365 dni povišanega utripa

To je samo en navaden športni blog.

Bolesna BRAČ(a)

… je sicer glasbena skupina, ki pa nima kaj dosti veze s tem prispevkom. Večjo povezavo pa ima istoimenska “viber grupa”, v kateri smo se znašli Pero, Matic, Ana, Dominika, Brina in seveda moja malenkost. Hitro seštejmo … tri plus tri je šest … deljeno z dva … torej trije “parčki” grejo na morje za prvomajske počitnice. Ampak še zdaleč ni šlo zgolj za romantiko.

Po oblini zimi in vseh tistih “odvzemih” nedolžnosti belim strminam se mi je zahotelo morja oz. windsurfanja, če sem bolj natančen. Že tako letos čez zimo po dolgem času nisem odšel v tople kraje vsaj za kak teden, poleg tega pa je bilo potrebno malo potrenirat za majski “windsurf wave camp” v Maroku. Pero se je letos končno podal v kajtarske vode in ga je za prvomajske vleklo na kak vetroven spot. Sam sem hotel biti čimbolj fleksibilen, zato mi letalo ni dišalo, sploh pa ne samo za en teden, torej gremo z avtom. Ni bilo potrebno veliko razmišljati in že je bila Dalmacija tista prva izbira. Drugo križišče, Pelješac ali Brač? Pelješac imam v malem prstu, na Braču še nisem bil, pa še bližje je. Brač “it is”. Določiva datum in Pero se požene na lov za nastanitvami.

V tem času so bile nočitve neverjetno poceni, predvsem je pa “bodla” v oči apartmajska vila z bazenom. Če bi nas bilo šest, bi prišla noč zgolj devet eurov na osebo. Potem ko sva prebrala ves drobni tisk in nisva našla “natega” v tej ponudbi, sva se odločila, da razširiva ekipo. Ana mi je že omenila, da ima takrat dopust in da me bo “izkoristila” za kak kolesarski izlet. Dominika naj bi bila v menjavi službe in bo tudi verjetno prosta, Matic pa ima vedno še lanski dopust na voljo, samo včasih ga je treba malo zbrcat. Vsi smo tekači, tako da lahko tudi še kaj potreniramo za bližajoči se Tek trojk, katerega se bomo udeležili dan za tem, ko se vrnemo.

Punci sta hitro potrdili in apartma je bil rezerviran. Tudi če smo samo štirje. Problem je bil sedaj s prevozom. V mojega karavana spraviš hudiča in pol, ampak ob vsej robi za vodne športe zmanjka prostora za dve duši, pa naj bosta še tako nežni. Torej Matic, nimaš izbire. Pri iskanju šestega potnika, bi se odprava kmalu razširila na osem članov (uf, to se res sliši drugače, kot je v resnici bilo), ampak na koncu se nam je pridružila (samo) Brina, Matičeva sopotnica iz potovanja po Floridi.

Priprave na odhod so potekale gladko. Viber je piskal, google razpredelnica za hrano in ostale pripomočke se je lepo dopolnjevala, oprema pa kopičila v moji garaži.Tetrisa že dolgo ne igram več na računalniku, vseeno pa pred vsakim dopustom odigram kako rundo, ko zlagam robo v avto. Hvala bogu so se ostali prostovoljno odpovedali kolesom. Pero, Ana in jaz naj bi še skočili v trgovino po živež, nato pa vsi skupaj krenemo na pot, ko ostali zaključijo službe.

 

Takole je šlo zgolj od Most do Rudnika 🙂

 

Zahvaljujoč Perotovemu dobremu poznavanju razporeditve blaga v štacuni je bil čas še za burger in pivo v Svenu, nato pa sva ga z Ano poslala v drug avto, kjer bo lahko bolj udobno spal do cilja. Google je ob odhodu kazal dobro uro prednosti pred zadnjim trajektom na Brač tisti dan. V Novem mestu zaradi gužve samo še pol ure, v Metliki na meji pa smo bili že v rdečih številkah. Avtocesta je bila prazna, tempomatu smo naročili “malo nad omejitvami” in tako nas je vseh šest ob osmih zvečer stopilo iz avta na pomolu v Splitu, rahlo sklonjenih drž in oprezajoč se za prvim wcjem. Za lulanje pač ni bilo časa.

