V iskanju jamskega človeka

Pa kva je zdej to? Aja budilka. A že spet? Čak, zakaj že, aja danes gremo na Olševo. Bemti, a nism že včeraj vstal ob pol petih? OK, včeraj sem šel na Košutico, pa piknik smo imeli pri meni … Še predno zberem vse misli, med drugim tudi vse vrhunce včerajšnjega finala lige prvakov, je ura pol šestih, moji obe nogi pa trdno na tleh v kuhinji. Strah, da bom zaspal, je sedaj odveč, roke že same kuhajo “kafe”. Brez tega zjutraj žal ne gre.

Krasno frišno jutro, nebo skoraj brez oblačka, tišino “moti” le ptičje žvrgolenje. Od vsega tistega filanega piščanca in vratovine iz “sača” sploh nisem lačen, ampak dobro bi blo nekaj pojest, hoja navkreber te hitro “izpije”. Hvala bogu moji navadi, da je nahrbnik vedno že večer prej pripravljen, ter da so “cunje” že izbrane, res se mi ne bi dalo zdaj tega pakirat.

In seveda, da obstaja Nutella, ki ne glede na uro, počutje ali stopnjo lakote, vedno tekne.

Danes sem “gospod”. Zbor udeležencev sem naročil kar pred domačim pragom. Zakaj pa ne, če gremo naprej v smeri Kamnika in je dovolj mest za parkiranje? Ob šestih začnejo “kapljat” in po desetih minutah manjka samo še Timotej. Ker je najbolj zamujal, smo ga določili za šoferja enega avtomobila, Matic pelje drugega, Kristina tretjega. Eli tokrat nisem vzel s seboj, tako da sem svojo zadnjico “prislinil” na zadnji sedež Matičeve Škode. Uf, kako paše, ko enkrat nisi šofer!

Maja je že ob odhodu dokazala, da ni brez razloga cel teden spraševala, če moramo res ob šestih zjutraj na pot. Očitno ji zgodnje ure ne ležijo, saj je pustila odprta okna v avtu. No, če si mi ne želimo dežja na severovzhodu države, si ga ona še toliko manj v Ljubljani.

Prvi postanek smo naredili na Petrolu na kamniški obvoznici, kjer se nam je pridružil še četrti avto s tremi planinci iz Grosuplja. Skupaj nas je tako 18, večinoma starih znancev iz PD Grosuplje ter Gibit članov. In to v kakšnem “nepravičnem” razmerju. Trinajst deklet in pet fantov. Ja, zna se “uscat”, čeprav se je vremenska napoved dobro popravila. Maja, čimmanj opravljaj, če nočeš imeti mokrih sedežev.

Sem in tja sem morda malo zaprl oči, drugače pa bolj odsotno usmerjal Matica. V Solčavi mu že želim naročiti zavoj desno v smeri Podolševe, ko vidim, da so table “prečrtane”. Matic pelje naprej in ustavi, Kati desno, Timotej za njo. Zmeda. Čak, dej pelji do Merkatorja, da vprašam, kaj to za en hudič, tri tedne nazaj je bilo še vse v redu. Solčava je v nedeljo ob pol osmih zjutraj nič drugega kot mesto duhov. Lepa reč. Ravno ko prečkam cesto, da preverim obratovalni čas bifeja, se pripelje mimo kamionček cestnega podjetja. “Majstr ustav, ti boš vedel!” Prijazno mi zagotovi, da je cesta že zaprta, ampak bomo še prišli do Sv. Duha, z deli namreč pričnejo jutri. Ko se mu iz srca zahvalim, me še prosi “pa ne nbenmu rečt, da sm jst to reku”. Z nasmeškom na obrazu se vsedem v avto in tako ob osmih zjutraj pod turistično kmetijo Rogar vežemo vezalke na čevljih ter se pripravljamo na pot.

Zmaj Lintver je simbol hudega in nedoumljive naravne pravičnosti. Foto: Peter Kastelic

Vasica Sv. Duh pod Olševo je res idilična. Ponuja čudovite razglede in vprašanje Perota je bilo na mestu.

