365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Bojevanje z atlantskimi valovi

Maroko. Zahodnoafriška država v katero na stenskem zemljevidu s puščico za pikado nikoli nisem meril. Sem pa postajal pozoren na pogovore o dobrih “srfaških” pogojih, odkar se seveda ukvarjam s tem športom. Maroška prostrana obala namreč privablja valove iz Atlantika oz. jo le-ti oblikujejo.

Da greš windsurfat na valove, moraš že nekaj znat. Fino je, če znaš zataknit noge v zanke na deski, ker drugače je, če ne drugega, močno ogrožena tvoja moškost. Vodni štart mora biti čimbolj suveren, med dvema “bulama” se namreč niti približno nimaš časa kobacat na desko in iskat dvižno vrv. Skratka ti in oprema naj bi bila že kar dobro navajena en drugega, saj se res nimaš časa ukvarjati še s tem, medtem ko čakaš na vrsto za “pranje”.

Z “wave” pogoji sem se že srečal nekaj let nazaj na Fuerti, ampak takrat nisem niti najbolj vedel, zakaj pri vsej stvari pravzaprav gre. Vmes sem poskusil “dojeti” valove s “pedlanjem”, pa tudi več ali manj neuspešno. Zadeva se je malce popravila v Avstraliji, pa tudi leta prinesejo izkušnje, če mojster dela vajo. Žiga iz Quiksilver windsurf šole me je že lani povabil na njihov “wave windsurf camp” v Maroko. No, lani ni šlo skozi, letos pa je bila to takorekoč novoletna zaobljuba.

Takoj ko je bilo to možno sem potrdil svojo udeležbo in kupil letalsko karto, da je “za zihr”. Prvomajske počitnice sem preživel na Braču, v upanju, da po zimskem predahu malo “pridem not”, žal pa mi tam vetrovi niso bili naklonjeni. Tako sem z enim srfaškim dnevom v letošnjem letu z ekipo Quiksilver windsurf šole, nekaj starimi mački ter nekaj “začetniki”, poletel iz Trevisa proti Marakešu. Pot je bila, tako kot naslednjih šest dni na vodi, brutalna.

Ob enih zjutraj smo prileteli v Marakeš in potem več kot eno uro stali v vrsti, da “majstri” preverijo, koliko se naši obrazi skladajo s tistim v pasuših. Sledil je prevzem avtomobilov in nato še skoraj tri ure dolga vožnja do Sidi Kauokija, našega “doma” za naslednjih deset dni. Naletelo je, da vozim jaz. Konvoj šestih avtomobilov je s šoferji in z zobotrebci podprtimi vekami ob pol šestih zjutraj prispel v resort. Vse kar sem še absorbiral, je podatek, da je zajtrk ob desetih, nato pa sem padel v posteljo in oblečen kot ubit spal tiste štiri ure.

Še dobro, da je črta na sredi ceste, drugače bi ponoči zapeljali z nje 🙂 Foto: Dušan Šušteršič

Dnevi v Sidiju so se začenjali z jutranjim razgibavanjem ob pol devetih (razen prvega dne, ko smo “morning jogo” zgolj sanjali), pol ure kasneje je sledil zajtrk v približno dvesto metrov oddaljenem surf centru. Če doma zjutraj zaradi hitrega načina življenja na hitro nekaj vržemo vase, nas je osebje tukaj “prisililo”, da smo jedli počasi, ker je trajalo debele pol ure, da so na mizo znosili vse.

Zajtrk z razgledom. Foto: Jure Šosterič

Sicer izredno prijazni in ustrežljivi, a vrstni red jim nikakor ni šel. Šele zadnji dan smo jim uspeli dopovedati, da umešana jajca pridejo na začetku in ne na koncu, ko si poln sladke marmelade in palačink z arašidovim maslom.

Je pa bilo vsega na pretek, tako nihče ni šel tresoč v vodo, no vsaj zaradi lakote ne.