Na trajektu Jadrolinije sem pil že vsega boga, šampanjca pa še ne. Do takrat. Brina je od nekje privlekla steklenico srebrne penine in košarico jagod, na naše začudene poglede pa odgovorila, da nazdravljamo nakupu stanovanja. Ja fino, poleg Perotovega rojstnega dneva, Dominikine nove službe in Anine povišice še en razlog več za “činčin”.

Ponavadi razloga za nazdravljanje sploh ne rabiš, ampak lepo pa je, če je ane?

Ob prihodu v apartma smo z navdušenjem ugotovili, da je še bolj prostoren kot na slikah in Perotu smo svetovali, naj še nekrat preveri kreditno, če res niso kaj več zaračunali. Po sobah smo se razporedili po principu “don’t ask don’t tell”, s tem da smo Brini in Maticu dodelili najožjo posteljo, ker baje Matic spi kot truplo. Brez besed smo si razdelili začetne odgovorne naloge. Pero se je lotil recepta “pica, da te skipa z zica”, Dominika je po sobah razdelila wc papir, Ana je ugotavljala, če je kavč raztegljiv, ker je ocenila, da smrčim, sam pa sem se posvetil svoji najljubši nalogi … zlaganja piva v hladilnik. Zapolniti je potrebno vse luknje, vmes pa še hitro ene par komadov v zmrzovalnik.

 

Pica, da te skipa z zica in za silo ohlajeno pivo.

 

Prvi večer smo v sproščenem vzdušju preživeli ob mlaskanju s pico, s srkanjem za silo ohlajenega piva in z mojim grenkim spoznanjem, da se ta teden žal ne bom mogel izogniti bučkam, razen če bom jedel samo prepečenec.

AKLIMATIZACIJA in CAIPIRINHA NIGHT

Zjutraj me še pred sončnim vzhodom zbudi veter. Hmmm, napovedana je sicer bila neka jutranja sapica, ampak a je že čas za akcijo? Med razmišljanjem ali naj vstanem, zraven sebe zališim neko godrnjanje “joj ta veter” in še na pol v snu mirno odgovorim “veš kako je šele na Karpatosu, tam res težko spiš”. Preverim windguru, ki kaže, da to ne bo dolgo trajalo, poleg tega imam še vso opremo zapakirano, tako da se obrnem okoli in zaprem oči. Teden kasneje mi je bilo še kako žal!

Ko smo vstali, ni bilo ne duha ne sluha o kakem vetru. V pidžami stopim na sonce, se hitro obrnem in odhitim v sobo oblečt kopalke. Vroče je. Naredimo obilen zajtrk in sproščeno kramljamo v senci na prostorni terasi. Nobenemu se nikamor ne mudi, najprej se je potrebno aklimatizirat.

 

Po jutru se dan pozna. Foto: Peter Kastelic

 

Za instagramček 🙂 Foto: Peter Kastelic

 

S polnimi želodci umešanih jajc, nutele, jagod in seveda kave bi bilo prenaporno takoj oditi do morja, zato smo se odšli “bazenčkat”. Da je bilo v bazenu namesto vode en kup orodja, nas res ni motilo, važno da sonce greje, okrogli črni JBL pa nam je s pozitivnimi vibracijami pomagal, da smo “za trenutek odložili delo”, čeprav ni bila nedelja in ni bilo goveje župce.

