Kanadski Slovenci postanejo pravi Slovenci

Junaki v srednje pozni adolescenci. To je moja najljubša starostna skupina, kadar sem v vlogi vodnika. Ravno prav so stari, da lahko po “odraslo” zarobantiš, ni panike, če se v pogovor prikrade kaka opolzka tema in pa seveda so ravno prav “zeleni”, da lahko njihovo pametovanje hitro utišaš in jim dokažeš, da je piščanec le izjemoma, ampak res izjemoma, bolj pameten od kure.

Vendar je danes redkost, da naletiš na skupino srednješolcev. Redki so, ki jih pri tej starosti zanimajo gore, tudi sam sem jih za nekaj časa dal v tistih letih “na stran”, predvsem pa ima večina do gora uporniški odnos, če so jim starši gorski svet kot otroku hoteli preveč “približati”.

Ampak to ne velja za naše rojake v Kanadi oz. njihove otroke. Čeprav v okolici Toronta nimajo nekih omembe vrednih hribov, imajo vsaj “še ta prve noge” in na njihovem seznamu aktivnosti ob obisku Slovenije je seveda tudi vzpon na Triglav. Vsako leto generacija učencev Slovenske šole Brezmadežne iz Toronta za nagrado ob zaključku obišče Slovenijo in tukaj živeče sorodnike, vodniki PD Janez Trdina Mengeš pa jim med drugim nudimo strokovno spremnstvo pri vzponu na “streho” Slovenije.

V toplem julijskem četrtkovem jutru ura kaže nekaj pred pol šesto zjutraj, ko parkiram pred dijaškim domom za Bežigradom. Vse tiho, nikjer nikogar. Stopim v avlo, kjer me pričaka Milan, njihov spremljevalec, ter nekaj “zalimanih” obrazov. Mladino na hitro premerim z očmi. Vsi v kratkih hlačah in s premajhnimi “urban street style” nahrbtniki ter z “brand new” pohodnimi čevlji.

Milan je izredno zgovoren možakar srednjih let, ki mi je že med vožnjo do Pokljuke razložil, da je on bolj umetnik, da ima sicer rad gore, vendar bo verjetno ostal kar pri Vodnikovi koči, ker ne premore dovolj kondicije za vzpon na vrh. Med drugim mi je tudi povedal, kaj vse so obiskali v Sloveniji in iz pogovora sem razbral, da je vzpon na Triglav zadnje dejanje in pa s tem tudi vrhunec njihovega bivanja tukaj.

Save the best for the last! Better don’t let ’em down.

Na Rudnem polju nas pričakata še Ana in Marjan, preostali del vodniške ekipe, ki sta tudi prinesla čelade, pasove in samovarovalne komplete. Razlaga kaj in kako bomo z njimi se je začela v slovenščini, pa smo kmalu ugotovili, da razumejo le sem ter tja kakšno besedo, tako da sem hitro “prešaltal na ingliš”. V nahrbtnikih seveda za ta nepričakovan dodatni tovor ni bilo prostora, zato je vsak po svoje to navezal na zunanjo stran. In ker domišljija ne pozna meja, srednješolski ruzaki pa se nosijo “na riti”, je tako obstajala potencialna nevarnost, da kdo s čelado nepričakovano ulovi kakega jurčka ali lisičko.

Še malo dodatnega tovora. Foto: Ana Kešnar

Marjan se je javil za metlo, z Ano pa se domeniva, da bom jaz poskusil “zadet” pravi tempo in bo ona malo nadzirala situacijo na sredini kolone. Sledil je še uradni nagovor udeležencev ter predstavitev vodnikov in ker ni bilo nobenih vprašanj sem dal “befel” za premik, a ravno ko sem naredil prvi korak, sem za hrbtom zaslišal “Zdrava Marija milosti polna …”. Seveda vljudno počakamo, saj škodit ne more, če se “unemu zgoraj” priporočimo za srečno pot in lepo vreme. Kar se tega tiče, se je izplačalo.

Po nekaj minutah hoje so “casual hoodieji” postali pretopli in glede na “žvrgolenje” v skupini sem malo pospešil korak. Vsi so brez problema sledili, zato sva se z Ano na Jezercih upravičeno posvetovala, če ne bi raje prvega večjega postanka naredili kar zgoraj na Studorskem prevalu in ne tukaj. A samo za trenutek sva staknila glave, so že vsi odvrgli ruzake in mlaskali zaloge iz njih.

A lahko tukaj jemo? Foto: Ana Kešnar

Kondicija očitno ne bo problem, lakota pa.