Prikupen windsurf center v Sidi Kaoukiju. Foto: Quiksilver windsurf school

Po zajtrku je sledil ogled video posnetkov prejšnjega dne s komentarji naših inštruktorjev. To so tisti trenutki, ko se zaveš, da je bil tvoj včerajšnji “največji” val visok le en meter in da je pri tvojem skoku “v višave” smernik komaj pogledal iz vode. Pa saj sem in tja se je našel kak hudo dober posnetek, katerega smo nagradili z aplavzom. Zanimivo pa je, da obstaja tisoč enih različnih trikov, pa si še vedno izmišljujemo svoje, seveda nenamerno. In potem je potrebno tak posnetek večkrat pogledat in si zmislit ime za ta trik. Hiša polna smeha torej.

Opremljeni z nasveti in vsaj v teoriji “naštelanih” pozicij rok, nog, trupa, jadra in deske smo nekje okoli poldneva začeli s pripravami na “session”. Večinoma smo svojo lastno opremo pustili doma, razen inštruktorjev in kake redke izjeme, moja oprema je tako ali tako bolj primerna za “jadranske” kot za “wave” pogoje.

Priprave na “session”.

Vsake toliko smo imeli tudi kak sestanek na plaži. Foto: Quiksilver windsurf school

Tud pomalcat je kdaj treba. Foto: Quiksilver windsurf school

Deske smo imeli več ali manj ves čas iste, tako da smo se ukvarjali (samo) z jadri. Vozil sem Starboard Quad 81L, ki se mi je izredno priljubila že prvi dan in najraje bi jo vzel kar sabo domov. Žal pa ne samo, da sem se težko ločil od nje, ampak sem imel zadnji dan priložnost potestirati njeno “krhkost” in pogledati še kaka je od znotraj. Seveda nenamenoma.

Jadra sem vozil med 3.7 in 4.2 kvadrata, zadnja dva dni pa 5.0. Prvih šest dni je res “žgalo” in to čedalje bolj. Vsak dan sem vzel kak kvadratni decimeter manj in ko me je s “trojko” pulilo iz zank za noge, enostavno ni bilo več zabavno. Ampak vseeno bolje, da je vetra preveč kot premalo. No, ali pa tudi ne.

Študiranje valov med pavzo. Foto: Quiksilver windsurf school

Prva dva dni smo “furali” v Sidiju in sta bila namenjena več ali manj spoznavanju z valovi ter učenju manevra “priti ven”, to pomeni znati prečkati “shorebreak” oz. točko kjer se lomijo valovi. Teorija za ta manever je enostavna. Opazuj sete valov, štartaj ko so valovi največji, pogovarjaj se z valovi in … naposled upaj, da boš imel tudi nekaj sreče. Hmmm, tole zadnje nisem rad slišal, sploh ker mi je že v prvem poskusu uspelo. Ali je bila to začetniška sreča ali pa suvereno obvladovanje razmer verjetno nikoli ne bomo vedeli, vseeno pa sem se izogibal solnice pri zajtrku in pljuval ob pogledu na črne mačke.

Master Učakar v akciji. Foto: Quiksilver windsurf school

V drugem poskusu, ko sem ravno tako “suvereno” odpeljal čez skoraj vse valove, me je zadaj čakal en “gospod” val. Pri ljudeh je tako, da ko jim enkrat rata, so drugič že “pametni”. Brez “zavor” sem poglisiral po njegovi gladki, deviški “rampi” in se na koncu celo malo odrinil. Odriv je bil absolutno nepotreben, že tako je bilo “learning to fly”. V zraku mi je spulilo opremo iz rok in nog, gravitacija pa je opravila svoje. Vse skupaj me je totalno presenetilo, ampak pristanek ni bil preveč boleč in nekaj minut kasneje smo vajo ponovili. Tokrat je bila zgodba podobna, le da sem pristal na jadru, ki je padlo pred mano v vodo. Auč.

Žiga je vse skupaj pokomentiral v njegovem mirnem slogu: “Mogoče ni treba it vedno na polno”.

