Na drugi dan letošnjega leta smo se z Babsi in Perotom šli sprehodit na Veliko planino. Vremenska napoved ni bila najlepša, zaradi česar je bilo zelo malo obiskovalcev. Ne vem, če se mi je kdaj zdela tako spokojna in idilična. Med hojo sem se spominjal, kako lepo je tukaj ponoči, ko opazuješ zvezde in se luna odseva v snežnih kristalih. To sem doživel namreč dober teden nazaj na Sveti večer. Naenkrat se mi je utrnila ideja, da organiziram nočni pohod z baklami.
Rečeno, storjeno. Po posvetovanju z “šefi” pri Gibitu, smo določili datum. Za dan v tednu sem izbral petek, ker se bomo domov zagotovo vrnili ob pozni uri. Že prej sem malo interno povprašal kolege, če jim je ideja všeč in vest se je hitro razširila, tako da so se prijave hitro zapolnile. Na koncu se nas je na pot odpravilo petindvajset “dvonožcev” ter “štirinožka” Eli.
Zadnjih nekaj dni pred odhodom je bilo vreme zelo pestro. Kraljevale so izredno nizke temperature, pihal je močan veter in po malem je tudi skoraj vsak dan snežilo. V zimskih razmerah včasih težko predvidiš stanje poti celo en dan naprej, a ogled razmer sem lahko zaradi urnika naredil le v ponedeljek. To je bila popoldanska rekreacija za v anale. Na Kranjskem raku sem naletel na pravo sibirijo. Krog sem opravil na smučeh, zato je šlo mnogo hitreje, a vseeno sem se v avtu “odtajal” šele v Kamniku.
Po ogledni turi nekaj dni pred pohodom.
V petek se ob šestih popoldne zberemo v Kamniku. Vremenska napoved ni najboljša, tako da iskanje novih ozvezdij odpade, a vseeno naj ne bi bilo padavin, močnega vetra in tudi temperature so se malce dvignile. No ja, na zbornem mestu rahlo rosi, nekaj sto metrov višje pa “nežno” sneži. Na Kranjskem raku se začnejo priprave na pohod. Na tla postavim gajbo drv in vsak vzame kako “klaftro”, da bomo na vrhu zakurili ogenj. So ljudje, ki že brez navodil vedo, da ponoči potrebuješ svetilko, in so ljudje, ki berejo navodila, kaj je potrebno vzeti s seboj. No, Karl ne spada v nobeno izmed njih, zato mu “podturim” eno od rezervnih čelk, ki jih imam s seboj. Prižgemo dve bakli, ki v soju vseh čelnik svetilk seveda ne prideta do izraza, opravimo uvodni pozdrav in se z nasvetom, da če se izgubiš, je bolje, da se v dvoje, krenemo na pot.
Preštejte se, smejte se.
Gaz je dobro vidna, pot pa je precej mehka, zaradi nekaj centimetrov novega snega. V prijetnem pogovornem tempu kmalu pridemo do razpotja cest in zgornjega parkirišča. Prav lepo je gledati premikajočo se “kačo” lučk. Kot zadnji hodi kolega vodnik Gašper, tako da me ni strah, da bi kdo preveč zaostal. Na parkirišču naredimo pavzo za slačenje in krenemo levo po cesti, čez nekaj sto metrov pa zopet desno na markirano pot.
Slačenje, obvezni del vsake ture. Razvetljeno pa kot na fuzbal placu. Foto: Barbara Buh
Dokler smo bili v zavetju bukev in smrek veter ni prišel do izraza, a ko smo dosegli prve pastirske stanove na čistini, smo prišli v pravi snežni vihar. Kramjanje med pohodniki je odnesel veter, brezskrbni korak pa je zamenjala do kolen globoka gaz. Takoj nas je vse začelo zebsti, eni so se hiteli oblačit, skupina se je takoj začela trgat. Odredim postanek na cesti, da imamo vsaj trdna tla pod nogami, in se sprehodim čez skupino vse do Gašperja. Ko mi potrdi, da smo vsi, mimogrede do začetka skupine še enkrat vse preštejem. Ok, gremo dalje.
