Letos po dolgem času nimam nobenih posebnih tekaških izzivov. Sicer na tekmah in ponavadi tudi na treningih dam vse od sebe, a vseeno sem tekaške treninge zreduciral na 1x tedensko plus kak dolgi tek čez vikend. Sem si pa želel letošnjo zimo vsaj približno ohraniti kilometrino v nogah, ki je ostala še od lanskega maratona, a razen dveh nedeljskih tekov dolžine 15 in 20 kilometrov, so tekaške superge zimsko “drnjohale” poleg natikačev in čakale na toplejše čase.
No in tako je bila hitro tukaj pomlad in z marcem se pri Gibitu začnejo tudi tekaški treningi. Marec je bil letos v povprečju hladnejši od januarja, tako da smo v začetku bolj gazili čez Rožnik, kot pa kaj drugega in nekaj prvih treningov je bilo treba tudi fotografsko dokumentirat, da smo res bili tam. Čeprav brez velikih ambicij sem se vseeno prijavil na “kraško” in “istrsko” 21-ko, ker je bila ugodna prijavnina, če si vzel paket, pa na NajNaj21 (polmaraton s 1300 višinci) in pa nenazadnje, povsem nepričakovano v zadnjem trenutku, tudi na tek Povežimo soline. Poleg tega sem moral počasi kupiti nove tekaške superge in po ne vem kolikih obiskih športnih trgovin, sem na koncu, tudi po nasvetu Perota, pristal pri Nike Elite modelu, ki je letos izrazito “rejserski”, se pravi tekmovalno oblikovan.
Ej a ni un reku, da bo letos ful manj teku? Hmmmm.
Na solinah sem tekel odlično, sproščeno, na koncu zasedel tretje mesto, teden kasneje skoraj za štiri minute popravil svoj najboljši dosežek na kraškem maratonu in počasi začel razmišljati, da bi pa morda polmaraton kdaj lahko odtekel s tempom manj kot štiri minute na kilometer (kar je bil do sedaj moj osebni rekord). Čez manj kot teden dni je v Polhograjskih dolomitih “vrag odnesel šalo” in ko so noge še pošteno bolele, so misli že začele uhajati proti Izoli na štart polmaratonske trase 5. Istrskega maratona.
Glede na rezultate omenjenih preizkušenj in glede na dokaj ravninski profil letošnjega istrskega polmaratona je bilo dovolj te tekaške neambicioznosti. Saj sem še dolgo zdržal. Gremo na “osebnga”! Ok super, ampak potrebno bo teči pod štiri minute na kilometer in ponavadi je takrat že kar vroče, pa utrujenost se mi iz tedna v teden nalaga … No daj ne tarnaj, gremo na “osebnga”!
NajNaj21 me je tako zdelal, da sem v ponedeljek odpovedal udeležbo na turnem smuku pod vodstvom Dava Karničarja in recimo, da sem dal čez teden mir. V petek sva s Perotom sicer zaključila sezono alpskega smučanja na Krvavcu, v soboto pa smo aktivno počivali s poplezavanjem po feratah v Glinščici. Iz sobote na nedeljo nas je pet tekačev tudi prespalo v Kopru, da si drugi dan prišparamo vožnjo do Obale.
Če smo bili optimalni pri porabi goriva, pa bi to težko trdil za naročanje rund piva v Snack baru v soboto zvečer. No saj smo tudi veliko jedli in to zelo mastne pohane piščančje fluge in kolbe. Carbo loading je pač treba narest in če je družba ok je lahko zaradi mene tudi samo loading. No in družba je bla odlična!
Ura se je prevesila čez polnoč, ko se mi je v mislih odpel verz Mlakarjeve Beštije: “hre hre, hudič u rt”. Kmalu bi res šlo tja, a je prevladala pamet in predvsem dejstvo, da je danes tekma. Ker je bil hostel v Kopru čisto na novo odprt, je manjkalo nekaj opreme. No, cela kuhinja, če smo natančni. Našo željo, zjutraj vsaj približno kulturno pojesti kosmiče, smo zaupali natakarici, ki nam je prisluhnila in nam zavila tri čajne žličke “to go”. Z obvezno hidracijo, raje malo več kot manj, smuknemo v pidžame in zaspimo ko angelčki.
