Na Srebrnem megla, na Kamniškem sonce

Letošnje “čarovnice” sredi krompirjevih počitnic so poleg dobrega žura prinesle tudi dva dni deževnega vremena, katerima je sledil vremensko spremenljiv vikend. Za nedeljo sem si že rezerviral čas za “bondanje” nekje nad gozdno mejo s stanovskimi kolegi iz PD JT Mengeš, sobota pa je bila kot nalašč, da si nahranim dušo s kako odbito turo. Če pa pade kaka kaplja dežja ali pa bom iskal možice v megli, pa še toliko bolje.

Letos sem bil res malo v Kamniških alpah, več sem se potikal po Julijcih in Karavankah, kar sicer ni v navadi. Zato se mi je zahotelo malce domačega terena. Repovega kota že kar precej časa nisem obiskal, no vsaj od odcepa za Kamniškega dedca dalje ne.

Odločitev torej pade … Planjava skozi Repov kot in povratek čez Kamniško sedlo.

Namen je bil sicer, da krog opravim sam, a ko je v petek zvečer Matevž druščino tekačev povprašal o morebitnih željah za skok na kak hrib(ček), nisem imel srca, da molčim o svojih namenih. Poleg tega sem vedel, da gre lahko z mano kamorkoli. “Matevž, jaz grem na ornk.” Med pogovorom o planu poti in času hoje, se pofočka še Maja in med mojim razmišljanjem v smislu “hmm, a ona ve kje je Repov kot” interes pokaže še Ana.

Glede na to, da ARSO model kaže zjutraj dež, predlagam zbor ob osmih zjutraj pri meni in če bo še deževalo, pristavimo za kavo, predno se odpeljemo v Kamniško Bistrico. Obvezna čelada in visoki čevlji. Glede na doživetje par dni nazaj na Vrtaškem Slemenu, sem na vrhu zagotovo pričakoval sneg.

Sobotno jutro je vlažno in toplo, a brez padavin. “U nulo točen” se pripelje Matevž z njegovim “sportski look” golfom in ko se ravno pozdraviva in mi pove, da Ane ne bo, “uleti” še Maja z njenim “malo manj sportski look” prevoznim sredstvom. Njen širok prisrčen nasmešek v hipu zbledi, ko ji na “dobro jutro” odgovorim z “ti pelješ”. Razlog? Na poti do Jermance so zagotovo vidne posledice deževnih dni in tvoja “srebrna puščica” je pač “najmanj nizka”.

In tako se odpeljemo ter slabo uro kasneje s postankom za kavo vred in doslednim upoštevanjem navodila “na makadamu ne dajaj v prvo” (bravo Maja), parkiramo na Jermanci. Ker smo trije, smo hitro napravljeni in krenemo na pot. Čeprav na sebi res nimamo veliko oblačil, nam pošteno rata vroče že na ravni poti, še predno dosežemo odcep za Repov kot.

No morda tudi zato, ker tempo ni bil čisto nič turističen.

Pot se kmalu, potem ko se odcepi od “avtoceste” na Kamniško sedlo, začne strmeje vzpenjati. Potrditev, da se ne potim brez veze, mi kmalu da ženski glas za mano “tale ga pa kr nažiga”. Ker se sonce še ni prebilo skozi oblake, vem da to leti na mene. Stara, tole ni vodena tura. Gremo.

Jesensko “zažgano”.

Kmalu smo že na višini Kamniškega dedca in narava je res čudovita. Predvsem je pa mir. Po to sem prišel sem. Napredujemo odlično in kmalu ugledamo slap, nekaj minut kasneje pa še mlado gamsjo družinico. V trenutku utihnemo (spadamo namreč med bolj glasne) in se kar malo raznežimo ob pogledu. Matevž privleče na plano svoje fotografsko orodje in začne iskati najlepše kadre.

Vode kokr češ 🙂
Če se tu ne zavedaš svoje “majhnosti”, potem ti ni pomoči. Foto: Matevž Oman
Ne morš, da se ne stopiš 🙂 Foto: Matevž Oman

Ozrem se nazaj. Meja oblačnosti je kot nož ostra na višini nekje 1800m, spodaj pod njo pa žuboreč potok in žareči macesni, iznad Zeleniških špic pa se skozi oblake celo prebija nekaj sončnih žarkov. Uf kaj bi dal, da se tole razkadi, a pogled proti Srebrnem sedlu me vseeno ne navdaja z optimizmom.

Repov kot v čudovitih jesenskih barvah. Foto: Matevž Oman

Pot nadaljujemo mimo tolmunov, ki so res bogato polni vode in lepih zelenkastih barv. Maji takoj pade na pamet “čudovita” ideja, da bi dali tiste snežne lopatke pod rit in se spustili po “toboganu”. Zaradi mene lahko, ampak povem ti, da je veliko boljši občutek, ko prideš sem poleti, ko je v mestu 35 stopinj, namočiš rit v tolmun in pločevinka hladnega naredi “pssk”.

Poleti se res paše pridet namočit sem.
Mesto, kjer mi je predstavila idejo o vodnem toboganu. Foto: Matevž Oman
Matr je brihtna, da ji škod 😀 Foto: Matevž Oman

Sledi še zadnji vzpon med redkimi drevesi in kmalu smo pred prvim skalnim skokom. Nadenemo čelade, se malo okrepčamo in krenemo dalje. “Točno to sem imela danes v mislih” mi sarkastično pripomne plavolaska, ko opazuje moje matranje. Ne samo da so skale mokre, prav sluzaste so. Edino, česar sm se bal. Pomagam ji, da spleza čez nerodno mesto in pridruži se nama še Matevž. Če bo tkole višje bo kar zanimivo.