Moja desna roka Gašper. Foto: Barbara Buh
Hoditi spredaj je sila neprijetno. Sneg, ki ga raznaša močan veter, bode v oči, vidljivost je nična. Brez GPS naprave bi verjetno obrnili. Držim se roba ceste, ki je bil vsakih nekaj metrov označen s količki, vseskozi pa smer preverjam z gpsom. Sem in tja sem nenamenoma stopil s ceste in se takoj pogreznil do kolen v sneg. Kmalu smo prispeli do Jarškega doma, ki je bil po pričakovanjih zaprt, po okrepčilo bo treba v Domžalskega. Predno krenemo naprej, stopim na mizo, in vprašam po razpoloženju ostalih. Kljub malce ekstremnim razmeram je bilo vzdušje v skupini še naprej razposajeno in začuda nihčne ni dvomil, da gremo prav.
Pri Jarškem domu kljub ekstreminim razmeram vzdušje še vedno odlično. Foto: Barbara Buh
Od Jarškega do Domžalskega doma je le streljaj, je bilo pa potrebno tolko bolj gazit. Sneg je res močno naletaval. Naš cilj je bil kapela Marije snežne, vendar v takem hoditi dalje je nesmisel. Pri domu je bilo zavetrje, a čim si se odmaknil za par metrov, si bil zopet na prepihu. Malo sem pogledal okoli doma, če bi kje lahko zakurili ogenj, ampak mislim, da se je večina strinjala za ogrevanje na suhem ob krušni peči. Sem in tja je sicer priletel kak komentar “a zdej sm pa drva zastonj nosu”, a sodeč po nasmeških deset minut kasneje v topli sobi, mi noben ni zameril.
Ali pa so se smejali zgolj zaradi “smrekovčka”, kaj pa vem.
Priprave na povratek. Foto: Barbara Buh
Ker smo skrajšali pot in se odpovedali plesu ob ognju, smo v koči ostali poldrugo uro in verjetno bi še dlje, če ne bi bilo potencialne “nevarnosti”, da ostanemo kar do jutra. Zunaj se je medtem stanje malo umirilo, veter je ponehal, snežilo je pa le še za vzorec. Čisto druga zgodba. Zdaj se je videlo precej daleč, saj je celo nekaj mesečine kukalo izza oblakov. Malo pred Jarškim domom je Gašper od zadaj predlagal, da za trenutek ugasnemo čelne svetilke. Dobra kulisa, a večini ni bilo za hojo v temi.
Pri povratku je bla vidljivost mnogo boljša. Foto: Barbara Buh
Od pastirskih stanov pod Jarškim domom smo sledili cesti, nato pa zavili ostro desno na pot skozi gozd, ki cesto spet doseže malo nad parkiriščem na razcepu cest. Nenadejano je bil to najbolj zabaven del poti. Snega je bilo do kolen in navzdol je šlo “po mehkem”. Ogromno snega je šlo v čevlje, sem pa tja kakemu kak kubik tudi za vrat, čeravno je že naredil preval (verjetno nenamenoma), slišat ni bilo nič drugega kot vriskanje in smeh. Zakaj vse dobre stvari minejo tako hitro? Štetje udeležencev na cesti je šlo gladko, ker so vsi stali na miru in stresali sneg iz vseh možnih delov telesa. Glasno žlobudranje ni ponehalo vse do gostilne na Kranjskem raku.
Juhuhu, dirjanje po pršiču. Foto: Barbara Buh
Čeprav vsak tak izlet preštudiraš “u nulo” in imaš “kao” vse predvideno, si vseeno oddahneš, ko vsi živi in zdravi s tabo vred pridejo nazaj na izhodišče. Od vsega najbolj mi je bilo všeč, da nihče ni odšel bivakirat brez moje vednosti, čeprav sem jih nekaj imel na sumu. Pa saj niso imeli šans, Gašperjeva metla bi jih sigurno po buči, če bi komu padlo kaj takega na pamet.
“Pridni ste bli, pridni!”. Foto: Barbara Buh
Glede na objave na socialnih omrežjih in po nasmeških ob slovesu, nam je ta unikaten nočni pohod vsem ostal v lepem spominu. Nekaj nas je imelo še dovolj moči za “afterparty” in ker smo zamudili koncert Adija Smolarja v Kamniku, smo odšli na pivo k meni domov. Piva zaradi premraženosti ni hotel noben pit, je pa šlo kuhano vino toliko bolj v promet, zato smo ga kuhali, kuhali, kuhali … vse dokler se mesečina na Veliki planini ni začela umikati vzhajajočemu soncu.