365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Lepa krožna tura nad Ljubeljem

Noč je bila spet hudičevo kratka. Tokrat zaradi udeležbe na Teku štirih mostov v Škofji Loki, kjer sva z Dominiko tekla odlično in zasedla drugo mesto med mešanimi štafetami. Štart ob devetih zvečer in čakanje na podelitev je sicer ukradlo nekaj spanca, ampak je bilo to nekako v senci veselja ob dobrem rezultatu.

Zjutraj je šlo zato precej na tesno. Že res, da sem nahrbnik napakiral prejšnji dan v miru, ampak vsega ostalega pa ne. Po izletu gremo direktno na Gibit piknik v Preddvor, tako da potrebujem še kopalke, brisačo in ostalo športno opremo, ker nikoli ne veš kaj vse “se bomo šli”. V avto “fliknem” še kolesarsko in windsurf čelado, saj sem prepričan, da bo kdo svojo pozabil doma.

Ni važno kakšna je čelada, važno da je “šlem na betici”, kjer je to potrebno.

Na zborno mesto sem prispel dve minuti do šestih. Ni v mojem stilu, da gre tako “na knap” in skoraj bi se zgodilo, da bi bil Pero tam prej kot jaz. To pa bi bilo za anale, približno tako, kot če bi ga jaz prehitel na tekmi. Nekaj udeležencev je že bilo tam, ostali pa so bili “skoraj” točni in po “akademskih” desetih minutah smo več ali manj ekonomično razporejeni po avtomobilih odrinili proti Gorenjski.

Na Ljubelju si res hitro, ni čudno, da Ljubljančani pozimi tako radi “skočimo” na Triangel za turnosmučarski trening. Parkiramo na desni strani ceste pred tunelom, ker se bomo vračali s koče na Ljubelju. Naš današnji plan je krožna pot na Košutico oz. Ljubeljsko babo. Na izhodišču se nam pridružijo še tri dekleta in ko smo vsi “spremni” povem nekaj besed o turi, ki nas čaka.

S parkirišča se lepo vidi izrazit vrh Košutice. Čeprav je nižji od grebena Košute, vseeno zaradi svoje špičaste oblike izgleda veliko bolj “na hard”, tako da mi mimo ušes prileti tisti “hmmm, a tja gor gremo”, ko jim poglede usmerim v tisto smer. Se strinjam, včasih jutranji pogled na goro v naših glavah predstavlja nemogoči podvig, se pa zato toliko bolje počutiš, ko dosežeš vrh.

Kot šolarčki smo se v več ali manj ravni koloni po glavni cesti spustili do zadnje serpentine, kjer je tudi manjše parkirišče in “uradno” izhodišče za lovsko pot po kateri gremo. Lovska pot uradno ni markirana, nas pa dobro uhojena pot in nekaj lesenih smerokazov v dobri uri hoje pripelje na planino Korošica.

Matic se je na svojo nalogo “pometati odzadaj” tokrat še posebej pripravil, saj je vzel s seboj čisto pravo metlico. Verjamem, da si ob pogledu nanjo, zataknjeno v žep njegovega nahrbtnika, res nihče ni upal hoditi za njim. Spredaj sta mi do planine za ovratnik dihala Simon in Pero. Slednji mi je kar pogosto z neverjetno zanimivimi komentarji povedal, da je premalo spal, Simonu sem pa moral podeliti tudi rumeni karton zaradi prehitevanja.

Na planini se svet zravna za nekaj časa in vzeli smo si tudi nekaj trenutkov za poziranje s kravami (kot da bi jih prvič videli) ter ogledovanje vrhov okoli nas.

Fotograf je bil nezadovoljen, ker se krave niso hotele “bl stisnt” 🙂 Foto: Peter Kastelic

Proti planini Korošica. Foto: Peter Kastelic

Vsake toliko časa so sonce prekrili oblaki in na momente je bilo precej vetrovno, tako da smo se kar hitro odpravili naprej proti Hanjževemu sedlu. Tam je sledil še zadnji postanek pred vrhom in pregled dokumentov na meji z Avstrijo.

Popolnoma usklajeni gibi. Foto: Peter Kastelic

Kdor je brez dokumentov ostane tukaj 😛 Foto: Peter Kastelic

Pred nami je najbolj zahteven del poti, zato si nadenemo čelade in kljub hladnemu ozračju še vedno poletno oblečeni zagrizemo v breg. Odlično nam gre, vsi so še nasmejani in zelo zgovorni. Morda se pa jaz “vlečem”, saj me res malo bolijo noge. Ko zgrizeš začetno strmino, prideš na vrh grebena in pot se položi, vendar je mestoma kar precej izpostavljena.

Za začetek je treba prečkati nekaj metrov dolg “mostiček”, kjer so se nekaterim malce zašibila kolena. Ko se mi je Tomaž hitel opravičevati, da ga je bilo malo strah, ga pomirim, da ima do “resničnega strahu” in panike še veliko fore. Zdaj ko razmišljam za nazaj, se mi ta stavek ne zdi preveč motivacijski.

Na mostu smo pogrešali ograjo. Foto: Peter Kastelic

Razen majcene negotovosti so hodili “kot profesorji” s trdnim korakom in ne vem če sem sploh slišal kak kamen, ki bi se sprožil.