 

Kdo bi prvi skočil v bazen? Foto: Ana Šimec

 

Čez čas smo vseeno sklenili, da potrebujemo osvežitev in ker je bazen prazen, bo treba do morja. Tako ali tako moramo raziskati teren. Sprehodili smo se do obale in se namestili na pomolčku pri ZOO “stejšnju”. S Perotom stojiva na koncu pomola in se gledava kdo bo prvi. Še dobro se spomniva skoka v morje en teden nazaj v Rovinju, ko ti je od mraza pošteno stisnilo mednožje. Pero, kot vedno nagajiv, pobara Ano naj gre prva. Punca brez besed vzame zalet in čez nekaj sekund prileti komentar, da je voda odlična. Pogumno bitje, ni kaj!

 

Ne moreš, da ne bi skočil. Foto: Ana Šimec

 

Ne pomnim, kdaj bi bilo za prvomajske počitnice tako toplo. Tako voda kot zrak. Ko smo na pomolu z užitkom poskrkali vsak svoje pivo, smo še malo pretegnili noge s sprehodom po skalah do zlatnega rata. Od “čiliranja” na toplem soncu nedaleč stran od ravnoprav osvežujoče vode, nas je pregnalo le kruljenje v želodcih. Čas za kosilo je že zdavnaj minil in če se ne bomo zmigali, nam lahko tudi večerja uide.

Na poti do apartmaja se domenimo, da bodo danes tortilje in da kuhinjo vodiva Pero in jaz. Zavihava rokave in kmalu je prva peka tortilj v pečici. Lačni kot volkovi napademo prvi pladenj in se zavoljo skrčenih želodcev že kar pošteno najemo. Baje so bile tortilje odlične, sam kaj ko pivo tako hitro hlapi. Brina mi je med pripravljanjem druge runde prišepnila na uho, da imamo v hladilniku sladoledno torto in da bomo Perotu pripravili presenečenje. Pa imamo spet razlog za nazdravljanje.

Prvi pladenj tortilj smo razgrabili. Foto: Ana Šimec

 

Soglasno smo sprejeli odločitev, da je čas za kak koktelj. Pero je žrtvoval liter cachaçe, ki jo je prinesel iz Brazilije in šank je bil kmalu pripravljen. Matic se je zelo vživel v vlogo “ice crasherja”, caipirinhe pa so se, vsaj glede izgleda, počasi spreminjale iz “profimade” v “homemade”. Pri drugi peki tortilj smo imeli več težav kot pri prvi, a čeprav so zatajili vsi opomniki, kdaj je pečica segreta in kdaj bo sir ravno prav gratiniran, bi si upal trditi, da je bla druga runda boljša. Obedu je sledila intonacija akorda G na moji Yamahi in v soju prasketajoče sveče na ledeni torti smo našemu trenerju odpeli tisto rojstnodnevno z zagamanim besedilom.

Veseli kot otroci. Foto: Brina

 

Zabava se je nadaljevala še dolgo v noč, nima namreč glavni trener vsak dan rojstnega dneva. No tudi tisti večer ga uradno ni imel, ampak kdo bi porajtal nekaj dni zamude. Rajalo se je skoraj do jutra ob ritmih brazilske sambe, ki jo je občasno presekala kaka dalmatinska ob šeststrunski spremljavi tiste črne kitare. Ker se tudi drugi dan ni nihče od sosedov pritožil, smo žur ocenili z oceno “kr u redu”.

Jajca na svinjski masti z ocvirki naslednje jutro so pregnala čuden okus v ustih in vsaj malce omilila glavobol. Vsekakor pa smo se strinjali, da je potrebno začet migat, smo le prišli na aktivni dopust. Jutranjo telovadbo sva opravila skupaj z Maticem, ko sva se za eno uro prelevila v vodovodarja in popravila kotliček v enem izmed wcjev. Ana, Pero in jaz smo kasneje v pogon spravili rolerje ter bili navdušeni, da smo jih sploh vzeli sabo. Popoldne smo prebluzili na zlatnem ratu in ga spet sklenili z pozno večerjo. A tokrat smo odšli zgodaj spat, ker naj bi zjutraj naredili ogled proge za 5. Đir oko Bola, ki bo na praznik dela in se ga bomo kot redni tekači seveda udeležili.

Po klancu dol gre precej lažje kot obratno.

