Ko slike raje ne pogledaš

Bila je napovedana izredno lepa in pa tudi precej topla nedelja. Cel teden so bile temperature kar visoke in po malem je v gorah tudi naletaval sneg, a nevarnost snežnih plazov je ostajala druge stopnje. Po petkovem nočnem pohodu na Veliko Planino, ki se je nadaljeval pri meni doma skoraj do jutra in po “prebluzeni” soboti, so me turne dilce rotile, naj nikar ne izpustim tako lepega dneva. No, pa saj ga tako ali tako ne bi.

V soboto proti večeru se je začelo klicanje naokoli in nabiranje ekipe. Odziv je bil precej slab, predvsem pa tisoč različnih želja in predlaganih destinacij ali pa bolje rečeno izgovoror. Pa ne bi šel na južne “flanke”, pa tam sem že bil ta teden, meni se pa ne da tako daleč vozit itd. Po večernem turnusu v klicnem centru in vseh dvigih rdečih telefonov na koncu ostaneva sama z Babsi in končna odločitev … Veliki vrh v Košuti.

Košuta z svojimi južnimi pobočji človeku pokaže, da se orgazmov ne doživlja samo v postelji. Je pa seveda potrebno vedeti kdaj in kje. Pobočje Velikega vrha je izpostavljeno vetrovom, zato je vrhnji del skoraj vedno kložast, poleg tega je pobočje v vrhnjem delu precej strmo in izredno nevarno za zdrs, če je ledeno. Ob nenadnih otoplitvah ali ob večji količini novozapadlega snega pa je območje seveda “učni poligon” za snežne plazove. Torej pravi “tajming” je pomemben.

Z Babsi sva že utečena ekipa. Jaz spredaj, ona zadaj, jaz dajem navodila, ona posluša, uboga ter skrbi, da tem za pogovor ne zmanjka in pa da si bomo na stara leta lahko ogledali kako fotografijo. Nekaj čez osem zjutraj jo tako v meglenem jutru užgeva s parkirišča proti Matizovcu. Snega je dovolj za hojo na smučeh že od avta. Malo po cesti, malo po gmajni in zelo hitro pritečejo prve znojne kaplje, kljub zmernemu tempu. Uf, res je soparno. Sneg je precej trd, prave špure sploh ni. Vzpenjava se kar po pešpoti oz. ob njej, kjer se seveda to da. Čeprav je bilo na parkirišču kar nekaj avtomobilov, prehitiva le dva fanta na smučeh in srečava gospoda, ki se že vrača v dolino. Ob pozdravu pomiri najine skrbi, da danes sonca morda ne bova uzrla.

Po mojem občutku sva na pravi poti. Foto: Barbara Buh
Malo višje na naju posijejo prvi sončni žarki. Foto: Barabra Buh

Tik predno sva pridrsala iz gozda na planino, se je megla začela umikati sončnim žarkom, ki so v snopih pronicali skozi smrekov gozd. Ko sva zagledala kočo, sva bila že popolnoma obsijana s soncem, tako kot vse ostalo okoli naju. Brez oblačka zgoraj, spodaj pa belo morje. Saj ne veš kam bi gledal, ko je pa vse tako lepo.

Belo morje iz katerega kukajo Dobrča, zadaj Triglav in Julijci ter desno Begunjščica. Foto: Barbara Buh
Postanek pri koči.

Pri koči sva naredila postanek za požirek čaja. Bolje bi sedla kaka mrzla pijača v tej vročini. Pogled mi je že nekaj časa uhajal proti najinemu cilju. Direktna linija iz Velikega vrha je na vrhu izgledala napihana, tako da sem to možnost takoj eliminiral. S pogledom prečešem pobočje proti vzhodu in nikjer ne opazim špure. Letno pot dobro poznam in sneg tam vsaj od daleč zgleda ok. Glede na to, da se bova vrhu morala vsaj zagotovo odpovedati, upam, da prideva vsaj na vrh grebena in nato odsmučava po dolinici desno od direktne linije z vrha. No ampak pojdimo počasi. Najprej do “pukla” nad kočo, potem pa dalje.

