Utrujajoče počasi na Grintovec

Končno je tu. Zima namreč. Pa čeprav samo za odtenek. Za vzorec snega je padlo ob deževni fronti teden dni nazaj in ob precejšnji ohladitvi so se ustvarili pogoji, da prvega dne decembra na Krvavcu štartajo z novo sezono. Tako sem dan pred tem imel načrt otvoriti turnosmučarsko sezono s skokom na Zvoh, a sem si po Maretovem poročilu premislil. Proge so bile namreč narejene samo do vrha Krvavca, ob straneh pa je bilo seveda snega še premalo.

Tako sem petkovo popoldne raje izkoristil za načrtovanje sobotne ture, ki seveda (na žalost) ne bo vključevala smuči. Pred kakimi dvajsetimi leti bi rekel, da sem obrnil nekaj telefonov, danes se pa temu reče, da si jih nekaj poklikal na “fejsbukovem sporočilniku”. In ko sem Ašiču predstavil svoje načrte, ta pa je dobil odobritev njegove novopečene žene, sva bila zmenjena.

Moja prva želja je bila Skuta, ampak bi zaradi zaprte poti z Malih podov težko naredila krožno turo. In ker zaradi sveže zapadlega snega nisva vedela koliko ga je in kakšen je, sva se strinjala, da s težavnostjo ne bova pretiravala. Odločiva se za Grintovec.

Pa da ne bo samo sprehod gor in dol, bova še malo zaokrožila čez Velike pode.

Ker je Babsi ravno tisto popoldne prišla na “kofe”, jo povabim raven. Z veseljem potrdi udeležbo, ko pa ji povem kdaj zjutraj štartamo, je pa hitro uveljavila še permamentno dovolilnico za couchsurfing. Z Ašičem sva oba želela biti nekje do kosila doma, zato sva določila štart ob pol petih iz Ljubljane.

In tako se je začelo. S kavo in umešanimi jajci nekaj pred štiro zjutraj. Začuda me je ob brnenju budilke kar torpediralo iz postelje. Letna sezona je bila dolga in komaj sem čakal, da zagazim v sneg, da začutim mraz na obrazu, predvsem pa da zaslišim tisti značilni zvok škripanja derez. No daj Babsi, podvizaj se, pozna sva že.

Ko sem zaklepal vrata stanovanja, sem za trenutek postal in pomislil, da bi vseeno vzel še vrv. Eh, pa saj si že včeraj zvečer zmetal v nahrbnik vso robo. Če bi mislil, da je potrebna, bi bila že v avtu.

Žiga naju že čaka v Šmartnem, kjer prisede k nama in skupaj krenemo dalje proti Preddvoru. Med vožnjo nama pove, da je zraven povabil še Primoža, ki pa baje ne zaupa več svoji kondiciji odkar je postal vegetarijanec. No comment.

Ker se mi prepogosto zgodi, da zgrešim odcep za Suhadolnik s ceste na Jezersko, vozim počasi. Aha tukaj je. Kmalu smo na makadamu, ki pelje proti kmetiji. Ko pri označenem parkirišču suvereno zavijem levo navzgor, slišim zadaj “ej a ne boš tuki…”. Ma ne gremo višje, kdo bo natepaval to cesto, če ni treba. A kmalu za kmetijo od deroče vode razrita cesta prekriža moje namene, da bi naše riti pripeljal čim bližje. Hvala bogu sem vsaj avto obrnil in tako smo šli parkirat na uradno parkirišče.

Temno je kot v rogu, ko krenemo navkreber po razriti cesti. Kmalu jo zapustimo in zavijemo v gozd. Hodim prvi in kadarkoli dvignem glavo zagledam markacijo. Zgledajo sveže in res so na gosto. Že hočem pokomentirat, a se ugriznem v jezik. A čez nekaj minut si res ne morem pomagat in presekam tišino z “markiran je pa tko, ko bi ti dal gps v rit”.

Samo da sm odprl usta sem vedel, da mi bo kmalu žal.

Tempo je bil precej “razigran”, morda celo malo preveč za začetek in kaj hitro smo bili na zgornjem travniku. Na tistem, kjer sem želel parkirat. Nadaljujemo naravnost proti Taški in po prečkanju hudournika se pot začne vpenjat v ključih. Na tleh že zagledamo kak centrimeter debelo plast snega. Pičim dalje v hrib in me sploh ne gane, da pot ni več tako izrazita. Ne zmoti me niti, da markacije niso več tako pogoste. Vem, da se do votline sem pa tja malo izgubi. No, pa vseeno ne toliko.