Vamos, vamos 🙂 Foto: Matevž Oman
Lepotec. Foto: Matevž Oman
Ja, tja gor gremo ja 😀 Foto: Matevž Oman

Bližje kot je Srebrno sedlo, bližje je tudi megla. Matevž si vzame čas za fotografiranje še ene gamsje družinice, Maja s tečnim vzponom po šodru opravlja “lagano sportski”, sam pa švignem do “konca” poti. Počakajta, grem gor pogledat, če je prava pot, res nisem prepričan. Če me že spomin kdaj pusti na cedilu, me vsaj očutek za orientacijo in naravne prehode ne. Na vrhu skalnega skoka zagledam ogromnega možica in unim dvema pomignem naj mi sledita, sam pa se spustim nazaj, če bo treba kaj pomagat.

Zadnji vzpon samo po nogah 🙂
Mejčkn plezarije 🙂

Ko smo na vrhu žrela, sledi izjava dneva številka ena:

Te možici mi niso všeč, ker če jih primem, mi vse ostane v roki.

Predvsem mi ni bil všeč njen ton, ki je precej nakazoval na to, da misli resno (čeprav vseeno težko verjetno) in tako sem jo prijazno povabil bližje sebi in ji naročil, da naj me od sedaj naprej pri prijemanju stvari in stopanju čimbolj posnema.

“Plezarija” je kratka in sladka, mi se pa znajdemo v megli. Urežem jo po skrotju levo navzgor in hkrati hitro preverim na telefonu trenutno pozicijo. Vidljivost je slaba. Na Srebrnem sedlu najdem nekaj zavetrja ter počakam moja spremljevalca. Če bi bili sedaj v Julijcih, bi že pošteno gazili, tukaj pa ne duha ne sluha o kakem snegu. Snamemo čelade, skrnemo malo čaja in pičimo dalje.

Malo pod Srebrnim sedlom.

Po markirani poti spet pridemo na delavni tempo. Tako z nogami, kot z jeziki. Krepi se veter, pa tudi naše zbadanje med seboj. Nihče nobenemu ne ostane nič dolžan, ko po treh urah dosežemo vrh Planjave. Če upoštevamo še vse napore, da bi bil album za vnuke čimbolj poln, smo bili res hitri. No, tako kot sem planiral.

Vodimo po prvem polčasu 😀

Ob zavedanju, da smo “od oka” dvajset višinskih metrov prenizko, da bi nas doseglo sonce, navlečemo nase vse kar imamo, se stisnemo skupaj, grizljamo piškote, srkamo čaj in zremo v Logarsko dolino.

No vsaj mislim, da smo bili tja obrnjeni, videlo se tako ali tako ni nič.

Če je družba ok, razmere niti niso tako pomembne, zato smo se na vrhu zadržali kar nekaj časa. No, v bistvu bolj kot dobra družba, je bilo za to krivo Majino štempljanje knjižice. Začnemo se odpravljat v dolino, ko me Matevž prosi za vrečko, da bi shranil mokra oblačila. Ker se zanašam na to, da danes ne bo dežja, mu dam edino, ki jo imam, v kateri je “zlata rezerva”. Trenutek nepozornosti in vrečka je s pomočjo sunka vetra povabila Matevža na plesišče na robu tretje najvišje severne stene v Sloveniji. Zastal mi je dih, prisežem.

Zadekani do vratu (in še vedno trije, hvala bogu) začnemo s sestopom. Malo pred razpotjem poti pod vrhom Planjave zanalašč stopim v majhno zaplato snega, toliko da vsaj malo uporabim zimske čevlje. Sestopamo hitro, skoraj v teku in ker se vedno bolj umikamo na zahodno stran, smo vedno bolj v zaveterju, kar zopet privabi potne kaplje na čelo. In seveda poveča željo po pivu v koči na Kamniškem sedlu.

Fotograf čaka na razsvetljenje 🙂

Nižje ko smo, redkejša je megla in večja kot je vidljivost, hitreje sestopamo. Padem v svoj svet in poskakujem po kamenju, nato pa me dvojica za menoj ustavi z res simpatično izjavo, kateri sem se smejal skoraj do koče.

Hey mister guide, slow down, we paid for whole day!

Vzdušje je bilo res prešerno in tiste zavarovane prečke v zahodni steni smo “pojoče” premagali. Še spust mimo Bab, hiter ogled Logarske doline (tokrat zares) in par posnetkov v čudoviti popoldanski svetlobi, potem pa “bumf” v ta prvi kot v jedilnici.

Je reku, da zajlo bomo pa “odfotošopiral” pa bo 😀
Nikjer žive duše. Foto: Matevž Oman
Babe spredi, baba zadej, vmes pa en vosu 😀 Foto: Matevž Oman
Jeeej, s ta hudga smo vn 🙂 Foto: Matevž Oman

Pljuckanje piva ob super razgledu, ko se ti nikamor ne mudi? Božansko. Sploh, če je “đabe”. Punca je namreč hočeš nočeš morala dat za rundo, ker je opravila s svojim prvim brezpotjem.

Pogled proti Kamniški Bistrici. Foto: Matevž Oman

Čeprav mi je pogled čedalje bolj uhajal na šeststrunski inštrument na steni in je bilo v koči spokojno kot le malokdaj, smo se vseeno strinjali, da krenemo v dolino. Spust do Pastircev je minil ob občudovanju doline Kamniške Bistrice, nato pa smo padli v nekaj, kar smo ocenili z “gnilo”. Vlažno, vroče, temno, megleno, skratka nekakšna turška savna v kateri je “crknilo” gretje.

A nasmeh ni zbledel in pogovor ni zamrl. Še celo takrat ne, ko smo se pri Avdiču mastili s špikanimi čevapi.

Dodaj odgovor