Zakaj bi sploh hodili na hrib, če se že od kle vse vidi.

Vreme je bilo odlično, nekaj oblakov nad Logarsko dolino, drugače pa “šajba”. In toplo. Začeli smo počasi, ker je pot na začetku precej strma in seveda si nihče ne želi vleči jezika za sabo že po dvajsetih minutah hoje.

Matic je že skoraj nepogrešljiva “metla” kadar je z nami. Foto: Peter Kastelic

Do Potočke zijalke smo naredili en krajši postanek za požirek ali dva, saj je bilo res soparno. Ko se teren postavi pokonci, pride do izraza kondicijska homogenost skupine, če ta seveda obstaja. Brez menjav vrstnega reda v skupini smo tako po približno uri hoda od izhodišča že stali na razglednem platoju pred jamo.

Učimo se celo življenje. Foto: Peter Kastelic
Kje pa je di Caprio? Foto: Peter Kastelic

Vhod v jamo je res čudovit, teren pred njo pa kot iz pravljice. Dovolj ravnine za večjo skupino in seveda prekrasni razgledi. Pustili smo si dovolj časa za kak prigrizek, fotografiranje, ogled notranjosti jame in prebiranje informativnih tabel, mimogrede pa tudi “zaflajštrali” kak žulj, da le-ta kasneje ne pokvari dobre volje. Če je greben Olševe prevelik zalogaj, se splača povzpeti vsaj do tukaj.

Od jame se pot strmo vzpne po grabnu desno od nje, kjer nam je v pomoč tudi jeklenica. Z vrha malo “počekiram” stanje in gibanje mojih varovancev. No glede na “žlobudranje” in smeh poteka vse v najlepšem redu. Še nekaj vzpona in že smo na razpotju poti.

Hodijo kot gamsi. Foto: Peter Kastelic

Prvotni načrt je bil, da najprej obiščemo Obel kamen (najvišji avstrijski vrh) in nato Govco, najvišji slovenski vrh in hkrati tudi najvišji vrh Olševe, a sem se po ogledni turi odločil za obratno varjanto. Razlog je bil spust z grebena do razpotja poti pod Govco, ki je izredno neroden za sestop, saj ni zavarovan in je krušljiv. Navzgor gre pa seveda lažje.

Razgledi na poti.

Tako smo lepo prečili pobočje Olševe po spodnji poti in ker ni bilo nobenih težav, smo v kar zmernem tempu nadaljevali proti vrhu. Ko smo dosegli vrh Govce, pogledam na uro, ki kaže točno dve uri hoje s postanki vred. Res pohvalno. Se pozna, da je bilo tričetrt udeležencev včeraj tudi na pikniku in so naredili dobre zaloge glikogena.

Ali pa je bila to jeza, ker je večina navijala za Liverpool.

Še nekaj metrov, bravo mi! V ozadju avstrijski vrh Obel kamen.

Prostrani vrh Govce sem si ogledal že zadnjič, zato se pri skali, kjer je vpisna knjižica, počim na travo. Postanek do nadaljnega. To se lepo sliši, mar ne? Sonček lepo greje, a se pozna višina. In bohnedaj, da se sonce skrije za oblak ali pa se pripodi meglica. Počasi si nadenemo puloverje, anorake in kape ter en pa po en polegnemo na travi. Vsake toliko zaokroži kaka čokolada, muffin, pa kak vic, kaka “pametna” ali pa vsaj poskus “pametne” izjave, kavka nad glavami, ustni ugovor oblakom, ki prekrivajo sonce, za nameček pa še Timotej malo “zažaga”. Kaj bi si človek še želel ob takem spokoju v dobri družbi? No in potem žal moram biti spet “ta grd” in po uri “čiliranja” predlagam odhod.

Ker smo že bili na kupu, skupinska fotografija in obvezen sebek ni povzročil prevelikega logističnega napora. Pospravimo smeti in krenemo v dolino.

“Say cheeseeese!”