Proti Studorskem prevalu. Foto: Ana Kešnar

Vseeno se premaknemo na vrh, kjer naredimo postanek za malico, nato pa v nespremenjenem ritmu nadaljujemo proti Vodnikovi koči. Napredujemo presenetljivo hitro in vse bolj realen je scenarij, da še danes osvojimo vrh. Od Vodnika smo po daljši pavzi nadaljevali pot brez Irene, ki je zaradi bolečin v gležnju raje ostala tam z Milanom.

Ko ugledaš kočo se lažje hodi … Ali pa tudi ne 🙂 Foto: Ana Kešnar

Malo pred Konjskim prevalom sem pri enem izmed “ozirajev” nazaj postal pozoren na fanta v rdečem puloverju, ki je prav nerodno šepal. Na moje vprašanje kaj se je zgodilo, mi je s širokim nasmehom odgovoril, da ni nič hudega, da je to stara poškodba in da lahko normalno hodi. Glede na njegov suveren odgovor sem mu verjel. Zaenkrat.

What’s this? A flower, encijan. What is encijan? Hmmm, encijan 😀 Foto: Ana Kešnar

Na prevalu jim pokažem Triglavski dom na Kredarici in pritrdilni odgovor na vprašanje “A tja gor gremo?” jim za trenutek izbriše nasmeh z obrazov. Pa ne za dolgo. Kmalu spet “čebljajo”, ko se začnemo dvigati proti Kredarici. Zatopljen v svoje misli sledim markirani poti in naenkrat se mi začne rušje čudno gostiti, da je skoraj že neprehodno. Stavim, da nisem postal več kot nekaj sekund, je že priletelo “Are we lost?”. Ne ne, kje pa, kaj sprašuješ neumnosti! Z Marjanom in Ano se hitro orientiramo, stečem malo naprej in ko ugledam zgornjo pot, pomignem ostalim naj mi sledijo.

Če zaideš, naredi to suvereno, da ostali tega sploh ne opazijo.

Nazaj na avtocesti. Foto: Ana Kešnar

In res niso. Razen tega, da smo malo dvignili pulz v strmem bregu, se v bistvu ni nič zgodilo. Je pa konstanten vzpon v ključih po šodrasti poti malo pod kočo začel trgati skupino in potrebno je bilo narediti nekaj “rošad”, da smo kolikor toliko skupaj dosegli na sveže prepleskan dom.

Ura je bila nekaj čez dve popoldne, vreme za prste obliznit, vrh brez “kape”, greben na “očaku” pa skoraj sameval. Odločitev pade, da gremo še danes na vrh, vendar pri mladini preverimo, koliko jim kruli v želodcih. Vzpon na vrh namreč pomeni, da bomo preskočili kosilo. Začuda s polnimi usti “kornijev” odvrnejo da siti so, vendar pa bi radi pustili te “težke” nahrbnike v koči. S kratkim “yes, sure” jim izvabim zavzdih olajšanja.

Kmalu s prijaznim osebjem na Kredarici uredim vso birokracijo in nastanimo se v sobah. Na toplem soncu si privoščim kavico in za nekaj momentov odklopim misli, nato pa počasi pripravim “sebe” in opremo, predno pridejo ostali. Željni dotika Aljaževega stolpa so točni k ura, a edino kar vsaj približno dobro stoji na njih so čelade. Z Marjanom in Ano smo imeli kar precej dela, da smo vse plezalne pasove pravilno “zvezali”. Vseskozi lačni pa kljub temu tako suhi, da bi jim nožno zanko ovil okoli pasu.

Sledila je še kratka predstavitev hoje po zavarovani poti, nato pa smo se razdeljeni v tri skupine podali na pot. Predno smo vstopili v zavarovani del poti, sem zopet opazil fanta v rdečem puloverju, ki je tokrat precej bolj izrazito šepal.

Ne, takega te ne morem pustiti gor! Žal.

Nič kaj dosti ni ugovarjal, samo gledal me je s tistimi prosečimi očmi, ki so me spraševale, če bi morda lahko vseeno probal. Četudi bi mogoče prišel gor, bi bil sestop za njega seveda misija nemogoče. Poleg tega je potrebno še jutri priti nazaj v dolino. Nekaj časa smo stali tam več ali manj v tišini, vsem nam je bilo žal in vedno je težko sprejeti takšno odločitev, vendar varnost vseh nas je na prvem mestu. Gora bo že počakala.