Po nekaj dneh sem že precej bolje “pilotiral” 🙂 Foto: Quiksilver windsurf school

Kondicije mi trenutno res ne primanjkuje, a vseeno me je prva dva dni v noge nekajkrat zagrabil krč, “rajdanje” valov je res naporno. Ma kakšen magnezij, po dobri srfariji se regeneriramo s pivom. Prvi dan z Juretom pospraviva opremo in užgeva po šanku: “Habibi, dej dva hladna”. Hladna sta že bila, ampak “tamala”, postrežena v šalci za kavo. Res je strog tale Alah. No, prve dni je bilo vsaj to, proti koncu našega bivanja pa se je začel še ramadan in potem smo bili namesto piva “mrzli” mi.

Takole postreženo pivo smo pimenovali “magic capucchino” 🙂 Foto: Jure Šosterič

Drugi dan ni bil več izziv priti ven in nazaj, je bilo treba že kak val tudi ujet in ga “porajdat”. Na začetku sem imel kar težave, ker sem bil vedno prehiter. Potem sva šla z Žigo skupaj. Čakaj, čakaj, čakaj … ajde gremo! Od vsega navdušenja sem tulil, da so me slišali vsi in seveda preslišal nadaljevanje navodil “zavij, zavij v val”. Ne ne, tokrat ne, bom drugič, zdaj uživam in sem čisto zadovoljen.

Sem in tja so se naredile kar lepe “bule”. Foto: Quiksilver windsurf school

Po prvih dveh dneh uvajanja v Sidiju, smo naslednje tri dni hodili v Diabat, spot blizu Essaouire, ki je oddaljen kake pol ure vožnje. Tam so valovi bolj primerni za skoke kot za jahanje. En dan je bil noro dober, ostala dva pa malo preveč “brutalna”. Vsaj zame.

Konvoj na poti v Diabat. Foto: Quiksilver windsurf school

Diabat so nekateri poimenovali “čikn spot”, čeprav se ne bi strinjal 🙂 Foto: Jure Šosterič

Diabat je bil do nekaterih ljudi še posebej neprijazen. Jure je imel bližnje srečanje z lokom in je bil prisiljen počivat kak dan, Matej je dal čelno jadru (ali pa jadro njemu, ne vemo točno) in je “telečje” hodil nekaj časa po plaži, še najslabše pa jo je odnesla Nina, ki si je v dvoboju z valom zlomila kost na nartu in konec maroških počitnic preživela z longeto na nogi.

Sam med windsurfanjem nisem staknil sicer nobene poškodbe, sem pa jo zato pri supanju na valovih. Povsem nedolžen padec, se je precej brezveze končal z udarcem levega stegna v nos supa.

Pokazat nisem imel kaj, bolelo je pa je ko “sam satan”. Še en teden po tistem.

Večere smo preživljali povsem različno. Nekajkrat smo se odpeljali v Essaouiro na večerjo, največkrat na ribji trg na ribo, kalamare, škampe. Naročanje morskih jedi izgleda kot dražba, samo v obratni smeri, torej “plačaš, kolikor se zmeniš”. Najprej izbereš, nato se vsedeš in počakaš na postrežbo. Četudi še niso slišali za higienski minimum, ribe pripravijo odlično, le da ta nazadnje ne plava v vinu, temveč v fanti, cocacoli ali pa v sladki vodi.

Toliko izbire, da človek ne ve, kaj bi jedel.

Essaouira je tudi lepo mesto za sprehod po ulicah in nakupovanje spominkov. Prodajalci so prijazni, cene pa naravnane po tečaju “best price for you my friend”. Pletene kape, srebro in arganovo olje so najbolj zaželena roba in tega je v izobilju.

Po enem izmed takih “šoping” sprehodov, se nas je pet fantov povzpelo na vrh stavbe na robu mesta, kjer je streha predelana v “terasa” bar. Izredno lep ambient, z črno jazz pevko na odru ter z velikim pivom na meniju in kasneje tudi na mizi, je seveda botroval, da smo se malo “zataknili”. Čeprav so bile cene bolj kot ne “pariško skandinavske”, bi verjetno še dolgo sedeli tam gor, če ne bi tistega vrhunskega “jazzy mooda” kot strela z jasnega presekal obupen poizkus precej okajene angleške turistke odpeti tisto zagamano What’s up od 4 Non Blondes. Že raje med valovi goltam slano vodo, kot pa to poslušam.

