, kaj vse še lahko storim danes popoldne. Ko imamo dovolj razgledov, pospravimo opremo, ovijemo betice v plastiko, opravimo obveznosti do socialnih omrežij in krenemo v dolino.

Nasmejani obrazi in Triglav v ozadju.

Tisti na Mali Mojstrovki so se že podpisali. Foto: Žiga Ašič

Tistih nekaj metrov na ravnem vršnem delu, ko se je bilo potrebno porivati, kar tekmujemo, kdo bo prvi nad pobočjem. Napaljen kot bik se poženem navzdol po deviški strmini malo bolj levo, ko za mano kriči Ašič: “Ne tam so skoki, desno, desno”. Ustavim, se orientiram, vse je ok, prav sem. Vijugam dalje, ampak to ni to! To ni “putrček”, to je hudičevo težak južen sneg. Pod pobočjem se zberemo in še najboljša ocena stanja je, da tole “ni nek presežek”.

Zavedajoč se, da naravnost dol ne smemo, smo odričali dalje levo v smeri dobro vidne špure pod Grebencem. Na tem ravninskem delu smo užili celo nekaj tistega, po kar smo prišli. Mehak tepih na trdi podlagi in seveda pobočje, ki ga, vsaj tisti dan, še ni presmučal nihče. No, pa so se začele vaje za Rollinge. Smučal sem prvi in na sredi pobočja opazim samotno postavo, ki sedi na tleh s smučmi zapičenimi v sneg. Sam si za martinčkanje zagotovo ne bi izbral tega mesta in ker ravno smučam v tej smeri, zapeljem do nje in tam me pričaka simpatično dekle s prešernim nasmehom in glasnim “živjo”. “Čau! Je vse ok?”. Še vedno nasmejana mi pritrdilno odgovori in doda, da samo čaka dva prijatelja ter da smo se itak videli na vrhu. Obrazi in imena pač zasedajo najbolj kratkoročen spomin v mojih možganih.

Na tem mestu je bil tudi skrajni čas da mi trije skličemo en kratek sestanek o tem, kje in kako bomo dosegli Plaz, ki je bila edina možna smer smučanja nazaj do avtomobilov. Sam sem predlagal da se vseeno spustimo proti Drevesnici, tik pod skalnimi skoki pod Vratci, in potem poplezamo po grapici navzgor. Ašič nikakor ni bil zato in je na vsak način želel, da izkoristimo zalet, kolikor ga še imamo in se čimprej priključimo špuri po kateri smo prišli. Tistih nekaj višincev sestopa z Grebenca do Vratc je v takem snegu praktično nesmučljivih, ker je zelo ozko in nevarno za zdrs. Lahko sicer “abručaš”, kar pa je zelo mučno v tako mehkem in težkem snegu. Ampak vseeno se odločimo za to varjanto in brez pretiranega vzpona dosežemo ta del. Potrebno je bilo prečiti še nekaj deset metrov tik nad skalnimi skoki, kar je pognalo nekaj adrenalina po naših žilah. Sestop z Grebenca smo pa naredili v  posebnem slogu, ki se mu strokovno reče “gluteus maksimus direktno drsenje” oz. po domače “po riti”.

Bodoča olimpijska disciplina?

Na Vratcih zopet nataknemo smuči in se poženemo po Plazu navzdol. Smučanje po senčnem delu je bil čisti užitek, ker je bilo še trdo, na soncu pa že vse zorano in mehko, zato smo se držali skrajno desno pod steno in z lepimi vijugi dosegli plazovino na izteku.

Noge so neverjetno pekle, sploh za tako kratko pot, kar je dokazovalo, da je sneg res težak. Pogumno prečim plazovino, ker na levi strani opazim nekaj zaplat brez zmrznjenih kep. Držim se skrajno nazaj, da se s prednjim delom smuče kam ne zataknem, a ne traja dolgo, ko me skoraj katapultira naprej. Ko bi me vsaj, ampak smuča se mi ne odpne, temveč se ukrivi in stavim, da slišim rahel “hrrsssk”. Joj ne ne, ne da sm zlomil smučo, jebelacesta, a ni mogu majstr zjutri mal z ratrakom potegnit par špur. S pestrim asortimanom kletvic dosežemo trafiko in čez nekaj minut zadihani, a naposled le srečni, pripešačimo do avta, kjer nam vse, ko bi rekle naše mame, “z rit pade”.

Na vrhu nekajmeterske stene nafrezanega snega ob cesti zagledam Katarino, ki je ravno prismučala z Nad Šitom glave. Pravi da je blo vrhunsko. Ma ti boš mene, saj veste kaj, saj je vse prisojna stran. Nekako ji ne verjamem, a čez nekaj minut, ko vidim, da spet mašira proti Slemenovi špici, se sprašujem “kdo je tu nor”. Kakorkoli, mi trije se vsedemo v mojega karavana, v katerem smo res pogrešali dišečo smrekico, in poženemo hudiča, tokrat ne na vrh Vršiča, temveč proti Koči na gozdu. Ob srkanju piva z utrujenimi nogami na to kičasto soboto pozdravljamo prevešanje dopoldneva v popoldne in ugotavljamo, da bo Velika Dnina letos še zelo dolgo “zalita”.

 

Next Post

Previous Post

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa