Triatlon. Kaj je že to? Aja, to je tisto ko najprej malo plavaš, pol kolesariš, na koncu pa še malo tečeš. Vse tri discipline so same po sebi privlačne, navadnim smrtnikom dostopne, priljubljene pri množicah, mogoče za marsikoga celo nič posebnega.
A združitev vsega trojega v eno samo tekmo je vsekakor svojevrstna izkušnja.
Vsake priprave naj bi vsebovale tudi generalko. In generalka za udeležbo na jesenskem polovičnem Ironmanu v Kopru je bil triatlon za pokal Istre, in sicer disciplina “olimpik triatlon”, kjer moraš preplavati 1500m, odkolesariti 40km in odteči 10km. To je bila na tej prireditvi najdaljša preizkušnja in zelo grobo ocenjeno nekje polovica tistega, kar me čaka septembra.
Čeprav sem bil na triatlon prijavljen že dlje časa, so bili dnevi pred tekmo zaradi logistike precej stresni. Triatlonski dres, ki sem ga naročil preko spleta, je namreč še rezal valove Indijskega oceana (v času pisanja tega članka še vedno to počne), tako da sem si ga moral nekje sposodit. Hvala bogu mi je bil prav Anžetov dres in seveda hvala Anžetu, da mi ga je tudi posodil.
Podobna zgodba je bila z neoprenom, kjer sem bil še bolj lahkomiseln. Zakaj bi kupoval nov neopren, če imam doma že dva, sicer windsurferska, ki sta za plavanje na dolge razdalje bolj ko ne neuporabna, tako da si bom raje za tisti dan enega sposodil. Ta ideja bi me kmalu stala nastopa, saj mi nihče ni hotel posodit neoprena. No, ko sem dva dni pred tekmo bil primoran iti v “šoping”, mi je ob pogledih na etikete s cenami postalo jasno zakaj. In prav nobenemu nič ne zamerim. Ko sem se že sprijaznil, da bom vseeno probal odplavat v “shortyju”, sem v Decathlonu dobil super plavalni neopren za res spodobno ceno.
Težav pa še ni bilo konec. Tri dni pred nastopom smo namreč dobili obvestilo, da imamo tečajniki AO Kamnik dvodnevno plezalno turo, katero zavoljo gnilega vremena v zadnjem obdobju že vsi nestrpno čakamo. Bil sem res v veliki dilemi, a kljub temu, da je to edina priložnost, da okusim triatlon pred ironamanom, sem se vseeno odločil, da grem plezat. Z veliko slabe volje sem že pisal organizatorju za povrnitev stroškov štartnine, ko me je naslednji dan “rešil” sneg. Zaradi novozapadlega snega je bila tura odpovedana, dilema pa le še bled spomin.
Tako sem se v soboto “multišportno” oborožen odpravil … recimo temu … v neznano 🙂
V Kopru sta me že čakala Andrej in Polona. Z Andrejem, kolikor se le da, skupaj trenirava, saj sva nekako v istem “zosu”. Oba sva namreč za rojstnodnevno darilo dobila prijavnino na “polovičko”.
Toplo sonce in sprehajanje v “flipflopkah” ob morju je po vsem tem deževju res blagodejno vplivalo na nas, tako da smo židane volje opazovali dogajanje na prireditvenem prostoru. Vse se je dogajalo pri vhodu na mestno kopališče v Kopru, kjer je bil štart in cilj ter tudi menjalni prostor.
In tam je bilo kaj za videti. Za začetek so pripeljali v cilj povsem premočenega in premraženega fantka, ki je od utrujenosti pri teku s pomola padel v morje. Kmalu po štartu “sprint” triatlona, je reševalni čoln pripeljal na obalo povsem izmučeno punco, ki je z neustavljivim kašljem potrdila, da res ni dobro, če popiješ preveč morske vode.
Močno sem zazijal ob pogledu na dve tekmovalki, ki si očitno nista imeli časa po plavanju nadeti nogavic in sta kolesarili in tekli brez njih, a sta si vseeno pri menjavi kolesarskih čevljev za tekaške vzeli čas za oskrbo žuljev. In seveda nenazadnje sem svoje ničelne izkušnje s triatlonom dopolnil z dejstvom, da si nekateri čisto zares oblačijo neoprene v belih rokavičkah, da jih ne poškodujejo z nohti. Svašta.
Stari si ziher, da si na pravi tekmi? Črni številki 311 na roki in nogi sta me opominjali, da očitno sem.
Menjalni prostor se je za nas odprl ob pol petih, pol ure pred štartom. Z Andrejem sva takoj naredila manjši prometni zamašek, ker na vstopu nisva imela čelad na glavi, kar je bilo očitno nujno. “Zakva pa to”, me vpraša Andrej. “Ja stari, a ti zgleda, da vem?”, je bil moj odgovor med zapenjanjem paščka, kar je bilo tudi obvezno.
In kam zdej? Z očmi parkrat premerim menjalni prostor in študiram, kje je najboljša pozicija. Namen tega seveda ni bila čimhitrejša menjava, temveč zgolj to, da bom sploh našel svoje kolo, ko bom ves “munjen” prišel iz vode. Če bom sploh, seveda.
Kolesi s sedežem zatakneva na stojalo in razporediva opremo. Tekaški čevlji na levi, kolesarski na desni. Ne, bolje bo če bodo kolesarski na levi. Čelado zataknem za balanco. Ne, ne bo dobr. Bom jo raje položil na balanco. Sam kam pa dam zdaj sončna očala? U čak, štumfi so še zviti, fajn bi blo to odrolat. A sem kaj pozabil? Kaj sploh še rabm?
Ob vseh teh vprašanjih v glavi se zdrznem. Dej kaj kompliciraš, spokaj se že ven iz menjalnega prostora. Na izhodu se obrnem in stečem nazaj h kolesu. A MAM RES VSE PRŠTIMAN? Ok, mam. Pri izhodu se še enkrat ozrem nazaj. Ok, se pravi k prtečem iz vode, drugo stojalo z desne… ne … če prtečem iz leve, se pravi tretje stojalo od leve proti desni, nekje na začetku … ne … prvo stojalo od stojala za tekmovalke levo, nekje bl na začetku, rdeča balanca. Jap, balanca ovita v rdeč trak je bila dobro vidna. To bom miže najdu.
V prijetni senci pod borovci si na pol oblečeva neoprene in Polona naredi obvezno prvo polovico kolaža “before/after” ter nama začeli srečo. Odideva na pomol, kjer je bil deset minut pred štartom napovedan “sestanek” s tekmovalci. Še ena stvar, ki si je nisem čisto znal predstavljati. O čem točno bomo sestankovali?
Nadenem si plavalno kapo, ki sem jo dobil ob dvigu merilnega čipa. Plavalne kape nisem imel na glavi najmanj dvajset let in sem seveda pozabil, da z njo zelo slabo slišiš. Predno sem vse to poštudiral, je sodnik že odtulil svoje v megafon, tako da sem Andreja potrepljal po rami “ej kje mormo plavat?”. Pokaže mi dve oddaljeni boji v smeri Žusterne in dve pred vstopom v ograjeno kopališče. Huh, kr precej, si mislim. Čak ej, kaj si reku? DVA kroga? Fak.
Pogledam proti Izoli. V obraz mi piha prijeten maestral. V daljavi vidim pisana jadra, ki v modrino rišejo bele črte gor in dol. Kaj sploh delam tukaj in zakaj nisem tam?
Poskačemo v vodo. Ni tako mrzla, kot sem pričakoval, čeprav po stopinjah nima kaj dosti več od prvomajskih temperatur, ko dobesedno nisi mogel tišati glave v vodo. Naredim nekaj zamahov. Slana voda v kombinaciji z neoprenom res pripomore k plovnosti. Ozrem se okoli. Andreja ni nikjer. V črnih oblekah in modrih kapah smo vsi enaki, res težko razločiš kdo je kdo. Pripravim uro. Neverjetno sem miren in kljub vsemu zelo samozavesten. Mogoče celo malo preveč. Ne maram plavanja, a hvala bogu bo to kmalu za mano in potem bo samo še uživanje na kolesu in teku. Sirena zatrobi. Štart.
Zapodim se v peneče morje. Prvih vdih na desno, fašem val v obraz in prvi deciliter slane vode steče po grlu. Drugi vdih, ponovi vajo. Vdahnem na levo, katastrofalen občutek, to je moja slabša stran. Dvignem glavo, boja se zdi neverjetno daleč in okoli mene vse šprica. Z roko se dotaknem ene noge, z drugo nekega telesa, pogledam na levo, pomol je nepremičen. A sem se sploh kaj premaknu? Objame me nelagodje. Res se ne počutim ok. Ustavim se.
Lebdim na mestu in oblije me val razočaranja. To ni zame. Od nekdaj nisem maral plavanja in očitno z razlogom. Odstopil bom. Do pomola imam samo nekaj metrov in bom rešen teh muk. V mislih že pišem oglas na Bolhi, da prodajam štartnino za Ironmana. Res redko kdaj imam občutek, da nečesa ne zmorem, a tokrat sta se mi dva kroga okoli boj zdela enostavno nemogoča naloga.
Nimam pojma koliko časa je vse to trajalo, v vodi zgubiš ves občutek za čas. Vem samo, da za mano ni bilo nobenega, da sem zadnji plavalec in da se je morje okoli mene malo umirilo. Zajamem sapo in začnem počasi vrteti roke. Prvi vdih, drugi vdih, umirim se, ujamem ritem. Že po nekaj zamahih ujamem zadnje tekmovalce, boja je sicer že bližje, a prvi plavalci so že zdavnaj mimo nje.
Andrej je gotovo že daleč spredaj. Boljši plavalec je od mene in glede na moje kolobocije drugega ni za pričakovati. Neverjetno hitro sem okoli boje in začnem razmišljat, da niti ne plavam tako slabo. Zdaj smo tudi plavali v drugo smer in valovi mi niso motili dihanja. Prehitim še nekaj tekmovalcev in povrne se mi samozavest. Zadeva mi celo postaja všeč.
Uspe mi zaključiti prvi krog in zagrizem v drugega. Drugi je lažji, saj veš da je zadnji. Zdaj sem imel situacijo že malo bolj pod kontrolo. Na svoji desni sem imel plavalca z enakim tempom, ki mi je držal smer. Na trenutke sem se počutil preveč udobno in sem se zbrcal, da sem plaval hitreje. Še vseeno sem na tekmi.
Zadnji obrat in samo še finiš do obale. Čeprav vem, da kaj dosti v zadnjih metrih ne morem nadomestit, dam vse od sebe in plavam na polno. Stopim na prodnato plažo, se dvignem in padem v znak nazaj. U bemti, sm kr zjeban. Splezam na pomol in začnem teči po rdečem tepihu. Tudi malo se mi ne sanja, koliko časa sem plaval. Verjetno celo večnost. Nima veze, važno da sem na suhem.
Slišim Polonin glasni “dejmo Žiga, ajde”. Saj bi se ji nasmehnil, pa sem se ubadal z neoprenom. Kateri bebec je skonstruiral zadrgo, ki se odpira od zgoraj navzdol. Slečen do pasu pritečem v menjalni prostor in se oprezam za kolesom. Iščem rdečo balanco. Prisežem, da so kar naenkrat imela vsa kolesa rdečo balanco. Po logičnem drugem kriteriju iščem osamljeno kolo, saj je Andrej gotovo že odplaval. Kje dfak je moje kolo?
Končno ga zagledam, seveda ne v tej vrsti, kjer se nahajam. Stečem okoli stojala do kolesa, ob katerem je še vedno Andrejev kolo. Ni ga še iz vode. Ne gre mi v glavo. Zberem misli, se obujem ter nataknem čelado. Ravno ko zagrabim kolo zaslišim znan glas “ajde stari gasa”.
“Stari, kva se je pa teb zgodl?” “Ma zalutal sem.” Uspem izdahnit “o jeba” in odstopicljam do črte, kjer lahko zajahaš kolo.
Poženem se proti tržnici. Zadihan niti nisem, ampak roke me bolijo, da komaj držim balanco. Seveda, to je neznan svet, menjava, ki je še nisem preizkusil. Smer vetra je še vedno ista. Proti Izoli bo v prsa, nazaj pa v hrbet. In čakajo me štirje taki krogi. Pogoltnem gel in naredim nekaj požirkov pijače. Na kolesu je prijetno, ni prevroče.
Pri Žusterni zagrizem v veter in ravnina mi odpre pogled na ostale tekmovalce. Smo kar precej razredčeni. Ujamem prvega in grem dalje, nato pa dosežem manjšo skupinico. V zavetrju se nadiham in sprostim. Veter precej močno piha, reveža pa nihče noče zamenjat. Vstanem iz sedeža in odhitim na čelo kolone. “Ajde, dejmo se menjat”, zavpijem in močneje pritisnem na pedala. Občutek je fantastičen, ko so noge “taprave”.
Malo pred mano opazim še dva tekmovalca in potrudim se, da ju ujamem. Za mano ni več skupine, očitno niso priklopili. Sedaj smo trije in kmalu sledi prvi obrat. Nazaj gre res hitro. Prvi ni kazal znakov menjave in tudi sam se nisem ponujal za menjavo, čeprav mi je bilo zadaj precej udobno, kljub hitrosti čez 40km/h. Ne pretiravaj, čaka te še tek. In ne pozabi piti.
V isti zasedbi zaključimo prvi krog in se zopet poženemo proti Izoli. Gospod v zelenem dresu spredaj je dobro vzemal ovinke in napeti sem moral vse moči, da mi ni ušel. Sedaj bi bil čas za menjavo, a kolesar za njim se ne zgane. To mi gre na jetra. Vstanem in se postavim v ospredje. Uf, to je pa druga zgodba, bo treba kr grist.
Zdržim nekaj minut, potem pa nakažem menjavo. Drugi se naredi francoza. Dej ne me jebat. Vztrajam še malo, nato pa očitno neham poganjat in se pomaknem na levo. On opet ništa. Gospod v zelenem ga grdo pogleda in prevzame vodstvo. Saj razumem, če ne more, ampak vsaj zini, da ne moreš. Očitno sva bila z zelenim kolesarjem istih misli in sva se ga še pred obratom s nekaj hitrimi menjavami tudi otresla.
V smeri proti Kopru opazim Andreja in se zaderem nekaj spodbudnih besed. Vem, da mu je kolo šibka točka, a je v kar števični skupini, kar je ok. Pred vstopom v Koper naju bodri Polona, ki se ji kasneje pridruži še Špela. Lepo je imeti navijače ob progi.
V tretjem krogu se je počasi, vendar vztrajno začela kazati utrujenost nog, a nisva popuščala. Malo naprej zagledam večjo skupino.
Odločitev ujeti skupino pred seboj je lahko dvorezen meč. Če jih ujameš si na konju, če pa ne, si pa na psu. Simpl.
Prestavim dva zobnika nižje in se stoje poženem za njimi. Zdej ni več poti nazaj, morava jih ujeti. Tik pred obratom nama to tudi uspe in tekmovalcu za mano pokažem dvignjen palec. “Bravo, bravo” potrdi najino sodelovanje.
V skupini hitro prideva k sebi in se takoj vklopiva v menjave. Že ko sem mislil, da bo šlo tkole zlahka, jih nekaj odpade. Pred vstopom v zadnji krog zapustiva skupino in kreneva sama naprej. Vendar pa so bile noge že načete in veter premočan, tako da naju nekaj kolesarjev dohiti. Pritiskamo na pedala, zdaj ni več časa za taktiziranje. In z utrujenostjo pade tudi koncentracija. Pri prehitevanju skupine sem z desnim kotičkom učesa ujel nekaj, ne vem točno kaj, ampak vedel sem, da se ne bo dobro končalo.
Zasliši se kričanje “paziiii” in zvok nabijanja koles. Na moji desni se vse začne valiti. Odvijem levo in stisnem bremzo, kar me je za nekaj trenutkov postavilo v “speedway” pozo. Nekako se ujamem, zberem misli in priklopim nazaj tekmovalcem pred mano. Ne upam si niti pogledati nazaj.
Zadnje metre kolesa sem izkoristil še za “požirek” gela in nekaj požirkov pijače ter predvsem za nekaj globokih vdihov, ki jih bom pri teku še kako pogrešal. Predno stopim s kolesa pogledam na uro, ki kaže minuto čez eno uro. Odlično smo tole odpelal.
Odtečem do svojih stvari. Sedaj z iskanjem mesta nimam težav. Noge so začuda čisto ok. Hitro preobujem čevlje, ampak zavezovanje vezalk mi zaradi tresočih rok povzroča nekaj preglavic. Nenormalno sem žejen, čeprav sem čisto dovolj pil na kolesu. Drugi bidon na kolesu je še skoraj poln in ne morem se upreti, da si usta napolnim z izotoničnim napitkom.
Bedak. Ta poteza, me je stala trpljenja prve tri kilometre na tekaški trasi.
Glede na vse tekaške izkušnje bi res lahko vedel, da klokotajoča pijača v želodcu ni ravno nekaj, kar bi si želel pri teku. Prehod iz kolesa v tek sem kar precej treniral, tako da sem približno vedel kaj me čaka in da je treba iti z glavo na pot. A vseeno so me lahke noge in tekmovalno vzdušje prevzele, da sem začel prehitro. Tempo v prvih dveh kilometrih je bil pod štiri minute na kilometer in kmalu se je oglasil “bodlc”. Moral sem upočasniti.
Po zaključku prvega kroga me je “zeleni dres” prehitel nazaj. Takrat še nisem vedel, da je bil to moj “buddy” na kolesu. Potrudim se, da se mu spet priključim. Težko je, a nimam izbire, moram ga držati. Ko sva zopet z ramo ob rami me vpraša, koliko imava tempo, ker je njemu namreč zatajila ura. “Štiri dvajset”, mu zadihano odvrnem in guram dalje.
Na okrepčevalnici na koncu promenade zagledam Andreja. Vzame flaško vode, skrkne požirek in mi jo poda, ko se srečava. Hvaležno mu zavpijem “ajde zdrži”, pograbim plastenko in si vsebino zlijem po glavi. Osvežitev paše “ko ata na mamo”. Na pešpoti do Žusterne sta Polona in Špela, ki glasno navijata. Vsaka spodbuda je dobrodošla, ko si na koncu z močmi.
Obrnem nazaj proti Kopru in počasi se mi vrača pravi občutek. Tek je le moja paradna disciplina, tukaj sem najboljši. Malce dvignem tempo, ker vem, da sem v drugi polovici tekaške trase, a brez pretiravanja. Drugi krog je kmalu za mano. Splaknem usta s kozarčkom vode in zagrizem v zadnji krog. Zdaj me že počasi preveva tisti občutek, da bom zmogel. Zadnji krog. Samo še do Žusterne in nazaj.
V zadnjem krogu ni bilo potrebno več taktizirat in zato obrate dvignem v rdeče območje. Četudi sem tekel na vso moč, še vseeno ni bilo tako težko kot prve tri kilometre, ko je bila skušnjava po hoji res velika. Zadnji kilometer je bil hiter, morda celo z nasmeškom, kdo bi vedel. Ni bilo potrebno zaviti več okoli stavbe, temveč samo še mimo menjalnega prostora v cilj.
Podoživim trenutke iz Valencie, ko sem pretekel svoj prvi maraton. Sicer je bilo takrat veliko težje, pa vseeno, občutek je enak. Zmaga, ki je samo tvoja in katere ne boš pozabil nikoli. Ob prečkanju ciljne črte mi pogled uide na semafor, na katerem piše 2:20:11. A je to sploh mogoče? Računal sem na rezultat nekje med 2:30 in 2:45.
Oprem se na kolena in diham. Nikamor se mi ne mudi. Na cilju sem. Medtem ko lovim sapo, se mi približa deček in počepne pred menoj. S težavo dvignem glavo in ga pogledam. Brez besed mi nameni nasmešek in mi previdno, kot bi me ne hotel motiti pri moji meditaciji, odpne merilni čip z noge ter brez besed oddide stran. Ne vem zakaj, ampak dejanje se mi je res zdelo prisrčno.
Zravnam se na noge in ozrem nazaj. Zagledam Samota, gospoda v zelenem dresu, ki mi stisne roko in me objame. “Hvala ti, brez tebe ne bi zmogel”. Očitno sem mu bil pri teku v pomoč, čeprav sam nisem imel takega občutka.
Malo za njim priteče v cilj še Andrej. Padeva si v objem. Prvi triatlon je za nama. Hudo dobr.
Sonce tone v horizontu in nasmejani srkamo pivo. Z Andrejem si še najmanj trikrat čestitava in hitiva analizirat dogajanje na progi. Občutki so fenomenalni. Ob mraku se vsedem v avto, iz radia glasno odmeva Slavkov glas in pesem Dom refoška in ljudi. Smer Novigrad. Čaka me še prijetna naloga. Obisk prijateljev tekačev na Gibit aktivnem vikendu, ki so dihali z nama. Toliko jim imam za povedat.
Koper, vidimo se septembra.