Zjutraj se zbudim že pred budilko, usta so suha. Hja zdaj smo pa tam. Stari, a gremo na osebnga ane? Rabim kavo, tako kot vsako jutro, raje dve kot eno, pa bom kar za vse pristavil. Ja kam pa, bumbar. Če smo včeraj ugotovili, da jajca lahko jemo samo kot Rocky Balboa, se pravi surova, potem boš tudi kavo težko skuhal. Na pomoč mi prihiti Babsi in skupaj zreva v mikrovalovko, kjer se v kozarcu greje voda, v katero sem kasneje zmešal skrbno zmleto turško kavo. Čista omama. Valda smo vsi kofetkali iz istega kozarca, kajti iz ostalih dveh, kar ji je premogel hostel, se je jedlo kosmiče. Zajtrk za zmagovalce torej, in seveda absolutno ne pozabit, da se po jutru dan pozna.
Po zajtrku je šlo bolj tekoče, tako pri oblačenju, kot tudi na wcju. Malo se je zataknilo le pri iskanju parkirnega prostora v Izoli, ker je bila cela Slovenija tam prej kot mi, ampak tisti občutek, da se ni bilo potrebno voziti iz Ljubljane … neprecenljivo. Na štartno ciljnem prostoru srečamo ostale Gibitovce, a ni prav dosti časa za klepet, potrebno se bo začet ogrevat. No, za en “škljoc” je vedno priložnost. In mimogrede, ker podpiramo “fair play”, smo žličke vrnili.
Na ogrevanju ugotovim, da se v bistvu odlično počutim in da sem, vsaj glede na redne obiske grmovja, dobro hidriran. Naredim še nekaj stopnjevanj, super gre. Takoj po štartu najkrajše razdalje, se postavim na štart povsem v ospredje. Do štarta je še skoraj 15 min. Sonce ni preveč močno, prav prijetno je. Preverim uro, če pozdravlja svoje podanike v orbiti ter obvezno vezalke na supergah. Ničesar pač nočeš prepustiti naključju. Še nekaj minut do štarta, ko se mi oglasi mehur in nekaj trenutkov kasneje še prebava. No dajte no, amilaze in encimi, ne izdajte me zdaj. Pok pištole … štart!
Prvi in drugi kilometer sta vedno hitra kar mi tokrat povsem ustreza. Tempo je 3:45/km in čez dober kilometer opazim Petro in Miho, ki mrzlično oprezata za oranžno majico, ki pa je tokrat modra, zato rahlo z zamikom slišim “dejmo Žiga”. Po drugem kilometru je bil čas za prvi “check” stanja, ki pove, da so noge precej utrujene. A bejž no, ne ga srat.
Od tretjega do petega kilometra oz. nekje do Žusterne, je bil sicer izjemno lep del trase ob morju pa še v senci za povrh, a dejansko najtežji. Bil sem zadihan veliko bolj kot bi pričakoval, noge so bile izjemno težke, okoli mene so se vseskozi menjali tekači, skupinica se nikakor ni hotela izoblikovati. Postajal sem vedno bolj nervozen in nikakor se nisem hotel sprijazniti z mislijo, da sem morda prehitro začel. Hkrati sem podoživljal beograjski maraton izpred dveh let, kjer sem hotel preveč, in potem doživel popoln “razpad sistema”.
Po okrepčilu v Žusterni, smo čez nekaj sto metrov zavili proti centru Kopra, kjer se je bilo potrebno odločit za eno izmed “rešitev” problema te absolutno prevelike utrujenosti na prvi četrtini proge. Ali naj vztrajam v tem tempu? Prav dolgo verjetno ne, najbrž ne bom prišel niti nazaj do Izole. Tole je res sranje! Zanimivo je, da v takih trenutkih vedno pomislim, da bi najraje kar odstopil in katera je najkrajša pot do cilja, a tega še v življenju nisem storil. Ena izmed logičnih potez bi bila, da zmanjšam tempo, in sicer za čas tam okoli ure in pol ali pa malo čez. Gotovo me bodo fanjte iz Gibita ujeli, mogoče pa lahko komu izmed njih pomagam do boljšega rezultata. No, če pridem do cilja seveda.