Upočasnim korak. Gozd je sumljivo zaraščen, snop čelne svetilke šviga sem ter tja ter išče kaj pa drugega kot kakšno markacijo ali vsaj nekaj podobnega uhojeni poti. No, ko pa na svoji desni zagledam globok hudournik, vem da sem zaje…. Z Ašičem potegneva na plano vsak svoj telefon in začneva “klicat” v orbito. Sateliti so soglasni. Preveč sem se držal desno, torej se bo treba zdaj nekaj časa malo bolj levo, kajne? Čez par minut smo na pravi poti.

V votlini pred zavarovanim delom poti se zalesketajo ledene sveče. Skrnemo požirek in napademo nekaj skalnih skokov nad nami. Ura je malo čez šest in še vedno je temno. Pot je na tanko prekrita s snegom in dvoje stopinj pravi, da danes nismo prvi tukaj. Hodimo v tišini in vsake toliko se zazrem v temo, da počakam moja sopotnika. V vlažnem ozračju poplesavajo redke snežinke in iz ust kadeča se sapa. Ah ta spokoj. Obožujem ga.

Da so bili pretekli dnevi precej mrzli pričajo zaledeneli studenci, ki sekajo položno pot proti Kokrškemu sedlu. Na nekaterih delih jih je bilo potrebno obiti, ker seveda nobenemu ni bilo do izvajanja kakih trojnih akslov. Po prečenju ravnice pred zadnjim vzponom proti koči je že ravno dovolj svetlo, da ugasnem čelko. Temperatura je odlična, vetra ni, noge so hitre in v manj kot dveh urah lahko usmerimo poglede v Kamniško Bistrico.

Ob prvem svitu na Kokrškem sedlu.

Po nekajminutnem oddihu krenemo naprej proti bivaku pod Grintovcem. Snega je tukaj že do gležnjev in na mestih je že razmeroma trd. Ko se pot prevesi navzdol proti Jurjevcu postajamo vse bolj previdni in kmalu sledi Ašičeva komanda: “Dereze!”

Mordor 🙂
Nad Cojzovo kočo.

Pot do bivaka je nekako že nakazala, da na vrhu ne bomo tako hitro, kot smo si še zjutraj predstavljali. Pot je bila večinoma dobro vidna, a vseeno dokaj negotova. Sem ter tja si hočeš nočeš zagazil v mehak napihan kup snega. Takšno menjavanje trdote snega na poti pogosto izvabi na plano kako sončno kletvico, vendar smo bili še zelo spočiti in ura je kazala malo čez osem. Časa je še na pretek.

Proti bivaku. Foto: Žiga Ašič
Howdy how 😀 Foto: Žiga Ašič
Matr je navkreber.
Plac za fruštk.

Nanos snega pred vrati bivaka je jasno kazal na to, da danes tukaj ni bilo gostov. Na poti do sem sem se ravno “ufural” v hojo, a Žiga je hotel zajtrk na toplem, tako da smo si privoščili malce oddiha. Zdaj ko so vrata popravljena (bravo Boško), je bilo notri prijetno toplo in brez prepiha.

Kokr ti z rit pade 🙂 Foto: Barbara Buh

Po nekaj grižljajih zlimanih otrobov in suhih sliv smo zopet pognali okovane podplate na delo. Langsam, aber sicher, bi rekli naši severni sosedje. To da hodiš previdno je že ok, samo tempo je pa res počasen. Ampak ne gre hitreje. Zdaj sem hodil spredaj, napenjal oči, kje bi šla pot in vsak korak je bilo treba preverit. Snega je ravno dovolj, da je prekril skalne razpoke, a premalo, da drži tvojo težo. Kot bi prečil minsko polje.

Dolgi hrbet, Štruca, Skuta. Foto: Žiga Ašič
Veliki podi so za nami. V daljavi še vedno Mordor 🙂

Pri zadnjem vzpon(čku) proti Mlinarskemu sedlu smo morali malo stisnit zobe. Bili smo utrujeni od utrujajoče počasne hoje čez Velike pode, zdaj pa je blo potrebno pa še pregazit strmino, kjer je bilo snega čez kolena.

Vrisk zadovoljstva ob pogledu na sončno obsijane Visoke ture na drugi strani je poplačal naš trud.

Proti Mlinarskemu sedlu. Foto: Barbara Buh

Zdaj je sledil še ključni del poti. Prečenje grebena proti Grintovcu. Nadenemo čelade in za vsak slučaj si z gurtno pritrdim cepin na sebe. Babsi vzameva v sredino. Začetek prečenja ima res smotan del, kjer se je potrebno skobacat med dvema skalama, v snegu ko ni nekega trdnega stojišča je pa še vse težje.

Napredujemo zelo počasi. Babsi sem vseskozi prigovarjal, da naj zaupa v opremo. Da bodo dereze zdržale, da naj pogumno zatakne cepin za skalo. Zimska oprema je za uporabljat, ne za gledat. Razen nekaj negotovosti na ključnih delih ji je šlo odlično. Ašič je bi spredaj v svojem svetu, verjetno na polno užival kot jaz.

Varljive plasti ledu na skalah.
Matr je fletn 🙂 Foto: Žiga Ašič
Po vseh štirih. Foto: Žiga Ašič

Pot na nekaterih mestih teče povsem po vrhu grebena, široka je pa malo več kot za dve stopali. In tam je napeta jeklenica skoraj tik nad tlemi, da te mogoče celo bolj ovira kot pa ti je v pomoč. In tam se je malo zataknilo. Navržem nekaj spodbudnih besed, češ daj daj, na “gloknerju” je blo še bolj “skeri”. “Ja vem, ampak tam sem bila navezana”.

Potiho zakolnem, kako sem lahko tak bedak. Res bi prav prišel tist štrik, ki prav lično zvit visi v stalaži doma na toplem. Ampak jeza sedaj ne bo pomagala. Bo pa sigurno nekaj, kar nikomur ni v ponos, ampak je pa v tistem trenutku dejansko najbolša rešitev, in sicer če ne gre peš, pa jahaš. Ob opazovanju tega dejanja, nas je vse tri popadel smeh in ko je premagala še spust ob jeklenici, je na vzponu proti vrhu že kričala, da v dolini da za liter.

Ma ne za enega, za dva.

Zatopljen vsak v svoje misli.
Še zadnji dobro zavarovan spust.

Šest ur in pol trajajoč vzpon se je zaključil s stiskom rok in širokimi nasmehi na s soncem obsijanih obrazih. Če sem še včeraj “vihal nos” nad Grintavcem, mi je danes ponudil turo za anale. Hvala ti.

Na vrhu smo bili sami, očitno vremenska napoved ni bila dovolj dobra, da bi na ta priljubljen vrh vabila trume pohodnikov, kot je to v navadi. Popijem še zadnje kaplje čaja in razmišljam, kdaj mi je nazadnje zmanjkalo pijače, sploh na polovici poti. Ne vem, ne spomnim se.

Sebek št. 1 Foto: Žiga Ašič
Sebek št. 2 Foto: Barbara buh
Sebek št. 3
Pogled na prehojene Velike pode in levo greben med Mlinarskim sedlom ter Grintavcem. Foto: Barbara Buh

Odhod bi verjetno predlagal še prej, a sem moral nekako odmehčati tisto frutabelo, da sem jo spravil po grlu. Misel na sestop me je zopet naredila malce ravnodušnega, včasih ni najbolje, če veš kaj te čaka. Grintovčeva “streha” je bila ravno prav zalita, da je šlo dol ultra hitro. Srečali smo nekaj pohodnikov in presenetilo me je, da nihče ni imel derez. Mi smo jih namreč sneli šele v izravnavi pri Jamah, saj je bila pot do tam precej ledena.

Dolga pot domov.

Utrujenih nog smo sestopali po “stari poti” proti Suhadolniku in zdaj sem že pošteno čutil kolena. Ampak v čudoviti popoldanski kulisi, ko sončni žarki pronicajo skozi redke macesne, sem užival v slehernem koraku. Malo pred avtom smo se vsak po svoje še zahvalili en drugemu, v smislu “hvala, da si me zbrcal, da sem šel”, “hvala za družbo”, “hvala, da sta me vzela zraven” itd.

Ko veš, da svoje zadovoljstvo lahko deliš z drugimi. S tistimi, ki ga razumejo. Ali ni to nekaj najlepšega?

Dodaj odgovor