Sneg je sicer mehak, ampak mi deluje kompakten. Skrbi pa me vročina. Hodiva v kratkih rokavih in teče od naju. Na hribu za kočo znova pregledam pobočje in tokrat opazim slabo vidno špuro, ki jo je prekril novozapadli sneg. Gre točno po letni poti. Desno nad sabo opazim štiri pohodnike, ki jo mahajo direktno na Kofce goro. Po pogovoru ugotovim, da gre verjetno za nek tečaj hoje v gore v zimskih razmerah. Urežem jo po slabo vidni špuri in malce pohitrim tempo, da naredim med nama razbremenilno razdaljo. Seveda sem jo pozabil obvestiti o svojem namenu in kmalu zaslišim “ej ne morem tako hitro”. Razložim zadevo in ko mi odvrne z “aha ok”, krenem dalje.

Mir, spokoj in deviške strmine. Foto: Barbara Buh

Smučina se lepo “reže”, novozapadlega snega je okoli deset centimetrov in vse skupaj je čista uživancija. Nadaljujem v smeri letne poti in pred sabo opazim dva majhna spontana “plaziča”. Sonce sicer pripeka, ampak glede na uro, ki kaže nekaj do desetih, ne bi še smelo narediti večje škode. Povzpnem se skozi grlo in naredim nekaj posnetkov. Babsi za mano v zadostni razdalji napreduje brez problemov. Pomahava si, nato pa krenem direktno na vrh grebena, ki ga v nekaj ključih tudi dosežem.

Snežna podlaga je vrhunska. Ravno prav je “odjenala”. To bo nora smučarija!

Ustavim se v kanalu, malo pod predvrhom Velikega vrha. Čeprav sem nekako vedel, da bova tukaj obrnila, mi radovednost ne da miru, zato se povzpnem iz kanala in predvidevanja se mi hitro potrdijo. Od tu naprej sama kloža. Babsi počasi pridrsa za mano in v očeh ji preberem vprašanje: “Greva še naprej?”. Ne, dovolj bo. Naprej ne greva, pa tudi glede na vročino loviva zadnji “varni” vlak za v dolino. Malo se okrepčava s čajem in pripraviva na smuko.

Brez pretiranih skrbi začnem vijugat v smeri vzpona. Po nekaj zavojih se je vse okoli mene začelo sumljivo kotaliti. Bolj sem šel levo po začrtani poti, bolj je bilo mehko. Not good. Levo od mene na pobočju nad dolinico, kamor sva bila namenjena, opazim dva ali tri spontane manjše plazove. Not good at all. Levo na letno pot nisem upal zaviti, odvijugal sem naravnost dol, kjer je bil sneg še dokaj kompakten, in se ustavil nad skalnimi skoki. Čez nekaj sekund se mi pridruži Babsi, namenim ji kisel nasmešek. Nasmešek za telih par zavojev, kisel pa za tisto kar naju čaka sedaj.

Bolj ko skeniram področje okoli sebe, manj mi je všeč vse skupaj. Edina dobra stvar je ta, da do ravnice in zatem gozda, kjer bova varna, nimava več dosti. Še nekaj zavojev potem pa smuk v dolino. Ko se ravno hočem pognati, se levo od mene utrga manjši plaz, na poti pobere še dva “kolega” in skupaj oblikujejo deročo snežno gmoto, ki se vali ravno tam, kjer sem si zamislil prehod v ravnico. Najprej mi pade na pamet plan “bom počakal”, a vse drugo pride prej v poštev. Previdno naredim dva zavoja med dvema skalama, ko se mi pod nogami začne valiti. Brozga me premakne za kak meter ali dva in nekako nagonsko uidem ven ter se ustavim pod bližnjo skalo. Za sabo slišim “Žiga! Žiga!”. Valda, Babsi me ne vidi. “Vse ok, pridi za mano.” Stoji nekaj metrov nad mano, noge bi se premaknile, a glava ne da. Odločno zavpijem: “Ajde Babsi, gremo. Kar pogumno, sej znaš!”. Kasneje je priznala, da bi ona tam verjetno še danes “čičala in čakala” na boljše čase. Hja, tudi jaz bi najraje, ampak so trenutki v življenju, ko je čakanje in premlevanje lahko veliko slabša izbira od tiste, za katero je potrebno imeti “tisto do kolen”.