Ne glede na to, koliko časa in energije posvetim taktiziranju, na koncu vedno ugotovim, da taktizirat pač ne znam. V mislih na belo steno napišem grafit “no guts no glory” in nadaljujem z nespremenjenim tempom. Stokrat se mi že ni izšlo, ampak kot pravi moj windsurferski kolega Nejc “če ne greš ne veš”. Stisnem zobe in ujamem tekača pred seboj. Zavoljo nekaj letne bivše ljubezni Koper poznam kot svoj lastni žep, zato pošteno zakolnem, ko vidim, da tekači na koncu Vojkove ulice zavijajo levo. Dej ne me jeb… čez Titov trg gremo. Grizem v klanec “k zmešan” in prehitim kar nekaj tekačev. Malo pod vrhom sem mi z zadihanim “dejmo Gibit” pridruži stanovski kolega iz ŠD Nanos-Podnanos. Z njim in še s tremi tekači stresamo roke ter lovimo sapo na spustu proti marini. Zavem se, da se počutim nekoliko bolje, čeprav pa me je strah ravnine do Izole, ki je sicer lepa, a monotona.
Ne glede na vse težave do sedaj, je skupni tempo po devetih kilometrih 3:55/km, kar je zelo dobra pot do osebnega rekorda. Na obalni cesti proti Izoli prehitevamo tekače na maratonski trasi, ki nas, polmaratonce, glasno bodrijo. Psihološko je vedno nekako bolje, če ti druge prehitevaš, kot pa da drugi prehitevajo tebe. Popolnoma ustalim tempo in sledim dvema tekačema pred menoj nekje na razdalji desetih metrov. Čutim, da noge postajajo vse bolj lahke, in vse bolj dobivam tisti občutek “da leti”. Ob takih trenutkih bi človek najraje zavriskal.
Dej stari umir se mal, čaka te še cel klanec!
Tekača pred seboj sem na začetku Izole ujel in tudi prehitel. Na glavni plaži je bilo ogromno gledalcev, kar te še dodatno motivira in na koncu štartno ciljnega prostora še Gibit tekači, ki so že opravili s krajšo razdaljo. Kot vedno, so se tudi tokrat “drli k jesharji”, v znak zahvale dvignem prst in popolnoma fokusiran oddrvim dalje. Res dober občutek, ko zagledaš ob progi znane obraze. Sledi še nekaj ovinkov in eto ti ga … klanec v Jagodje. Uf koliko spominov imam na njega, trpečih seveda. Pogledam skupni tempo, ki kaže 3:52/km in na ustih se prikaže droben nasmešek. Rezerve kolikor hočeš, sam vseeno teci z glavo. Ma ja, tega očitno ni v mojem slovarju. Na visokih obratih pritečem na vrh klanca, zavijem levo na makadam in hlastam za zrakom v družbi dveh tekačev, ki jima grejo, tako kot meni, noge malo po svoje.
Do cilja je šlo praktično samo še navzdol in zdaj je bil pa res čas, da se umirim in suvereno v lahkotnem tempu pritečem do cilja. Nič več nočem tvegati, predvsem pa ne kakšnega krča. Na spustu srečam še Andreja in Matevža, ki ravno grizeta v klanec. En drugemu zavpijemo “ajde gremo” in kmalu zavijem desno na zadnjih 500m. Občutki so res fenomenalni, ko veš da ti je uspelo. Takih trenutkov je veliko manj kot tistih “trpečih” in ravno zato so tako sladki. No in predvsem nepozabni. Ne zgodi se ravno vsak dan, da tečeš osebnemu rekordu nasproti.
Malo pred ciljem me pričakajo še Gibit tekači in tokrat jim namenim več nasmeha ter jih pozdravim z visoko dvignjeno roko stisnjeno v pest. To je tooooo! Glede na trenutno formo povsem pričakovano, glede na jutranjo formo in začetek pa seveda totalno nepričakovano prečkam cilj s časom 1;22:17, kar je za več kot dve minuti izboljšan moj najboljši čas na polmaratonski razdalji.
Tokrat se ne zmenim za pomaranče, banane, čokolado, vodo, energijske napitke v cilju, v bistvu se niti ne ustavim. Še kar tečem. Tečem do svojih navijačev, do kolegov tekačev, najraje bi jih kar objel. Vem, da so veseli zame, tako kot jaz za njih, ko postavijo kak nov mejnik. Ja, za take trenutke tečeš, treniraš, predvsem pa zaradi takih trenutkov ne obupaš po vseh osebnih “porazih”, ker veš, da se vztrajnost splača. In še en dokaz več, da je vsaka tekma zgodba zase in da nikoli ne veš kaj bo prinesla.
Za filozofiranje in podrobno analizo teka bo še dovolj časa v prihodnjih dneh. Ajde prjatli, dam za rundo. Pivo bo še kako pasalo!