No, enega sem pa res slišal in takoj zatem Perotov glas: “Nism biu jst!”.

Še malo, že vidimo vrh pred nami. Foto: Peter Kastelic

Lepa grebenska pot. Foto: Peter Kastelic

Tik predno dosežeš vrh, se je potrebno še spustiti nekaj metrov v škrbino. Spust je dobro zavarovan z jeklenico in v skali so udobne poličke, tako da gre še lažje kot po lestvi. Najprej spremim Tomaža do dna škrbine, ga usmerim naprej na vrh, sam pa splezam nazaj do polovice spusta.

No pa pejmo, eden pa po eden. Očitno so se že toliko navadili, da so vsi po vrsti ta “problem” rešili z nasmehom na obrazu. Je pa trajalo kar nekaj časa, da se nas je vseh petnajst skobacalo čez in šele ko me je Babsi, ki je šla predzadnja mimo mene, vprašala “Ej kolk pa tebe zdej zebe?”, sem se zavedel, da me “zebe velik”. Matic bo zmogel sam, tako da jo pred njim ucvrem iz stene in hitro na vrh k ostalim ter navlečem nase vse sloje, kar jih imam s seboj.

“Malcajt” 🙂 Foto: Peter Kastelic

Tistih nekaj oblakov, ki je zakrivalo sonce, je bilo visoko, zato so se je lepo videl celoten greben Košute in tudi gore nad Zelenico. Malo sem potipal po počutju ostalih in skupaj smo ugotovili, da je bila pot po grebenu ravno prav adrenalinska. Vodniška vrv je tudi na vrhu ostala zvita, zmanjkalo je namreč celih 32 metrov, da bi jih Urša dobila po riti, ker še ni bila višje od 2000 metrov nadmorske višine.

Slab izbor cilja, gospod vodnik.

Dokaj hitro smo pomalicali, se posladkali s čokoladnimi jajčki, ki jih je Pero oglaševal velik del poti, se nališpali za “selfie shooting” in jo po le-tem mahnili v dolino.

Zdaj že moj zaščitni znak.

Zadovoljen s “pometanjem” z vrha. Foto: Peter Kastelic

Sestopili smo po zahodnem grebenu. Pot se najprej strmo spusti do gozdne meje, nato pa se za nekaj časa zravna in hodimo po “naši zemlji” v družbi rjavo-belih “dam”.

Izrazit vrh Košutice. Foto: Barbara Buh

Na dveh delih je potrebno malo “povohat” za potjo, vendar če se držimo ograje ni problema. Skok čez leso nas popelje na avstrijsko stran, kjer se pot strmo spusti. Imeli smo srečo, da je bila pot suha, dva tedna nazaj sem pošteno “stokal”, ko je bila blatna.

Kmalu po začetku spusta nas jeklenica opozori na nevaren odsek, kjer ni fajn če se “zapričaš” in ne gledaš pod noge. Hitro si lahko prehitro nekaj deset metrov nižje. Edini skalni skok na tej poti zlahka premagamo s pomočjo lestve in po nekaj minutah “nabijanja kolen” se pot zopet zravna.

Lojtrca domačih 🙂 Foto: Barbara Buh

V senci dreves in ob “čebljanju” dosežemo staro makadamsko cesto, po kateri so se davno davno nazaj vozili v Celovec.

Na cesti se naberemo skupaj in glede na to, da smo “s ta hudga vn”, na nekajminutnem sprehodu do koče zberemo prve vtise o poti. Sestopov nekateri ne marajo preveč, tudi sam raje hodim gor kot dol, toda nimaš kaj, v dolino je treba prit.

Edini pravi prelaz Ljubelj. Foto: Peter Kastelic

Koča na Ljubelju je meni ena ljubših. Relativno majhna hiška, domiselno “okrašena”, s prijetno tereso in domačim dvoriščem zadaj. A kar jo še posebej krasi, je res prijazno osebje. Čeprav so dve mizi prosti, se vsi stisnemo za eno in redko kdo ne dvigne roke ob vprašanju “kdo bo smrekovčka”. Ob srkanju piva in turške kave je čas mineval hitreje kot bi želeli, ampak v življenju se je včasih potrebno tudi prepustiti. “Skurili” smo vso rezervo časa, ki smo jo pridelali s hojo in ko smo ravno hoteli oditi, je “majstr” prinesel še en pladenj “ta kratkih” v smislu “kuča časti”.

O krščen Matiček, še dobro da je cesta široka!

Drugo rundo zgoraj desno smo malo zameglili 🙂 Foto: Peter Kastelic

Pri hoji navzdol niso najbolj trpele noge, temveč trebušne mišice. Nasmejali smo se res do obisti. Redkokdaj se zgodi, da bi si pri hoji po cesti, ki je sicer “nujno zlo”, želel, da bi bila daljša. Za zaključek smo se še enkrat ozrli proti Košutici in sedaj se je zdela veliko nižja, a vseeno ni bil nihče za drugi krog. Šest ur hoje je bilo dovolj za danes.

Gospod direktor, vrži čevape na roštilj! Prihajamo!

Next Post

Previous Post

Leave a Reply

© 2024 365 dni povišanega utripa

Theme by Anders Norén