“Jazzy mood” na strehi Essaouire.

Če nisi odšel v mesto, si počival v resortu ali pa si se odšel v surf center malo “priklopit” na medmrežje. Še največkrat smo se zbrali na terasi enega izmed apartmajev in “razkuževali” večerjo s tistim, kar smo prinesli s seboj ali pa kupili v brezcarinski coni na letališču. Dobre volje nikoli ni zmanjkalo, manjkala je le kitara, ki je morala zaradi oderuške politike zaračunavanja prtljage pri Ryanairu ostati doma.

Zadnja dva dni je po dveh dneh premora zopet zapihalo. Nasploh zadnji dan je bil bomba. Veter za “petke”, mi pa že “ufurani”. Sploh nismo hoteli iz vode. Ker se je veter malo polegel in ni tako “trgalo” smo si tudi malce več upali in sem in tja je bilo videti kakega od nas, kako se je opogumil in se vrgel v “loop”. Sicer neuspešno, ampak nekje je treba začet. Smo pa skakali in vriskali, pozabili na modrice, žulje in če ne drugega želeli izkoristiti še zadnji dan.

Je reku Matej: “Lej tkole” 😀 Foto: Quiksilver windsurf school

Po treh urah odličnega “sešna” sem začel razmišljati, da bo dovolj, da sem utrujen in da moram pustiti še kaj za naslednjič. Ujamem enega zadnjih valov in ko se spustim po strmini, se naenkrat nekaj metrov pred mano znajde kajtar. Še predno sem lahko karkoli odreagiral, je neznansko počilo in me nekaj močno udarilo po buči. Hvala bogu sem imel čelado. Takoj sem pomisli, joj ne štriki, čimdalj od njih. Bila je zmeda. On se je precej hitro pobral, meni pa se je odpel lok. Vidim Žigo in Andreja, kako sedita na deski in sprašujeta, če je vse v redu. Z mano ja, z opremo pa ne. Uspel sem zapeti lok in pridričati do obale, kjer so se pokazale poškodbe opreme. Deska spodaj prerezana z veliko luknjo. Čeprav ogromna škoda, vseeno bolje deska, kot moja noga.

Deska je “spila” kar nekaj vode.

Nekaj očividcev je z mano in s kajtarjem prilezlo z vode. Midva sva si segla v roko in opravičila en drugemu. Bil je lokalni učitelj kajtanja in se je celo ponudil, da popravi desko. Tarnal je nad bolečinami v komolcu ter v rebrih in iskreno sem upal, da nima kaj zlomljenega.

Tako se je zaključila “srfarija” v Maroku. S srečo v nesreči.

Nekaj ur pozneje sva se srečala pred surf centrom in naredila še eno fotko za spomin. Še vedno se je držal za rebra in na moje vprašanje, če je prepričan, da ni nič zlomljeno, z nasmeškom odgovoril: “No problem, even if it’s broken, no problem”. Simpatičen “usekan” fant, ni kaj, a vseeno upam, da bom nova prijateljstva naslednjič sklepal na drugačen način.

Nasmejana potem ko sva imela srečo v nesreči. Foto: Quiksilver windsurf school

Maroška izkušnja je bila drugačna in neprimerljiva z ostalimi windsurf počitnicami. Vmes sem nekajkrat celo pomislil, da valovi niso zame, da se bom držal “flat” spotov. Ampak mislim, da sem, tako kot večina mojih predhodnikov, postal na nek način “zastrupljen” in da se na valove zagotovo še vrnem.

Če ne drugega imam z njimi še nekaj neporavnanih računov.

Next Post

Previous Post

0 Komentarji

Komentatorska kabina

© 2018 365 dni povišanega utripa