Ej model, supi so n-a-p-i-h-l-j-i-v-i 🙂 Foto: Ana Šimec

NEDELJSKI DOLGI TEK

Glede na zadnje dva dni in tri noči nisem verjel, da bomo dejansko šli tečt, sploh pa ne ob osmih zjutraj. In zaradi moje skeptičnosti sem vstal tik pred zdajci in seveda ni bilo časa za zajtrk. Tek na tešče mi pa nikoli ni bil prav pri srcu. Ampak če je družba dobra, se vse potrpi. Naredili smo skoraj identičen krog, kot bi naj ga tekli čez dva dni ter ugotovili, da ne bo tako hudo, razen vročine seveda. Štart je bil namreč planiran ob enajstih dopoldne.

Nasmejani in zadovoljni po zaključenem treningu.

 

Premočeni do kože smo pritekli do apartmaja, kjer nam je Brina pripravila okrepčevalnico s cedevito. Danes je že tretji dan odkar smo tukaj, pa še nič kaj obetavnega od vetra. Ah ja, upanje umre zadnje. Po zajtrku oz. bil je že bolj “brunch”, smo ponovili vajo prejšnjega dne. Pero, Ana in jaz z rolerji, ostali z avtom do zlatnega rata in “chill”. Ampak tretji dan poležavanja na plaži, to preprosto ne gre. Aktivirali smo vse kar smo imeli sabo, razen seveda rekvizitov, ki potrebujejo veter. Izmenoma smo supali, igrali tenis, “slackali”, si podajali “žvižgača”, skratka nekako smo morali umiriti tiste mravlje v riti.

Punce so malo dlje zdržale pri miru. Foto: Peter Kastelic

 

Popolna osredotočenost na ravnotežje. Foto: Peter Kastelic

 

Mojster “slackanja” v akciji. Foto: Peter Kastelic

 

Zelo napet “tie break”. Foto: Peter Kastelic

 

Kak selfie je pa seveda potrebno naredit.

Najhujši “musklfibr” zadnjih let

Počasi sem izgubljal zaupanje v napoved, predvsem pa v veter južnih smeri. Za ponedeljek je bila napovedana še najboljša napoved in tudi zjutraj bi si upal trditi, da sem videl vsaj dve “ovčki” na morju. A po zajtrku je bilo zopet vse mirno, pa še občutek je bil slab, tako na koncu nisem pregriznil dogovora, da se povzpnem z ostalimi na Vidovo goro. Ljudi na poti je bilo ogromno, verjetno zaradi ugodne temperature. Vidova gora je s svojimi 780m nadmorske višine najvišja gora Jadranskih otokov in zgoraj res ponuja izjemne razglede. Puncam sem na vrhu obljubljal jedi na žlico ali pa vsaj kalamare, ampak je bila žal restavracija zaprta. Je pa zato pihalo. In to precej.

Howdy how 🙂 Foto: Peter Kastelic

 

Pogled, ki naju je pognal v dir. Foto: Peter Kastelic

 

Razgledi za bogove. Foto: Peter Kastelic

 

Naredili smo nekaj res izjemno lepih fotografij in človek bi res dolgo lahko zrl v tako lepo kuliso, a zame je bil pogled na zlatni rat oz. na tistih nekaj kajtarjev enostavno preveč. Pero greš? Grem! Pognala sva se v tek. Tako ali tako sem že na poti navzgor razmišljal, da bi dol odtekel za trening. V pol ure sva bila v apartmaju, premočena do kože. Noge sem komaj še čutil, ok mogoče sva res malo pretiravala. Odvrževa tekaška oblačila (meni se je sicer zdelo, da sva jih lepo dala sušit, a drugi so to dejanje ocenili za cel “rastur”) in se ekspresno preslikava na zlatni rat.