Med nami je bila tudi udeleženka, ki je že bila na vrhu in ta se je solidarnostno odločila, da z njim počaka v Triglavskem domu. Na splošno so me zelo presenetili, kako so bili pozorni eden na drugega in ko smo se kasneje vračali, so se odločili, da ne bodo preveč navdušeno razpredali od vzponu, da unima dvema ne bi bilo še težje. Respect.

Začetni strm vzpon.

Kljub temu, da nobenega ni bilo zares strah višine in glede na to, da so dokaj dobro “upravljali” s samovarovalnimi kompleti, je “plezarija” potekala počasi. Z Ano sva imela tako dovolj časa, da jim narediva nove profilke za facebook, mladina pa je vmes spraševala vse živo, ampak res vse živo. Govorili smo o vseh možnih rekordih, ki vključujejo Triglav, o tem kako visoke gore so okoli, hoteli so vedeti vse o mojih vzponih na višje gore (še dobro da sem bil nekaj dni nazaj na Grossglocknerju, ker so začeli namreč z Mont Everestom), pa tudi o številu umrlih na poti, ko smo hodili mimo vseh tistih spominskih plošč.

Z Malega proti “Velikemu”.
Vse pod kontrolo 🙂 Foto: Ana Kešnar

No in tako smo po slabih dveh urah hoje (na slabih šest podlage) stali na “vrhu” Slovenije. Ura je bila že skoraj pol šestih popoldne in vedeli smo, da veliko časa za posedanje ne bo. Na hitro smo naredili nekaj gasilskih, nato pa sva jih z Marjanom, ko se spodobi, še s štrikom po riti.

Vsakega trikrat, pa da vsak vsaj malo zacvili, potem pa lahko “štempljamo” državljanstva.

Brez tega ne gre. Foto: Ana Kešnar
Brez tega tudi ne 🙂

Sestop je bil zelo podoben spustu, tako glede časa trajanja kot glede vzdušja. Proti koncu sem vseeno malo priganjal, saj smo morali ujeti večerjo. Ko se v kuhinji pozanimam, kaj je na jedilniku, več ali manj uspešno prevedem ričet, jota in srnina obara v angleščino, poberem naročila, vsi se odločijo da bodo še pol klobase zraven in čez nekaj minut že mirimo želodce z dobrotami na žlico. Palačinke so še zmazali, za drugo večerno druženje pa ni bilo več energije.

Spal sem neverjetno dobro in glede na to, da sledi samo še sestop v dolino, smo določili vstajanje ob sedmih. Zbudim se že prej sam od sebe in ne preveč tiho vstopim v sobo z našimi udeleženci. Nihče ni niti trznil. Nekaj trenutkov še počakam nato pa precej glasno zategnem: “Good mooooorning! Rise and shine”. Nikoli ne bom pozabil tistih “kje sem, kaj delam” pogledov. Neprecenljivo, čeprav priznam, da bi lahko bil malo bolj uvideven.

Po zajtrku smo si pustili še malo prebavljati na toplem jutranjem soncu, nato pa odpeketali proti Vodnikovi koči. Nekaterim se je že poznal včerajšnji dan in niso bili več tako poskočni. No pa saj imamo čas. Nad Velim poljem poberemo še Milana in Irene in med potjo okoli Tosca se ob pogledu na črne oblake nad Triglavom še enkrat več zavemo, da je bil včerajšnji popoldanski vzpon prava odločitev.

Gasilska pred sestopom. Foto: Ana Kešnar

Med potjo proti Studorskem prevalu zagledam luknjo od svizca. “No tole je pa luknja od …” se zelo hitro konča začeta razlaga. Kako hudiča je svizec po angleško. Pa smo začeli zgodbo o Milki in “živali”, ki zavije čokolado. Nikakor nismo prišli skupaj, ko nas je pravi svizec rešil, nastavljajoč se sončnim žarkom na enem izmed balvanov. Po vsem tistem “ja pa iiiiiii” smo našli besedo. Groundhog it is.

Utrujeni, a zmeraj nasmejani. Foto: Ana Kešnar

Zadnji metri do makadamske ceste nad smučiščem Viševnik so bili “peklenski”. Vidno so jim noge uhajale po svoje, kolena so klecala in vsi smo bili veseli, da je konec. Še enkrat več smo si segli v roke in zaključili njihov “the best thing that we’ve done here in Slovenia”. Enoprostorec ni niti še dosegel glavne ceste na Rudnem polju, ko so vsi naslonjeni en na drugega, složno kot prava ekipa od začetka do konca, družno zaprli oči in dali utrujene mišice na “regeneration mode”.

I am proud of you guys.

Dodaj odgovor