Izraz da “gremo sedaj dol” so nekateri vzeli “za sveto”. Na razpotju namreč zavijemo desno navzgor in se strmo vzpnemo na grebensko pot, ki pelje na Obel kamen. Takoj ko se je zadeva izravnala, sem dobil od zadaj Majin bumerang “ej a nisi reku, da gremo dol”. Ok, priznam, bil sem premalo natančen, ampak zakaj tečnariš, če maš pa kondicije, da “rikverc” vse dvakrat prehodiš.

Pri povratku smo po vrhu grebena obiskali še avstijski vrh. Foto: Peter Kastelic

Avstrijci so na “svojem” vrhu postavili križ, mi pa na nekaj metrov oddaljenem razgledišču naš prepoznavni simbol, miniaturni Aljažev stolp. Ob njem smo naredili krajši postanek, Pero si je pa vzel nekaj minut za iskanje dobrih kadrov.

Pero na skrivaj šteje, če smo vsi. Foto: Peter Kastelic
Mogoče so pa bomboni noter 🙂 Foto: Peter Kastelic

Krenemo v dolino (sedaj zares), ko na spodnji poti, po kateri smo poprej hodili gor, opazim dva gorska kolesarja. Ni mi bilo čisto jasno, kaj tam počneta, ker ju čaka še tisti “nazajlan” del nad jamo. Ko smo se spuščali proti jami, nas prehitita. Vljudno se jima odmaknemo, previdno peljeta mimo in takoj je bilo razvidno, da sta mojstra te discipline.

Ampak vseeno, resno mislita it tam dol?

Testiranje velikosti tistega, kar imamo moški med nogami.

Nad zahtevnim delom sta se ustavila in ugotovili smo dvoje. Da sta Avstrijca in da nista vedela, da ju čaka takšen del. Ustavim skupino in vsi skupaj opazujemo, kako se bo zadeva končala. Eden izmed njiju je že zbiral pogum, da se dejansko odpelje ob jeklenici, a na koncu sta vseeno prijela kolesa v eno roko in sestopila peš. In potem meni govorijo, da sem “usekan”. Me je pa kak dan zatem kolega Gašper opomnil, da se mi je zadeva verjetno zdela tako nemogoča, ker se sam ne ukvarjam s turnim kolesarstvom in da naj se spomnim, po kakšnih terenih mi turno smučamo. Res je, turne smučarje bolj “razumem”.

“S ta hudga smo vn!” Foto: Peter Kastelic
Bolj gre navzdol bolj se režijo. Foto: Peter Kastelic

Pri jami smo naredili še ene dva “škljoca” in odpeketali proti avtomobilom. Oblaki so se vse bolj zgrinjali in nenazadnje nas je osvežilo tudi nekaj kapelj dežja, a se prav noben ni sekiral. Smo se pa vsi strinjali, da je bila še enkrat več zgodnja ura prava odločitev.

Na koncu nas je še malo “ofrišalo”, a nič resnega. Foto: Peter Kastelic

Za zaključek kaj dosti nisem govoril, saj je vse povedala Olševa sama. Res prekrasen izlet, odlična in hvaležna skupina, ki jo je v veselje voditi in dih jemajoča narava okoli nas. V Sv. Duhu so bile verjetno zaradi zaprte ceste zaprte tudi vse oštarije, zato smo prvo žejo pogasili v bifeju pod Iglo, skalnem obelisku ob cesti skozi Savinjsko dolino.

Ker smo pa ravno imeli avtomobile pri meni, smo pojedli še ostanke piknika prejšnjega dne in nazdravili na “zelene”, ki so ravno tisto popoldne osvojili državno prvenstvo. Verjetno zaradi vsega tega nogometa mi je zvečer “crknil” TV. V kakem drugem momentu bi se verjetno pošteno jezil, a tokrat se nisem, saj sem nekaj minut po neljubem dogodku od napornega vikenda “crknil” tudi sam.

2 Replies to “V iskanju jamskega človeka”

  1. Kje so bile pa čelade? 😉

    1. Na “ogledu proge” sem ocenil, da niso bile potrebne, čeprav škodit pa ne more 😉

Dodaj odgovor za Boško Prekliči odgovor