Pero napoka kajt opremo in odhiti na rt. Ne vem kdaj sem nazadje tako hitro “zrigal” opremo in nekaj minut kasneje se mu že pridružim. Ko se prebijam skozi gozdiček, se mi vrhovi borovcev sumljivo (ne) zibljejo in moja sumničavost se mi potrdi na čistini. Nič. Nada. Zero. Marija pomagej, pa kva je s tem vetrom. Pero v miru napumpa kajt in malo trenira obvladovanje le-tega na suhem. Vse bolj suha pa so postajala tudi usta in nič kaj vesela nisva, ko ugotoviva, da nimava nobene pijače. Pogledam na telefon in vidim Matičev sms, da njih ne bo na plažo, ker so se malo zaležali. Lenobe, midva se pa tukaj matrava.

Suhi trening.

Če ni vetra in sence ob poldnevu na žgočem soncu ni prijetno, midva reveža pa še brez prebite pare, da bi odšla vsaj na hladen pir v beach bar. Nekako sva se strinjala, da nama na kredo ne bodo dali pijače, zato sva brez besed pospravila opremo in odšla v apartma. Glede na to, da smo se danes že premigali, se nobenemu ni ljubilo kam dalj od bazena. Še največji podvig je bilo rolanje do trgovine po nove zaloge piva. Po dobri večerji je prišla na vrsto kitara. Spontan koncert v katerem so sodelovali vsi in z veseljem smo vlekli komade iz naftalina. Neverjetno, kaj vse sem nekoč preigraval. Zanimivo se nihče ni obremenjeval z jutrišnjo tekmo in verjetno zavoljo dobre regeneracije s pomočjo hmeljevega napitka še zdaleč nisem slutil, da bo tako hudo.

Ljudje se ponoči zbujamo zaradi nešteto razlogov. Sam se sicer zbujam malo manj, ker imam res globok spanec, ampak tokrat me je zbudil “musklfiber”. Ko sem se obrnil in skrčil noge, me je neznansko zabolelo. Zjutraj sem za trenutek pomislil, da sanjam, a ko sem vstal, so sanje postale resničnost. Na poti v kuhinjo srečam Perota, ki mi s pogledom pove, da tudi on komaj hodi. Tokrat sem malo manj sodeloval pri pripravi zajtrka in ko smo se peš odpravili na štart teka okrog Bola, sem javkajoče ugotavljal da bo to čista jeb…

Dvojna dvojna zmaga

Vsako tekmo je potrebno jemati resno. To pomeni pravočasno in pravilno hranjenje, ogrevanje pred štartom ter popolna osredotočenost. No, tokrat nisem mislil na nič kaj drugega, kot na svoja razbolela bedra. Ogrevanje je tudi bilo tako bolj “lagano sportski”. Vsaj zajtrk je bil konkreten, kar pa je bilo za slabih 10km teka v tistem trenutku še najmanj pomembno. Pred štartom je sledila še predstavitev eminentnih gostov. Sicer nobenega nismo poznali, ampak izgledalo je da so cele zvezde. Med njimi tudi večkratni zmagovalec prejšnjih izvedb Đira oko Bola, ki se je prav resno in zavzeto ogreval. Verjetno si ni predstavljal, da mu bodo tekači v modrih in zelenih majicah z zajci na hrbtu tako resna konkurenca.

Ogrevanje malo drugače. Foto: Brina

 

Nervoza pred štartom. Foto: Brina

Štart je bil zanimiv oz. precej hudomušen. Gospa štarterka, gajstna domačinka, se je poigravala z besedico “zdaj”, štartne pištole pa zavoljo mikrofona in njenega močnega glasu sploh ni rabila. Matic je z dvema mulcema kr konkretno potegnil, čez nekaj sto metrov sva se mu priključila še jaz in Pero. Tempo ni bil prehud, okoli štiri na kilometer in za nami se je oblikovala skupina približno petih zasledovalcev, med njimi tudi glavni favorit za zmago. Promenado smo pretekli v pogovornem tempu in na spustu do plaže smo vodstvo prepustili skupini za nami. Dali so nam namreč jasno vedeti, da smo prepočasni za njih. Tek po udirajočem pesku je kar naporen in ponovno oživim, ko pridemo v borov gozdiček. Pa da vidimo iz kakšnega testa ste. Navijem tempo, Pero in Matic mi sledita, hitro smo zopet na asfaltni cesti. Nič ne bomo več taktizirali, zato še malo dodam in na okrepčevalnici na četrtem kilometru sva s Perotom nekaj deset metrov pred Maticem in več kot sto metrov pred ostalimi.