Od tam naprej sva “spustila”. Na ravninskem delu sva varna, pred nama je pa gozd. Prižgem kamero in nastal je eden lepših posnetkov letošnje zime. Smuka skozi grmičevje je bila sila naporna zaradi težkega južnega snega, ampak noben od naju si ni upal preklinjati. Bila sva namreč zelo vesela, da sva tam kjer sva. Na dnu grapice preverim gps, ki kaže, da bova po kratkem prečenju v levo dosegla markirano pot. Ko zagledava špuro, ki vodi do koče in stopinje pohodnikov, se na ravnini ustaviva in začneva odpenjat sloje oblačil. Bilo je zelo naporno. Noge me pečejo za znoret.

Lepo jo je “urezala”.

Po osvežitvi kreneva dalje. Vijugam skozi gozd in se držim levo od poti. Pot naredi desni ovinek, jaz pa smuči usmerim kar v strugo potoka, ki ga pot preči malo nad Matizovcem. Ravno dobim nekaj hitrosti za zadnjih par zavojev, ko pred mano zagledam … zadnjico. Jap, čisto zares je bila gola rit. Gospa se je vljudno umaknila iz poti, da opravi svoje in kaj kmalu bi bilo verjetno to njeno najbolj nepozabno lulanje v življenju.

Napis v medijih bi se glasil: “Planinko med opravljanjem potrebe zbil turni smučar”.

Hitro smuknem mimo nje in se nič ne oziram. Po moje me ni niti opazila. Saj je bolje tako. Pri Matizovcu sva z Babsi zopet v megli. Še nekaj srce trgajočih zavojev po robu s peskom posute ceste in točno ob poldnevu snamem smuči pri Babsini Astri. Uf, kaj vse se je zgodilo oz. bolje rečeno, kaj vse se ni zgodilo.

Nekaj minut kar stojiva tam in se gledava. Utrujena sva in prešvicana do amena. Medtem ko se preoblačiva, se dva turna smučarja ravno namenita iz parkirišča. Eden izmed njiju me vpraša, če je bajta že na soncu. Ja bajta je že na soncu, ampak bohnedaj, da gresta naprej. Opišem razmere zgoraj in pomirjen sem, ko povesta, da imata plan iti samo do koče.

Čez dobro uro z mojo sotrpinko tisti dan srkava kavo pri meni doma in polniva socialna omrežja s slikovnim gradivom. Babsi je nekaj fotografij objavila tudi v skupini Turno smučanje. Naenkrat prejme sporočilo od enega izmed dveh, ki sva ju srečala na parkirišču. V sporočilu piše, kakšno srečo sva imela, da je baje dva od štirih, ki so šli po najini špuri, zasul plaz. Bojda pa se je vse srečno izteklo.

Občutki res niso najlepši, ko slišiš tako novico. Spučati se v razpravo na Facebooku je nesmisel, dokler ne dobiš vsaj kakih relevantnih informacij. Še danes ne vem prave zgodbe, kako se je vse skupaj odvijalo, vem samo, da so vsi živi in zdravi, kar pa je seveda najbolj pomembno. Čeprav se še vedno sprašujem, če sva bila že midva pozna, kaj za vraga so delali tam ob poldnevu na tako vroč dan.

Čez kak teden sem zasledil članek na strani Gore in ljudje, v katerem je bila tudi slika pobočja, na katerem se je utrgal plaz. Bil je ogromen. Levo od plazovine pa najina “podpisa” na deviški belini. Lahko bi bila tudi zadnja.

Dobro se je utrgalo. Levo od plazovine najine vijuge. Foto: Gore in ljudje

Dodaj odgovor