 

Prvih nekaj metrov. Matic je nakazal, da ne bo šale. Foto: Brina

 

Vse ok, ampak kurijo pa pošteno. Pero se je kar hitro odlepil od mene in tako sva preostali del trase pretekla vsak zase. Ko enkrat pridem na “delavno temperaturo” nikoli ne popuščam, pa tudi če imam prednost. Sem se kar namatral skozi tistih nekaj “klančkov”, najbolj “boleč” pa je bil strm spust do samostana, kjer nisem bil čisto prepričan, če noge sledijo navodilom iz glave. Kljub temu, da sem bil kar pošteno utrujen, je bilo na ciljni ravnini še precej rezerve, Pero se je pa tako ali tako “sprehodil” čez progo. Matic je na koncu končal na petem mestu in vsi skupaj smo nestrpno pričakovali razplet med ženskami. Mesto pred njim je zasedel “tisti prvi favorit” in prvo vprašanje, ki mi ga je zastavil je bilo: “A vi ful trenirate?”. Kasneje nam je bilo žal, da nismo tekli v kopalkah.

Novi zmagovalec na ciljni ravnini. Foto: Brina

 

Pri puncah smo tudi imeli dvojno zmago. Kot prva je v cilj pritekla Ana, malo za njo pa še Dominika. Obe z veliko prednostjo in glasnim sprejemom na cilji ravnini. Ni kaj. Popolnoma smo deklasirali konkurenco.

 

Zmagovalka proti cilju. Foto: Peter Kastelic

 

Dominika je dopolnila dvojno zmago pri dekletih. Foto: Peter Kastelic

V cilj so še “kapljali” ostali tekači, ko smo mi že hladili telesa v osvežujoči modrini. Ni boljšega, kot se po takem teku vreči v vodo. Absolutno logična nadgradnja tega dejanja pa je “použirek” hladne “žuje”.

Sledila je podelitev. Povezovalka programa, ki je bila tudi štarterka obenem, je vsakega kar pošteno “polubčkala” predno je odšel na namišljene stopničke za zmagovalce. Poleg medalj smo prejeli kar lepe nagrade v obliki športnih oblačil, na žalost popolnoma napačnih konfekcijskih številk (tako kot ponavadi). Absolutna zmagovalca pa sta si poleg čudovitih pokalov pritekla še panoramski polet z letalom.

We rock!!! Foto: Brina

S tem je bil 5. Đir oko Bola tudi uradno zaključen, neuradni program pa se je šele dobro začel. Po “fotošutingu” s prejetimi nagradami smo se utaborili na strateško zelo dobri lokaciji. Deset metrov od šanka, meter od morja, do wcja pa tudi ni bilo daleč. Kdo bi ob tako dobri poziciji sploh pomislil na senco. Padale so runde, vsake toliko pa je tudi kdo “padel” v morje, namenoma seveda. Baje se takemu razvoju dogodkov strokovno reče “zabluzit dan”, ampak mar niso spontane stvari tiste najlepše? Vsekakor pa ostanejo v spominu, največkrat za vedno.

Zmago je treba proslavit. Foto: Ana Šimec

 

Zelo všečni pokali. Foto: Peter Kastelic

Bonaca vztraja do odhoda

Po tekmi so se noge še malo bolj razbolele in malo me je začelo skrbeti za prihajajoči Tek trojk. Tisto bo malce daljša razdalja. Nisem bil ravno najbolj zainteresiran za kake športe, niti ne za poležavanje na plaži, vse kar sem si želel je ene dve urci dobre srfarije. V sredo popoldne so punce predlagale, da obiščemo še kako drugo plažo. Ustregli smo jim z izletom do Murvice, a ker se nam ni dalo nositi supov do morja in pa tudi zaradi neprijaznih lastnikov parcel, smo zopet pristali v bližini zlatnega rata.

Pozno popoldne je začelo rahlo pihljati. Ko si tako obupan, da se že tudi “nesrfačem” smiliš, potem res želiš izkoristiti vsako sapico. Sestavim svojo “šestico”, kar je največ kar imam, Pero pa napihne svojo “petnajstko”. Zdi se mi, da se veter še malo dvigne, poženem se v vodo in … plutam, pumpam, plutam … ma dej raje obrni, ker veš da ne maraš plavat. To je bilo tudi vse od moje srfarije na Bolu. Izenačen rekord s Pelješca dve leti in pol nazaj (0/8).

Je pa zato imel Pero celo popotovanje, v katerega je nehote zvabil še mene in Matica. Ko je spravil svoj kajt v zrak in odšel v vodo, je ugotovil, da je nastavil zanke za noge na deski po meri bose noge, zdaj pa je bil obut v lepe rdeče babičine neoprenske copatke. Kolobocija s sezuvanjem v vodi (copatke je nekako zatlačil v neopren) mu je takoj vzela višino, ki je v tako blagem vetru ni mogel več nadoknadit. Matic je odšel za njim s supom, jaz sem še nekaj časa opazoval, kako se čedaljo bolj pomikata proti Murvici, nato pa sem na hitro pospravil opremo in ju odšel iskat z avtom. Vsi smo že izkusili t.i. “walk of shame” in nič ne bo narobe, če mu ga malo skrajšam.

Pero je le ujel nekaj sapice. Foto: Ana Šimec

Pot med Murvico in Bolom sem prevozil najmanj petkrat in o modelih ne duha ne sluha. Resnično sem upal, da bosta šla nazaj po cesti in ne po obali. No, upal sem zaman. Pero se je lepo sprehodil ob obali, Matic pa odsupal. In potem sta čakala na zlatnem ratu na boljše čase oz. da ju bo kdo prišel iskat. Konec dober, vse dobro, nobene slabe volje, nobene poškodbe in ena zanimiva štorija več.

Zadnji dan je bilo malce slabše vreme, napovedan je bil tudi močan jugo, a dokler se dame s klobuki sprehajajo po zlatnem ratu, je škoda sploh sestavljat opremo. Čez dan smo odigrali nekaj napetih activity dvobojev fantje proti puncam, spekli čevape v ponvi za palačinke (bili so odlični), zvečer pa priredili še “kitchen table tennis masters” in sicer v kategoriji “miza na srednji velikosti”. Imel sem velika pričakovanja, ampak je bila Ana v prvem krogu prevelika ovira.

In tako se je tudi končal naš “oddih” na Braču. Na poti domov smo se ustavili še v nacionalnem parku Krka in prehodili lepo kronžno pot, kjer smo občudovali slapove in žabji sex. Obisk parka vsekakor priporočam, ker je narava čudovita, mogoče pa odsvetujem kosilo v tamkajšnjih restavracijah, saj so porcije ravno za razdražit želodec in nič kaj drugega.

Kvak kvak. Foto: Peter Kastelic

Slapovi vredni ogleda. Foto: Peter Kastelic

Na razgledni točki. Foto: Ana Šimec

Prihod v Ljubljano je bil eden izmed bolj depresivnih. Lilo je kot iz škafa, tako da smo komaj razložili opremo. In bilo je mrzlo. Časa za poslavljanje ni bilo kaj dosti, čez devet ur je že zbor na Kongresnem trgu. Utrujen od vožnje se uležem v posteljo in seveda od vseh vtisov ne morem takoj zaspat. Imeli smo se super, kaj drugega sploh nisem pričakoval.

In napisali smo nekaj novih zgodb. Nekatere so na Braču dobile svoj epilog, spet druge so se tam šele začele.

Next Post

Previous Post

Leave a Reply

© 2024 365 dni povišanega utripa

Theme by Anders Norén